France Cigan

 * 18. september 1908, Žižki, Avstro-Ogrska † 23. februar 1971, Ljubljana

Prekmurec je postal Korošec

Cigan France1Bogastvo nekdanjih skromnih prekmurskih domov so bili številni otroci. Tako je bilo tudi pri Ciganovih v Žižkih v župniji Črensovci, kjer sta starša Jožef in Terezija roj. Horvat za prvorojencem Francem, našim slavljencem, rojenem 18. septembra 1908, kot božja sodelavca podarila življenje še enajstim otrokom. Ob pogrebu matere Terezije je župnik dejal: "Ciganova mati je za vsakega otroka napisala čudovit list v knjigo življenja. Zato potrebujemo še več takšnih mater, da bo življenje bolj božje in bolj sveto." Franc je ljudsko šolo obiskoval v rojstni vasi. Leta 1920 je prišel v salezijanski zavod v Veržeju kot gimnazijec. Po maturi na klasični gimnaziji v Mariboru leta 1929 se je posvetil bogoslovnemu študiju na teološki fakulteti v Ljubljani, ki ga je zaključil z mašniškim posvečenjem 7. julija 1935 v ljubljanski stolnici. Med drugo svetovno vojno je bil učitelj, vzgojitelj in zborovodja pri salezijancih na Rakovniku, na Radni in v Lisičjem pri Škofljici, kjer je s svojimi fanti pomagal na kmetijah, ki so ostale brez gospodarjev, ker so jih internirali Italijani. Maja 1945 je zaradi neutemeljenih groženj odšel kot begunec na Koroško, ki je postala njegova druga "domačija".

 Leta 1946 je v Padovi doktoriral iz teologije, v letih 1947-1949 je v Gradcu študiral glasbo in se tako usposobil za profesorja glasbene vzgoje na novoustanovljeni Slovenski gimnaziji v Celovcu, kamor ga je leta 1957 povabil njen prvi ravnatelj dr. Jožko Tischler. Postal je tudi vzgojitelj v Mohorjevem dijaškem domu. Pred tem je deset let upravljal župnijo Kamen v Podjuni, kjer je ustanovil orglarsko šolo. Od leta 1958 naprej je prepotoval vso južno Koroško ter zbiral ljudske pesmi in jih zapisoval.

"Dokler bomo peli, bomo obstali"

Cigan France2Ljubezen do petja je France Cigan prejel v domači družini, kjer so bili vsi glasbeno nadarjeni, zlasti še oče in teta Verona. Če se je v vasi slišala pesem, so ljudje rekli: "Pri Ciganovih pojo." Leta 1968 je France Cigan zapisal: "Dokler bomo peli, bomo obstali. Ne more biti drugače, ker naša pesem je naša vez na vse strani. Veže nas z domom, veže s preteklostjo, veže med seboj, veže z mladino - našo bodočnostjo. Če teh vezi ni, smo kakor list, ki se je odtrgal od drevesa." To je sam skušal uresničevati kot župnik med koroškimi rojaki in profesor glasbene vzgoje na slovenski gimnaziji v Celovcu. kjer je leta 1959 ustanovil mešani pevski zbor Jakob Gallus-Petelin, v katerega so bili vključeni pevci iz vse južne Koroške. Znal jih je navdušiti, da so imeli res veselje do petja. V okviru Koroške dijaške zveze, ustanovljene decembra 1961, je France Cigan ustanovil mladinski mešani in fantovski zbor, ki sta nastopala na raznih prireditvah. Zelo odmevne so bile akademije Slovenske gimnazije ob zaključku šolskega leta, ki so bile zamisel profesorja Franceta Cigana. Na njej so nastopili vsi zbori, ki jih je on ustanovil in vodil. Krščanska kulturna zveza se je po Ciganovi smrti odločila, da vsako leto ob obletnici njegove smrti pripravi osrednji koncert Koroška poje. Pri akademijah je spravil na oder tudi do 250 pevcev in pevk. Kot glasbeni pedagog je trdil, da glasbeno nenadarjenih mladih ljudi ni, razlika je le v stopnji glasbene kvalitete. Za njegovo glasbeno delo med našimi rojaki na Koroškem, dolgo časa "neopaženo", mu je bila po smrti podeljena Gallusova plaketa, najvišje pevsko odličje Republike Slovenije.

Vzgojitelj mladine z življenjem med mladimi

Cigan France4Ko je leta 1957 postal profesor glasbe na Slovenski gimnaziji v Celovcu, je postal tudi vzgojitelj v dijaškem domu Mohorjeve družbe. "Kot vzgojitelj je bil po don Boskovem zgledu vedno med nami, od jutra do večera," se spominja koroški duhovnik Ivan Olip. "Revne in uboge dijake je nesebično podpiral in skoraj ves denar, ki ga je zaslužil kot profesor, razdal za dijake in v dobrodelne namene." Vzgojiteljski dar je pokazal že v begunskem taborišču na Vetrinjskem polju, kjer je zbiral okoli sebe dečke, "da bi se kaj pametnega pogovorili in skupaj kaj lepega naredili", kot je zapisal eden od njih (Tone Oblak). "Bogu sem hvaležen, da sem bil rojen tako, da je bil dr. Cigan vzgojitelj mojih dijaških let, saj nam je bil močan steber in dragocena opora v času, ki je za človeka zelo važen," pričuje inženir Franc Kattnig. "Veselil se je z nami, če nam je v šoli kaj posebnega uspelo, trpel pa je tudi z nami, če je kaj spodletelo. Grajal je, bolj pa prigovarjal, bodril in pozival. Skratka: čutil si, da ga malomarnost boli. In to nam je po moje bilo dovolj vzgojno, da smo se potrudili."

Cigan France3Njegove številne načrte za delo na vseh področjih, ki so mu bila pri srcu, je prekrižala težka bolezen. Zdravja je iskal v Ljubljani in v Celovcu, vendar zaman. Njegovo plemenito srce se je ustavilo 23. februarja 1971. Vstajenja čaka med svojimi sobrati salezijanci na ljubljanskih Žalah. Ob njegovi smrti so natisnili spominsko podobico z napisom, ki ga je sestavil sam in zveni kot njegova oporoka: "Vaša molitev, bratje in sestre, naj bo v pomoč moji duši; vaša ljubezen do slovenske pesmi in mladine spomenik mojemu delu."

(obletnica meseca 09_2008)

Zajemi vsak dan

Evharistija, ki ni usmerjena v dejanska dela ljubezni, je sama v sebi okrnjena.

(Benedikt XVI.)
Torek, 26. September 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh