Franc Sodja (1914-2007)

1408-046a»Naj bodo ta doživetja popisana v imenu vseh in tudi posvečena vsem, ki so prestali še hujše dni, a morajo molčati in morda nikdar ne bodo spregovorili. Ni namen mojega pripovedovanja razpihovati sovraštvo, pač pa želja, da bi vsi prišli do spoznanja, da more samo ljubezen rešiti svet.« Tako je na začetku svoje knjige Pred vrati pekla (1961), v kateri pripoveduje grozljivo zgodbo svojega trpljenja v komunistični ječi duhovnik lazarist Franc Sodja. Sedem mesecev so ga držali v samici, ga poniževali in zasliševali, nato pa ga obsodili na pet let prisilnega dela, kjer so bili njegovi sotrpini številni slovenski duhovniki, ki so jih po drugi svetovni vojni novi 'ljudski' oblastniki množično zapirali. Iz Sodjevega pripovedovanja se dviga osupljivo lepa podoba duhovnika-kaznjenca. Ti po nedolžnem zaprti duhovniki so bili bratska skupnost, katere bratstvo se je pod jetniškim pritiskom še stopnjevala. Tega pričevalca vere, ki apostolsko poslanstvo vršil tudi kot odličen vzgojitelj mladih in mojster peresa, predstavljamo ob stoletnici njegovega rojstva.

Zajemi vsak dan

V luči vstajenja je vse, kar naj bi si najbolj želeli, predvsem srečna zadnja ura. Kar pomeni, da bi umrli v miru z Gospodom in z ljudmi; da bi umrli v Gospodu.

(Marjan Turnšek)
Ponedeljek, 23. April 2018

Ognjišče na Facebooku

Na vrh