Lojze Kozar

* 11. november 1910, Martinje; † 29. april 1999, Odranci

Kozar Lojze1"Sem duhovnik, to je poklic, ki ga moram živeti"

"Kozar je bil predvsem duhovnik, dušni pastir. K ljudem se je zmeraj odpravil z Gospodom v rokah, oziroma z Gospodom v srcu, zato so tudi besede, ki jih je govoril, bile besede upanja, spodbude, moči," je po njegovi smrti o njem zapisal nečak Lojze, njegov dolgoletni sodelavec in naslednik v Odrancih. Jutro življenja mu je zasijalo na Martinovo, 11. novembra 1910, v Martinju na Goričkem, kjer je preživel otroštvo in rano mladost ob očetu Juriju, materi Mariji in leto dni starejšem bratu Vendelu. Mama mu je umrla komaj triletnemu in namesto nje ga je - kot je izpovedal v svojih dveh knjigah - grela le materina ruta, topla dlan babice Lize in ljubeča skrb tete Julije. V osnovno šolo je hodil Martinju, potem nekaj let nič. Na priporočilo župnika Kuharja ga je oče peljal na gimnazijo v Mursko Soboto, kjer je bil gojenec salezijanskega dijaškega zavoda Martinišče. Zadnja dva letnika je končal na Ptuju, ker je bila soboška gimnazija ukinjena. Po maturi se je odločil za duhovniški polic. Po končanem bogoslovju v Mariboru je bil 5. julija 1936 posvečen v duhovnika.

Kozar Lojze2S hvaležno predanostjo Kristus je pel novo mašo 26. julija v podružnični cerkvi sv. Ane v Boreči (zdaj župnija Gornji Petrovci). Sejalec božje ljubezni je bil kot kaplan v Trbovljah, Hrastniku, Brežicah in Turnišču. Med vojno je doživljal "babilonsko izgnanstvo" na madžarskih župnijah, po štirih letih se je vrnil v domače kraje. Po kratkem postanku v Veliki Polani (župnija je ostala brez pastirja po umoru mučenca Danijela Halasa 16. marca 1945) ga je mariborski škof Tomažič poslal v Odrance z nalogo, da tamkajšnje vernike poveže v župnijsko občestvo, postavi cerkev in župnišče. Vse to je uresničil in odransko občestvo je vodil od leta 1945 vse do upokojitve leta 1991.

Neuničljivo upanje na križevem potu gradnje

Kozar Lojze3V zadnjem dnevniškem zapisu 8. maja 1947 je Lojze Kozar strnil svoj križev pot zadnjih let. Tam piše: "Umaknil sem se v Odrance, da tu sprejmem najtežji križ. Po prvem poletu v delu za novo cerkev sledi udarec za udarcem: odklonitev odobritve načrtov po okrožju, zaslišanja, 75-dnevni zapor z vmesnimi postajami: zaslišanja, razprava, obsodba. Nato sledi najstrašnejše: prepoved službe od ministrstva za notranje zadeve. In kakor odmev groma: zaplemba vsega nabranega denarja in materiala za novo cerkev." O tem pripoveduje v svoji knjigi Neuničljivo upanje (Mohorjeva družba, Celje 1990), ki je po sodbi Vilka Novaka, Kozarjevega prijatelja, "dokument tistih časov, ko so se v imenu nekih izmišljenih namenov igrali s človekovo svobodo, ko so plenili med ljudmi zbrani denar in ko so si pretkano, zvito, dejansko pa nesramno nečloveško izmišljali ovire, zahteve, da bi ljudem preprečili, za kar so se odločili". Blagi Lojze Kozar, ki je vse hudo sproti odpuščal, pravi: "Ko sem prišel v Odrance, so bili ljudje zelo enotni, držali so skupaj ... B

Kozar Lojze4rez tolikšne pomoči župljanov gotovo ne bi nikoli naredili tega, kar smo." Najbolj črn dan njegovega življenja je bil 14. marec 1966, ko se je zaradi hudega mraza podrla kupola cerkve, ki so jo gradili po načrtih Plečnikovega učenca arhitekta Janeza Valentinčiča, in pod seboj pokopala osem žrtev. Iz potrtosti so mu pomagali vstati verniki, "ki zaradi nesreče niso postali malodušni, ampak so še bolj zavihali rokave". Cerkev Svete Trojice, ki jo je poslikal Stane Kregar, je bila blagoslovljena 5. novembra 1967, posvečena pa 17. aprila 1977. Po prvotni zasnovi arhitekta Valentinčiča so v letih 2004-2005 na pročelju zgradili tri zvonike, simbole Svete Trojice.

"Pišem vedno zato, da ljudi dvigam"

Lojze Kozar je napisal enajst leposlovnih knjig, dve - Materina ruta in Babičina topla dlan - je izdala založba Ognjišče. Po Francu Saleškem Finžgarju, Ksaverju Mešku in Janezu Jalnu je bil Lojze Kozar edini pravi pisatelj med duhovniki. Na vprašanje, kako je prišel do svojega pisateljskega poklica, je odgovoril: "Niti sam ne vem, kako se je začelo. Željo sem nosil v sebi že izza gimnazijskih let. Ko sem postal duhovnik, je bilo pisateljevanje za nekaj časa potisnjeno ob stran." Vendar pa njegovo pero ni mirovalo, kar dokazujejo pesmi in črtice v Mohorjevem koledarju, z daljšim besedilom pa je nastopil šele leta 1962 ko je kot večerniška povest izšla njegova knjiga Takšen prag. Dogajanje je postavil v svoje goričke kraje. Značilnost Kozarjevega pisanja je tekoče pripovedovanje in lep jezik, predvsem pa vera, da je v vsakem, še tako zakrknjenem človeku, iskrica dobrote. Njegova pisateljska dejavnost ni bila ločena od duhovniške: kar je napisal, je napisal kot duhovnik. V pogovoru za Ognjišče marca 1973 je dejal:

Kozar Lojze5"Pišem vedno zato, da ljudi dvigam, da jim vsaj nekoliko oplemenitim srce." Literarni zgodovinar Vilko Novak, dober poznavalec našega slovstva, zlasti prekmurskega, je zapisal, da se Kozarju kot pisatelju dela krivica, ker pregledi slovenske književnosti njegovega imena ne omenjajo, čeprav je s svojimi knjigami v naše slovstvo prinesel "mnogo novega in veljavnega, novo pokrajino z novimi ljudmi ter drugačnimi zgodovinskimi dogajanji". Odlika Kozarjevih knjig je dobro poznavanje duševnega življenja ljudi, zlasti pa je nedosegljiv mojster v prikazovanju otroškega življenja, zlasti zapuščenih otroških usod, v katerem je precej avtobiografskega (Materina ruta, Topla babičina dlan). Zadnja stran knjige njegovega blagoslovljenega življenja se je zaprla, 29. aprila 1999.

(obletnica meseca 11_2010)

Zajemi vsak dan

Človek je ustvarjen po Božji podobi in mora sodelovati s Stvarnikom pri dopolnjevanju stvarstva in zaznamovati zemljo z duhovno podobo, ki jo je sam prejel.

(bl. Pavel VI.)
Nedelja, 19. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh