Franc Pirc (1785-1880)

»Le pomislite, koliko koristi imate od sadja. Vživajte surovega ali kuhanega, vselej vam veliko odrine. Če ga posušenega shranite, vas ob hudi letini varuje lakote. Če ga v mesto prodate ali mošt iz njega stlačite ali pa žganje iz njega skuhate, vam bo veliko zaleglo in vam dohodke povečalo. Lepo sadje nas tedaj razveseljuje, nam k živežu pomaga, nam premoženje povečuje in nas ob hudi letini lakote varuje. Prizadevajte si tedaj, kmečki gospodarji, vse pripravne prostore z žlahtnim drevjem zasajati, ker boste od tega sami velik dobiček vživali, vaši otroci pa vam bodo hvaležni in še po smrti bodo radi za vas molili.« Tako je po lastnih izkušnjah zapisal duhovnik Franc Pirc v uvodu svoje knjige Krajnski vertnar (1830), prve slovenske knjige o sadjarstvu. V prvi polovici svojega dolgega življenja je deloval kot duhovnik in umni sadjar v domovini, nekaj krajšo drugo polovico pa je posvetil misijonskemu delu med ameriškimi Indijanci, kamor ga je privabil zgled junaškega misijonarja Friderika Baraga. Oznanjal jim je evangelij in jih skušal tudi gospodarsko dvigniti.

 “OČE UMNE SADJEREJE NA KRANJSKEM”
Rodil se je 20. novembra 1785 v Kamniku, osnovno izobrazbo je dobil pri tamkajšnjih frančiškanih, srednjo šolo pa je pod francosko Ilirijo obiskoval v Ljubljani. Valentin Vodnik ga je navdušil za materni jezik in pesnikovanje. Po končani srednji šoli (1810) je študiral bogoslovje in bil 13. marca 1813 posvečen v duhovnika (duhovnika sta bila tudi njegova mlajša brata Janez in Simon). Nekaj mesecev je bil kaplan v Šmartinu pri Kranju, zatem sedem let vikar v Beli Peči (župnija Kranjska Gora). V letih strašne lakote 1816 in 1817, ki je posebno prizadela Gorenjsko, je Pirc spoznal, kaj pomeni sadje v ljudski prehrani. Kot župni vikar v Pečah pri Moravčah (1820–1830) je prepotoval Kranjsko in sosednje dežele, da bi se poučil o gojitvi sadnega drevja in vinske trte. Na cerkveni zemlji je uredil drevesnico ter posajal jabolčne in hruškove pečke in orehe. Kmetom je brezplačno delil cepiče. Leta 1830 je izdal prvi del svoje knjige Krajnski vertnar, ki je z drugim delom doživela več izdaj. V Podbrezjah na Gorenjskem je služboval samo pet let (1830–1835), a je zapustil trajne spomenike svoje dejavnosti. Takoj je uredil obsežno drevesnico, iz katere je oddajal po 8000 drevesc letno. Iz nje so še desetletja kasneje zalagali zasebne, župnijske in šolske drevesnice na Kranjskem. Sezidal je novo župnišče in na travniku pod njim zasadil velik sadovnjak. Njegov sadni izbor je štel nad 700 sort. Naročal je: »Vsak učitelj mora biti sadjar in poklican, da napredne zamisli o sadjarstvu širi na deželi in uči kmete.« S svojim delom in s svojimi spisi si je prislužil naziv “oče umne sadjereje na Kranjskem”.

