Andrej Šuster Drabosnjak

* 6. maj 1768, Drabosinje (Drabosenig) /Kostanjah na Koroškem, † 22. december 1825, Umbar (Umberg), Koroška.

"Prosim vse vkupa moje perjatle noj prejatelce, katerim jas te moje rajme zapustim, de posieg mau mejte enu vsmilano serce prueti Jezusu noj Mariji noj Jožefu noj prueti sakateromi sromaki, kateri bo vas za kej prosov. Storite po vašej premožnosti inu skažite anu doro serce prueti sačomi, zakaj vsi smo bratri noj sestre." Tako je v predgovoru k svoji Pastirski igri zapisal koroški bukovnik Andrej Šuster Drabosnjak, čigar življenje se je izteklo pred 170 leti. "Mislim, da je to eden najlepših in najpretresljivejših pozivov h krščanski ljubezni do bližnjega, porojeni iz iskrene pobožnosti, in priča o Drabosnjakovem globokem socialnem čutu," sodi raziskovalec naše ljudske dramatike dr. Niko Kuret.

"En poredni paur u Korotane"

Pred kakšnimi štiridesetimi leti še niso vedeli datuma Drabodnjakove smrti, tudi danes še ne vemo prav veliko o njegovi osebnosti. Najbolj temeljito se je z Drabosnjakom ukvarjal koroški narodopisec in literarni zgodovinar France Kotnik. V Koledarju Mohorjeve družbe iz Celja za leto 1950 je objavil zapis "Pri Zvrhnjem Drabosnjaku", v katerem oriše življenjsko pot tega zanimivega moža. Rodil se je 6. maja 1768 na samotni kmetiji Pri Zvrhnjem Drabosnjaku nad Vrbo na Koroškem, ki takrat še ni bila letovišče ob jezeru, ampak preprosta slovenska vas. Med tremi sestrami in dvema bratoma je bil Andrej najmlajši. Po vsej verjetnosti je hodil v šolo, ker je znal pisati slovensko in nemško. Ko je bil star petindvajset let, se je poročil (1793). V zakonu se mu je rodilo enajst otrok in starša sta z veliko družino imela precej skrbi, zlasti mati Neža, ker je oče Andrej često zahajal z doma k prijateljem in v gostilno. Bil je zelo družaben človek, velik šaljivec, zato je bil v družbi priljubljen. Ob nedeljah in praznikih so k njemu prihajali ljudje, da jim je "prerokoval" iz kart in dlani. @enskam je zlagal "rajme" (pesmice), možem pa je (brez uspeha) pomagal kopati zaklade. Tedaj so bili težki časi Napoleonovih vojn in Drabosnjakova Koroška je bila od 1809 do 1814 pod Francozi. Ljudstvo je moralo francoske vojake zalagati z živežem. Posledica tega je bila lakota, ki so se ji pridružile še razne bolezni, tako da se je število prebivalstva zelo skrčilo. "Ane hude cajte smo doživeli mi," je potožil Drabosnjak. Kmetovanju se je posvečal le delno, pomagal si je s tiskom in razpečavanjem svojih in tujih knjig, ki pa so mu jih zaradi njegovih revolucionarnih idej zaplenili. Ob koncu življenja si ni več opomogel iz gmotnih težav: še pred letom 1824 je Drabosnjakovina prišla na boben, Andrej je postal gostač v mlinu, kjer je iskal tolažbe v branju Svetega pisma, premišljevanju Kristusovega trpljenja in Marijine žalosti. Umrl je 22. decembra 1825 na Umbaru, na domu svojega prvorojenca Gregorja.

"Mož, ki je pesmi iz zemlje oral"

