Janko Moder

* 8. maj 1914, Dol pri Ljubljani, † 20. oktober 2006

Profesor Breznik mu je vcepil ljubezen do slovenščine

Janko Moder je pravil o sebi, da je otrok prve svetovne vojne: rodil se je namreč 8. maja 1914 v Dolu pri Ljubljani. Ob izbruhu prve svetovne vojne je moral oče na fronto. Mati se je preživljala s slamnikarstvom. Ko se je oče po vojni vrnil domov, je bil za štiriletnega Janka tujec. V naslednjih letih je dobil štiri brate in dve sestri. Oče, po poklicu mizar, je po vojni želel ustvariti strojno mizarstvo in v ta namen je z bratom postavil hidroelektrarno. Šolsko modrost, ki mu je bila nekam tuja, je Janko začel nabirati v ljudski šoli v Dolu, potem so ga poslali v Ljubljano, kjer je kot gojenec Marijanišča v enem šolskem letu naredil tri razrede.

Šolanje je nadaljeval na škofijski klasični gimnaziji v Šentvidu, kjer ga je profesor slovenščine dr. Anton Breznik, priznan jezikoslovec, za vse življenje zaznamoval z ljubeznijo do lepe slovenščine. Cenil ga je bolj kot svoje predavatelje kasneje na univerzi. Na klasični gimnaziji se je prvič srečal s tujimi jeziki, ki so ga pritegnili. Knjige v tujih jezikih je bral počasi in jih sproti 'zase' prevajal. Po maturi se je pod vplivom Milana Vidmarja, čigar knjige (Oslovski most, Moj pogled na svet, Spomini) je požiral, vpisal na elektrotehniko, vendar je končal samo prvi letnik, študij bi morala nadaljevati ali v Gradcu ali v Zagrebu, za kar pa ni imel sredstev, zato je presedlala na 'cenejšo' slavistiko. Tik pred drugo svetovno vojno je diplomiral. Ko je odslužil vojaški rok, se je poročil in dobil službo suplenta na drugi realni gimnaziji v Ljubljani. Med vojno je bil nekaj mesecev dramaturg v ljubljanski Drami. Po 'osvoboditvi' leta 1945 je bil devet mesecev zaprt, ločen od družine – žene in dveh majhnih otrok, ki so ostali brez vsega.

Zvesti sodelavec Mohorjeve družbe in njen zgodovinar

Ko je prišel iz zapora, ker mu niso mogli dokazati nobenega 'greha', je bil kot kužni bolnik. »Nihče od prijateljev me ni več poznal. Nihče si ni upal pogovarjati z menoj, da ne bi s tem tudi sebe umazal.« Nikjer ni mogel dobiti službe, zato se je v stiski zatekel k Finžgarju, uredniku Mohorjeve družbe, pri kateri je Moder sodeloval že od leta 1934, ko je kot sourednik prevzel v tedanji družinski reviji Mladika zadnji dve strani: zanimivosti, šale, uganke. Urednika, najprej Finžgar, potem dr. Jože Pogačnik, sta ga porabila še za marsikaj drugega. Leta 1941 je postal (z Antonom Vodnikom) urednik Mladike. Med vojno je bil eden najbolj dejavnih delavcev v uredništvu in upravi Mohorjeve, ki se je pred Nemci preselila iz Celja v Ljubljano in se je borila s številnimi težavami. »Z vsako knjigo, ki je izšla, smo zbujali v ljudeh zavest, da še živimo in da se ne damo.« S Finžgarjem sta si bila zelo blizu, ko je po zaporu prišel k njemu, ga je z veseljem sprejel in mu začel nalagati delo. Moder je dejansko prevzemal uredništvo in tajništvo Mohorjeve. Za novo oblast, ki je Mohorjevo sicer pustila pri življenju, vendar pa jo je kar naprej dušila, Moder ni bil primeren za to vlogo. Pri Mohorjevi je ostal kot uredniški pomočnik do srede leta 1955.

Ob stoletnici Mohorjeve družbe leta 1952 je izšel prvi snopič prvega dela njene zgodovine z naslovom Iz zdravih korenin močno drevo, naslednje leto so družbeni naročniki še drugi snopič prvega dela. Obe knjigi, sad dolgotrajnega trdega in vztrajnega dela Janka Modra, zajemata zgodovino do konca sedemdesetih let 19. stoletja. Moder je pripravljal nadaljevanje, ki pa ni zagledalo belega dne. Leta 1957 je izšla njegova zajetna Mohorska bibliografija, ki prinaša naslove vseh izdaj Mohorjeve od začetka do leta 1954.

"Knjige berem tako počasi, da jih sproti prevajam"

»Že v gimnaziji sem se navadil vsa tuja besedila, ki so mi prišla pod roke, prevesti v slovenščino, ker sem se tako seznanjal z jeziki.« Po drugi svetovni vojni, ko nikjer ni mogel najti primerne službe, se je posvetil prevajanju, o katerem je dejal: »Prevajanje se mi zdi povsem primerljivo s samostojnim ustvarjanjem. Če se ti posreči pri prevodu ujeti sproščeno dikcijo, si pravzaprav celo večji junak kakor izvirni pesnik.« Kajetan Gantar je o Janku Modru kot mojstru prevajalske umetnosti zapisal: »Tu je tako po orjaški razsežnosti prevedenega opusa kakor tudi po raznovrstnosti jezikov, kultur, literarnih oblik, žanrov in stilov, ki nam jih je posredoval, v resnici enkraten fenomen.« V njegovih prevodih srečamo največja imena iz književnosti domala vseh evropskih narodov – razen madžarskega. Neverjeten podvig je zbirka Nobelovci, za katero je sam dal zamisel in je poleg uredniškega dela (pisanja tehtnih spremnih besed in opomb) večino del tudi sam prevedel. Za svoje prevodne stvaritve je prejel več nagrad, pri nas dvakrat Sovretovo (1969 in 1989). Preseneča dejstvo, da ni nikoli prejel najbolj cenjenega slovenskega priznanja – Prešernove nagrade. Morda to pojasni njegov izrek: »Ne silim v ospredje, ker ne znam plavati, ne proti toku ne z njim, komaj se držim na površju.« V slovenski jezik je prelil Valvasorjevo Čast vojvodine Kranjske (Slava v naslovu mu ni bila všeč). Pri delu je bil vztrajen, njegov delovni dan je trajal osemnajst ur, privoščil si je le nekaj ur počitka. Gospodar življenja ga je k večnemu počitku poklical 20. oktobra 2006. Vsem, ki so ga poznali, je ostal v spominu kot osebnost, iz katere je sijala tiha skromnost in srčnost.

(obletnica meseca 05_2014)