ZA BARAGOM MED AMERIŠKE INDIJANCE
Misijonska poročila, katera je dunajski Leopoldinski družbi pošiljal Friderik Baraga, ki je odšel v misijone leta 1831, in njegova pisma so Pirca tako prevzela, da je sklenil iti po njegovih stopinjah, čeprav je bil že v petdesetem letu. Odpovedal se je župniji, razprodal in razdal je vse svoje reči in 16. junija 1835 zapustil domovino, na ameriška tla je stopil 4. septembra. Odšel je v Detroit k škofu Reseju, ki ga je namenil za pomočnika Baragu v pokrajinah ob Velikih jezerih. Zaradi hudega mraza ni mogel do njega, zato je svoje poslanstvo začel na misijonski postaji La Croix. Med Indijanci je delal s pomočjo tolmača, kmalu pa se je naučil njihovega jezika, tudi s pomočjo dotedanjih Baragovih indijanskih spisov. V njegovem delovanju je bil na prvem mestu pouk v veri, ustanavljanje misijonskih postaj, gradnja cerkva in šol ter prizadevanje za človeški dvig Indijancev. Pirčevo misijonsko delovanje v Ameriki obsega dve obdobji: od 1835 do 1852 v pokrajini ob gornjem delu Michiganskega jezera in od 1852 do 1873 v Minnesoti. Leta 1837 je odpotoval v Le Point k Baragi, katerega je škof Rese postavil za generalnega vikarja za misijone med Indijanci in takrat sta se slovenska misijonarja prvič srečala v Ameriki. Leta 1851 je bila v Minnesoti ustanovljena škofija St. Paul. Pirc se je takoj ponudil, da pride pomagat kot misijonar za Indijance in škof mu je izročil v upravo severni del Minnesote. O svojem delu je pridno poročal v domovino in njegova pisma so objavljala razna glasila, predvsem katoliški list Zgodnja Danica. Leta 1864 je obiskal domovino, da bi pridobil nove sodelavce. Odzvalo se je 16 mladih misijonarjev, med njimi Jakob Trobec iz Polhovega Gradca, ki je kasneje postal tretji škof v škofiji St. Cloud. ‘Oče’ te škofije in mesta z enakim imenom je bil naš misijonar.

INDIJANCI SO MU PRAVILI “DOBRO SRCE”
Po teh letih delovanja v Minnesoti je izdal nemško knjigo Indijanci v Severni Ameriki (1855), ki ima tri dele: v prvem opisuje življenje staroselcev plemen Otava in Očipve, v drugem popisuje zgodovino pokristjanjevanja staroselcev, v tretjem pa opis lastnega misijonskega dela. Indijancem je ne le oznanjal evangelij, ampak se je tudi trudil, da bi jih iz nestalnih lovcev in ribičev naredil za poljedelce in obrtnike. Sam jih je učil obdelovati zemljo, jim preskrboval razna semena, začel v veliki meri saditi krompir, ki se je dobro obnesel in je postal glavna hrana. Seznanjal jih je tudi z živinorejo. S tem je pripomogel, da so se ustalili v nekem kraju in bivali v hišah namesto v šotorih. Razumel se je tudi na zdravilstvo. Ob epidemiji črnih koz leta 1846 je v misijonski postaji Arbre Croche cepil okoli 900 Indijancev. S takim prizadevanjem si je pridobil njihovo zaupanje, nakopal pa si je sovraštvo belih, zlasti trgovcev in vladnih agentov, ki so z žganjem zastrupljali Indijance, da bi zasedli njihovo zemljo. Indijanci so mu pravili Dobro srce.
Leta 1871 se je moral zaradi starostnih težav, predvsem hudo opešanega vida, umakniti z misijonskega polja. Odločil se je za vrnitev v domovino. V Ljubljano je prispel 3. oktobra 1873. Avstrijske oblasti so mu določile pokojnino, kakršna je pripadala upokojenim župnikom. Prve mesece je preživel kot gost frančiškanov v domačem Kamniku, potem pa se je naselil v ljubljanskem stolnem župnišču, od koder je vsak dan hodil maševat v stolnico. Umrl 22. januarja 1880 v 95. letu življenja. Leta 1892 so prebivalci mesta Rich Point glasovali za preimenovanje v Pierz v spomin na Franca Pirca, ki je poleg Barage in Knobleharja najbolj markantna osebnost naše misijonske zgodovine.

S. Čuk, Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (2020), 88-89.