Tako je Drabosnjaka označil pesnik Oton Župančič. Ta mož je neutrudno pisal "rajme" razne vsebine. Pesmi je zlagal kar med svojim delom in jih sproti zapisoval. "Ko je oral, so se mu v brazdah pletli verzi," pove France Kotnik, "in ko je izoral brazdo in z volički prišel na ozare, si jih je zapisal." Menda je imel svinčnik obešen na oralu, za klobukom pa nekaj papirja. Postal je eden najpomembnejših bukovnikov, kakor so na Koroškem imenovali redke pismene ljudi, ki so se ukvarjali s knjigo in pisanjem živega jezika. Pravi bukovniki niso samo zbirali in prepisovali, ampak tudi sami pisali, prirejali in prevajali spise in knjige iz drugih jezikov. Najbolj so jih mikali misticistični, celo praznoverni spisi, spisi s področja praktične ljudske medicine ter razni zagovori ("žegni"), ki so se širili s prepisi. Na vsa ta področja sega Drabosnjakovo pisanje. Nekaj svojih del je izdal v tisku, povečini so se širila med ljudstvom v rokopisih. Svoje "rajme" je izdal v knjigi Svovenji OBACE (= ABC), sodeč po jeziku, pred letom 1811. Drabosnjak je pisal v bohoričici v nekoliko požlahtnjenem narečju svojega rojstnega kraja, v svojih poznejših delih pa se že približuje knjižnemu jeziku. V knjigi njegovih pesmi, ki se je izgubila, je bilo 406 poučnih in satiričnih verzov. Pred letom 1811 je izšel tudi njegov Zber petih različnih pesnitev: Ena lepa zelu nova latania od tah hudah žien, Očitna spued za piance, Pesem od napitah bratrov, Rajmi od mlinariov. Kot bukovnik je prevedel in priredil nekatere nemške "ljudske" knjige. V usnje vezani rokopis iz Sveč na Koroškem vsebuje naslednja Drabosnjakova dela: Prerokovanje od tega Ebekšuštarja, Unteršberg al bukeli od Matjaža, Ena liepa historia od te liepe Magdalene. V Študijski knjižnici na Ravnah na Koroškem imajo trdo vezan molitvenik, v katerem so združeni rokopisni prepisi treh Drabosnjakovih "bukvic", ki imajo te naslove: Molitoune bukvice za sakidanje potriebe, Bukvice svetega križa ali od Kristusoviga terplenja, Bukvice od Andreija Drabosnjaka, tu je eniga paua u Korotane.

Drabosnjakove igre so "andohti"

Andrej Šuster Drabosnjak si je največjih zaslug pridobil na področju slovenske ljudske dramatike na Koroškem. Prevedel ali priredil je več iger: Božično pastirsko-trikraljevsko igro (pred 1814), Pasijonsko igro (1818), ki ji je dal naslov Komedija od celiga grenkiga terplenja ino smerti Jezusa Kristusa našiga lubiga Gospuda, Igro od zgubleniga sina. Ljudsko izročilo ima v spominu še tri druge Drabosnjakove igre, ki pa so se izgubile in so znane samo po vsebini, ki je pri vseh treh svetopisemska: o egiptovskem Jožefu, o Amanu in Esteri, o bogatem možu in evangeljske prilike.

V predgovoru (Na moje prijatale) k igri o izgubljenem sinu je Drabosnjak napisal besede, ki se Kuretu zdijo vodilo njegovega dela: "Jes to komedijo knism naredov da bi kratek čas meli / Al pa da bi čest od ludi želeli / Vso čest bomo mi Bogu dali / In te eksempel ludem za pobolšanje nali." Predstavo Pasijona, ki jo je Drabosnjak sam pripravljal, ne pa dočakal, je imel za "andoht" - pobožnost. "Kateri ima to za en smeh / Ta pade noter v te narveči greh." Naštete tri igre, posebej Pasijon, so Kostanjčani igrali od leta 1826, ko je bil prvič postavljen na oder, v rednih presledkih več kot sto let, navadno pa dve leti zaporedoma, po večkrat v postnem času, zadnjič leta 1935. Nastopali so ne samo v Kostanjah, ampak tudi drugod na Koroškem in s tem veliko pripomogli k ohranitvi slovenščine. ponovno so Pasijon v Kostanjah pripravili leta 1982, nato pa leta 1990 v narečni obdelavi Herte Lausegger. Pri tej izvedbi, ki jo je režiral Franci Končan iz Ljubljane, je nastopilo 41 igralcev pa še pevci iz raznih koroških krajev. Vse tri Drabosnjakove igre so izšle v priredbah za sodobni oder in za radio: pripravila sta jih Bruno Hartman in Niko Kuret. Božično-trikraljevsko pastirsko igro v Kuretovi priredbi z naslovom Ta sveti dan, veseli dan je o božiču 1966 zaigralo Slovensko gledališče v Trstu.

(obletnica meseca 12_1995)