Matija Vertovec

 * 28. januar 1784, Jakuline (Šmarje na Vipavskem), Slovenija, † 2. september 1851, Podnanos

"V vinogradu očeta je skerben delavc bil"

Bil je sin vinorodne Vipavske doline. Rodil se je 28. januarja 1784 v Jakuli­nih v župniji Šmarje kot šesti otrok kmeta Franca in njegove žene Marjete Kodrič. Dve leti mlajši brat Franc je bil kasneje "tajnik" na njegovih številnih potovanjih. Prvo šolsko učenost mu je posre­doval duhovnik v Šmarjah, šolanje je nadaljeval v vipavski farni šoli, gimnazijo je obiskoval v Gorici, licej v Gradcu. Bogoslovje je začel študirati v Ljubljani, končal pa ga je v Gorici, kjer je bil 8. novembra 1807 posvečen v duhovnika. Na sveti večer, 24. decembra, je nastopil službo duhovnega pomočnika v Vipavi, od ju­nija 1809 do marca 1813 je bil kaplan-kurat na Planini nad Ajdov­ščino.

Ob slovesu je svoje vernike pohvalil, da med njimi ni bilo kakšne hujše pregrehe. Povedal jim je, da odhaja na prigovarjanje vipavskega dekana Štekarja. 9. marca 1813 je nastopil službo ku­rata in nato vikarja v Šentvidu, kjer je ostal 38 let, do smrti. Šentviška fara je takrat obsegala še Podrago in Lozice, bila je večja od Vipave in štela je okoli 2.000 duš. Vertovec je bil skr­ben dušni pastir, ki je znal prisluhniti težavam svojih vernikov. V začetku leta 1851 je zbolel za vodenico. Zaprosil je za upoko­jitev in preselil se je v hišo svojega nečaka Filipa, kjer je 2. septembra 1851 umrl.

"Hčerki je zapustil dve, oj, prekrasne hčerki ste!"

"Kakor na Planini, tako v Šentvidu," piše Franc Kralj, razisko­valec Vertovčevega življenja, "se je razdajal ne samo v versko­cerkvenem pogledu, ampak se je pomujal tudi za splošno izobraže­vanje in gospodarski napredek." Vertovec velja za učitelja naših vinogradnikov. (Njegov prvi slovenski spis, Vinske terte hvala, ki je izšel v Novicah leta 1843, je vsaj deloma spodbudil Prešer­novo Zdravljico, slovensko državno himno, ki jo je uglasbil šent­viški rojak, skladatelj Stanko Premrl.)

Na podlagi izkušenj, pri­dobljenih v farnem vinogradu in v svoji kleti ter strokovnih raz­prav v evropskih jezikih (znal je nemščino, italijanščino in fran­coščino), je pisal v Bleiweisove Novice. Iz teh prilog je leta 1845 nastala njegova znamenita knjiga Vinoreja za Slovence. Obsega 22 poglavij: 15 je posvečenih vinogradništvu, 7 pa vinarstvu oz. kletarstvu. Novice so to knjigo imenovale "kmetijska šola" in so jo zastonj delile med vinogradnike, naročnike Novic. Druga Vertovčeva "hčerka" pa je njegova knjiga Kmetijska kemija, "to je, natorne postave in kemijske resnice, obrnjene na človeško in živalsko življenje, na kmetijstvo in njegove pridelke". Izšla je leta 1847. Napisana je bila za praktično rabo in za strokovne šole. Vertovec se je zanimal tudi za astronomijo in zgodovino. Pisanja obsežne svetovne zgodovine ni dokončal, njegov rokopis je dopolnil Miha Verne in pod imenom obeh avtorjev je izšla leta 1865 z naslovom Občna povestnica ali zgodovina celega sveta. Po sodbi zgodovinarja Franca Kralja spada Matija Vertovec med "naše najimenitnejše poljudnoznanstvene pisce".

"Blažit duše in telo, kdo učil sirote bo?"

"Duhovniško in človeško podobo Vertovca nam v prvi vrsti slikajo pridige, objavljene v knjigi Shodni ogovori," piše Branko Marušič. V tej zanimivi knjigi, ki jo je pripravil "na nagovarjanje prijat­lov" in je izšla leta 1850, najdemo 26 pridig, ki jih je Vertovec imel v časovnem razponu skoraj 40 let (1810-1848) ob raznih cerk­venih slovesnostih. Te njegove pridige imajo tudi literarno vred­nost. "Prizadevali smo si jih tako izdelati," piše Vertovec v pred­govoru, "da bi se ne samo prostimu ljudstvu, ampak tudi bolj izo­braženim dopadle." Iz njegovih pridig se začuti, da je Vertovec kar dobro poznal ljudi: često graja njihove napake, zgrešeno vzgojo staršev, zakonce, ki se ne spoštujejo, slabo vzgojene ot­roke, grdo govorjenje, jezikavost žena, sprevrženosti, ki so se dogajale tudi na božjih poteh... Vertovčeve pridige so zaradi prosvetiteljske misli, ki ga je vodila pri njegovem delu, tudi zgodovinski vir. Pričujejo o njegovi veliki ljubezni do Vipavske doline, ki jo večkrat imenuje "raj kranjske dežele". V njih začu­timo, kako trpi z ljudmi, ki jih muči in skrbi huda suša, propad denarja; kako se z njimi veseli dobre letine in se zanjo zahval­juje. Svoje vernike spodbuja k delavnosti: "Kakor je ptica k lete­nju in riba k plavanju, tako je tudi človek za delo ustvarjen." Starše spodbuja, naj posebej skrbijo za svoje otroke, "kadar iz otročjih let v fantovski ali dekliški stan prestopijo: to jim je, kakor de bi se znovič rodili". Znal je najti pravo besedo za vse ­"blažiti dušo in telo".

(obletnica meseca 09_2001)