Ivan Lah

* 9. december 1881, Ilirska Bistrica, † 18. maj 1938, Ljubljana

Pred sedemdesetimi leti je v Ljubljani umrl pisatelj Ivan Lah, ki ga slovenska literarna zgodovina uvršča med učence in dediče naše moderne. Večini Slovencev je danes skoraj neznan, za časa svojega življenja pa je bil med bralci zelo priljubljen. Zlasti radi so segali po njegovih zgodovinskih povestih in romanih. Med njegova boljša dela spada Knjiga spominov, ki jo je napisal razmeroma mlad: prvi del je izšel leta 1925, ko mu je bilo komaj štiriinštirideset let (drugi del je izšel po njegovi smrti, leta 1940). V Knjigi spominov Ivan Lah pripoveduje o svoji mladosti, študiju in časnikarstvu ter političnem prebujanju in delu; ker je bil vnet zagovornik jugoslovanstva, je bil za avstrijske oblastnike politično nezanesljiv in med prvo svetovno vojno je precej časa preživel po zaporih, na fronto je bil poslan šele tedaj, ko je začelo vojakov primanjkovati.

Šmarje, njegova ljuba vas domača

Rojstni kraj Ivana Laha je bilo Trnovo pri Ilirski Bistrici, kjer je bil njegov oče Ivan davčni uradnik. Rodil se je 9. decembra 1881; že naslednje leto pa je oče opustil to službo in se preselil v Šmarje-Sap na robu Ljubljanskega Barja, od koder je bila doma njegova žena Jera Smole. Tu je Ivan preživljal svoje otroštvo in med počitnicami mladost. "Ta dolenjska vas mu je ostala za vedno v toplem spominu, njena pokrajina, ljudje in zgodovina so ga kot pisatelja nenehno oplajali" (Joža Mahnič). Oče je zaradi finančnih težav odšel v Ameriko "s trebuhom za kruhom", sledila sta mu še dva sinova in hči, ob materi doma je ostal le Ivan s sestro Micko. Po končani osnovni šoli v Šmarju je tudi Ivan odšel od doma - v Ljubljano v gimnazijo. Tri leta je bil gojenec Alojzijevišča in takrat je začel pisateljevati in zasebno se je učil ruščine. Po maturi (1903) je odšel v Prago študirat slavistiko, klasično jezikoslovje, filozofijo in pedagogiko. Med njegovimi profesorji je bil tudi Tomaš Garrigue Masaryk, poznejši predsednik Češkoslovaške. Kot študent si je Lah izoblikoval svoj nazor v smislu nacionalizma in liberalizma. Po diplomi je bil dve leti domači učitelj v častniški družini ob Gardskem jezeru, leta 1910 je v Pragi končal študij z doktoratom, nato pa se je odpravil na potovanje po raznih slovanskih deželah. Prva svetovna vojna ga je doletela v uredništvu dnevnika Dan. Po zaporih in internaciji je bil poslan na romunsko fronto, kjer je bil ranjen in se je zdravil v praški bolnišnici. Po vojni je nekaj časa bival v Mariboru, kjer je pomagal pri organizaciji gledališča, potem pa se je ustalil v Ljubljani (1920); tu je bil profesor na mestni ženski gimnaziji do smrti 18. maja 1938.

Opisoval je "dobre izgubljene duše"

Pisati je začel že v Alojzijevišču kot tretješolec v zavodska rokopisna lista Večernica in Domače vaje, v javnost pa je stopil leta 1900 v katoliškem Domu in svetu, ki mu je ostal zvest do leta 1907, ko je prešel k svobodomiselnima revijama Slovan in Ljubljanski zvon. V Domu in svetu je objavljal "slike" - črtice in krajše novele v romantično realistični smeri, sprva pod močnim vplivom ruskih romantikov in realistov, predvsem Gogolja in Turgenjeva. "Pisatelja, snujočega iz otroških spominov, so pritegovale 'dobre izgubljene duše', ki so jih drugi ljudje poniževali, ki so bili ogoljufani za ljubezensko srečo ter obsojeni na bedo in osamljenost" (Joža Mahnič). Za njimi je prišel ciklus "dolenjskih povesti", kjer srečamo primere, ko dolenjskega kmeta prikazuje dokaj realistično; dotika se tudi bolečega vprašanja množičnega izseljevanja obubožanega dolenjskega kmeta v Ameriko. V slikanju tedanjih družbenih razmer je Lah učenec mladega Ivana Cankarja. "Naš čas ne potrebuje sanjačev in romantičnih vitezov, ampak ljudi dela in energije," pravi študent Poljanec, ko s sorodniki na Dolenjskem razpravlja o narodno gospodarskih vprašanjih.

Ivan Lah se je ukvarjal tudi s pesništvom in z dramatiko. Leta 1906 je v Domu in svetu objavil povest v verzih Gospod Ravbar; leta 1911 je v Slovanu izšla njegova Zimska balada; po prvi svetovni vojni je v reviji Ženski svet objavljal romantično viteško pesnitev Gabrijan in Šembilija. Za mladino je napisal povest Dore (1917), igro v verzih Pepeluh (moška podoba pravljične Pepelke), tri mladinske prizore Miklavž prihaja (1924) in Sneguljčico (1920), ki je zanimiva predvsem zato, ker je prva slovenska lutkovna igra.

Zgodovina - samo lupina, jedro je domišljija

Že v srednji šoli ga je privlačila zgodovina, ki jo je slikal z bujno domišljijo. Zajemal je iz ljudskega izročila in preteklih časov dolenjske pokrajine. Nadaljeval je Jurčiča z zgodbami iz turških časov, o Vlahih in Martolazih in iz poznejših francoskih časov. Njegova dela z zgodovinsko snovjo so pisana dokaj poljudno, izšle so večinoma knjižno, zato so jih precej brali. Svojo prvo zgodovinsko povest Uporniki, ki je izšla leta 1906 pri Mohorjevi družbi kot slovenske večernice, je napisal že kot petošolec in jo kasneje predelal. V njej slika dolenjske kmete okrog Šmarja, ki so se zaradi samovoljne tlake in desetine v predmarčni dobi uprli graščinama Čušpšerk in Turjak. Zrelejši pogled pisatelja na zgodovino razodeva zbirka novel Vaška kronika (1907), v kateri je hotel Lah prikazati dolenjsko podeželje in ljudi, kako doživljajo razne zgodovinske dogodke in prelomnice. Najobsežnejše zgodovinsko besedilo Ivana Laha je roman Brambovci v dveh delih (Slovenska matica 1910, 1911). Nastal je ob stoletnici francoske Ilirskih provinc (1809-1813). Dogaja se ob času Napoleonovih vojn po dolenjskih gradovih, v Ljubljani in Novem mestu. Pripoveduje o prostovoljskih oddelkih, ki so skušali dolenjsko podeželje obraniti pred francosko zasedbo, v glavnem pa gre za razgibane vojaške dogodke in vroče ljubezenske zgodbe. Vodilna misel je ljubezen do domače zemlje, ki jo pisatelj poetično slika in poveličuje. Ob izgubi Koroške po nesrečnem plebiscitu (1920) je napisal "starokorotanski roman" Angelin Hidar (1922), v katerem "zgodovino skoraj do kraja zamenja fantazija, roman se preliva v pravljico in legendo" (Joža Mahnič), vendar pa iz njega veje njegova resnična bolečina ob izgubi Koroške.

(obletnica meseca 05_2008)