Matija Čop

* 26. januar 1797, Žirovnica, † 6. julij 1835, Sava pri Tomačevem.

Usodna reka Sava

V Žirovnici ob Savi se je pri Ovsenjekovih 26. januarja 1797 rodil Matija Čop. Ta trda kmečka rodovina je dala več pomembnih mož, duhovnikov in posvetnih izobražencev. Matija je z desetim letom šel v Ljubljano, kjer je z odliko opravil glavno šolo in štiri razrede gimnazije, po francoski zasedbi še prva dva letnika filozofije, tretjega pa je končal na Dunaju. V višjih razredih se je preživljal sam s poučevanjem. Leta 1817 je materi na ljubo šel študirat bogoslovje, ker pa ni čutil duhovniškega poklica, je opravil profesorski poklic in leta 1820 nastopil službo na Reki. Čez dve leti je odšel v Lvov, kjer je na liceju poučeval klasična jezika, nekaj časa še avstrijsko in svetovno zgodovino. Zelo rad bi postal profesor estetike na Dunaju, še raje v Padovi, ki je bila tedaj pod Avstrijo. Toda iz Lvova je leta 1827 prišel v Ljubljano za profesorja na liceju. Že naslednje leto je šel v licejsko knjižnico, kjer je 1830 postal predstojnik. Bil je prvi, ki je čutil, da je ena poglavitnih nalog osrednje narodne knjižnice zbiranje slovenskih in drugih slovanskih tiskov. Precej časa mu je vzelo poučevanje jezikov, ki ga je sprejel, da je podpiral dva mlajša brata, ki sta študirala, in bolehno sestro, pa tudi zato, da je kupoval knjige in tudi potoval. V Ljubljani je imel za družbo zlasti rojaka Prešerna, s katerim sta se poznala že izza študentovskih let in ju je vezalo prisrčno prijateljstvo. Imel je še druge prijatelje v Ljubljani in drugod, s katerimi si je dopisoval. Komaj je dobro posegel v slovensko literarno življenje, ga je 6. julija 1835 ugrabila smrt v valovih Save. Ko ga je Prešeren videl mrtvega, je jokal kot otrok in si očital, zakaj ni šel z njim, ko ga je prijatelj vabil na Savo. Svojo žalost je izpovedal v (nemški) elegiji V spomin Matije Čopa, objavljeni v Ilirskem listu 25. julija 1835.

"Velikan učenosti" in "čudni dihur"

V (slovenski) pesmi V spomin Matije Čopa imenuje Prešeren svojega prijatelja "velikan učenosti". Upravičeno, kajti Čop je bil "v literarnih stvareh razgledan kakor le redkokdo v tedanji Evropi" (Lino Legiša). Imel je izreden dar za jezike in znal jih je 19. Jezikov se je učil ne toliko iz zanimanja za jezikovna vprašanja, ampak predvsem zato, da bi v izvirniku "užival" najpomembnejša literarna dela. Po naravi je bil tak, da je najraje sprejemal. Ogromno je bral, prav malo pa je napisal, zato ga je prijatelj Prešeren ošvrknil z zabavljivim napisom Čudni dihur, ki pravi: "V Ljubljani je dihur, ki noč in dan žre knjige, / od sebe pa ne da najmanjši fige."

Čop je bil izredno razgledan mož, ki pa se je bal javnega nastopa. [e največ se je ukvarjal z literarno teoretičnimi vprašanji, posebno ga je mikala pesniška oblika in na tem področju je blagodejno vplival na Prešerna. "Brez Prešerna," meni Slodnjak, "bi bil ostal samoten, izredno načitan in samostojno misleč, vendar bolj ali manj zakoten estet in uživač literarnih umetnin... kot pesnikov sobojevnik za slovensko posvetno poezijo pa je stopil iz tišine svoje biblioteke v najsvetlejše trenutke domače zgodovine." Za literarno delo ga je hotel ogreti že Smole leta 1823, vendar zaman. Svoje obsežno in temeljito znanje je posredoval drugim najprej na pobudo znamenitega jezikoslovca Jerneja Kopitarja, ki je Čopa priporočil Čehu Šafariku, avtorju Zgodovine slovanskega jezika in slovstva, da napiše slovenski del. Čop se je naloge nekaj časa otepal, potem pa je pripravil trezen pregled dotedanje slovenske književne ustvarjalnosti. Šafarik mu je v svoji zahvali priporočil, naj svoje delo izda posebej kot zgodovino slovenskega slovstva, vendar se to ni uresničilo. Čopov prispevek je izšel šele leta 1864 v knjigi Geschichte der südslawischen Literatur (Zgodovina južnoslovanske književnosti).

Kranjska čbelica in abecedna vojska

Leta 1830 je izšla prva številka almanaha Kranjska čbelica, ki je namesto nabožnega slovstva za kmete uveljavljal posvetno literaturo za izobraženstvo. Matija Čop sicer ni bil med "očeti" Kranjske čbelice, vendar jo je od vsega začetka branil, ker je doumel njen pomen za razvoj naše književnosti. Čbelica je bila mejnik v slovenski poeziji ne samo po Prešernovih pesmih, ki ji dajejo za vse čase nevenljiv sijaj, ampak tudi po svojem splošnem kulturnem pomenu: okoli sebe je namreč zbrala vse pesniške sile, ki jih je premogla tedanja Kranjska, in s krogom svojih sotrudnikov je segla tudi na Koroško (I. Grafenauer). Čop je Čbelico literarno branil proti cenzuri in v javnosti.

Leta 1833 je v listu Illyrisches Blatt objavil nemški prevod ocene Kranjske čbelice izpod peresa češkega pesnika in jezikoslovca F. Čelakovskega, ki ji je dodal lastno oceno, v kateri je opozoril na pomen slovstva za izobražence. Čelakovsky je v svojem zapisu objavil tudi Prešernov zbadljivi sonet o kaši, s katerim je prvak naših pesnikov osmešil "črkarsko pravdo" ali "abecedno vojsko", ki je izbruhnila leta 1830 med zagovorniki stare pisave (bohoričice) in novega črkopisa, ki ga je na Kopitarjevo pobudo sestavil Franc Metelko. Te zdrahe je Prešeren označil za "pravdo od oslove sence". Čelakovsky ga je pohvalil: "Izvrstno, dragi Prešeren! Mi smo z vami istih misli!" Čop je v svojih "pripombah" zapisal: "Mnenje gospoda Čelakovskega glede neprimernosti novih črk je tudi naše; moramo pa dodati, da se nam zdijo načela, na katerih sloni ta novotarija in ki jih ni gospod Metelko prvi izrekel, še veliko bolj graje vredna kakor njihova izvedba." Kopitar je razumel, da to meri nanj in s tem se mu je Čop smrtno zameril. Čop je svojo sodbo strokovno utemeljil in po njegovi zaslugi je vlada konec leta 1833 prepovedala rabo metelčice v šolskih knjigah. Na Štajerskem se je ohranila danjčica do leta 1839, ko je bila povsod uvedena naša sedanja pisava - gajica.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (1995) 7/8, str. 28.