Karlo Cankar

* 14. oktober 1877, Vrhnika, † 9. februar 1953, Ljubljana

Najmlajši brat pisatelja Ivana Cankarja

Cankarji so zelo star rod, ki ga moremo po matičnih knjigah vrhniške župnije zasledovati skoraj od začetka 17. stoletja. Neposredni predniki Ivana Cankarja, prvaka slovenski pisateljev, so živeli v Veliki Ligojni pri Vrhniki. Pisateljev stari oče Jakob, po poklicu krojač, je kupil leseno bajto na vrhniškem Klancu. Tam se je rodil Jože, oče našega pisatelja, ki je bil prav tako krojač in se je leta 1867 oženil z Nežo Pivk. V njunem zakonu je bilo dvanajst otrok, osem deklic in štirje fantički: dva sta se oprijela krojaštva, dva pa sta študirala in dosegla intelektualen poklic. Za pisateljem Ivanom, ki ni končal nobene višje šole, je stopil na pot učenosti Karlo, njegov najmlajši brat - za njim so prišle na svet tri sestre. Karlo se je rodil 14. oktobra 1877. Po končani osnovni šoli na Vrhniki je za poldrugo leto starejšim bratom Ivanom odšel v Ljubljano na gimnazijo. Do pomladi 1895, ko je Ivan prvič padel pri maturi, sta stanovala skupaj. Kot gimnazijec je bil Karlo član dijaškega društva Zadruga in njegov tajnik. Z izvirnimi in prevedenimi črticami in gledališkimi poročili v Slovencu, Domu in svetu, Ljubljanskem listu in Zgodnji Danici. Zaradi svoje bistrosti je kmalu zaslovel kot "Cankar mlajši". Šolanje v Ljubljani so mu omogočili razni dobrotniki, sprva zlasti Luka Jeran, urednik Zgodnje Danice, velik podpornik revnih dijakov. V Ljudski kuhinji je zanje ustanovil posebno "mizo", kjer so dobili hrano za majhen denar ali zastonj. Morda se je tudi iz hvaležnosti do svojih dobrotnikov Karlo po maturi leta 1900 odločil za študij bogoslovja, kar bratu Ivanu - kot smo že zvedeli - ni bilo prav nič všeč.

Ivan spodbuja Karla k pisanju, Karlo plačuje Ivanove dolgove

Pred odhodom na Dunaj jeseni 1896 je Ivan Karlu izročil v varstvo svojo korespondenco in nekaj svojih rokopisov. Čeprav sta bila Ivan in Karlo po svetovnem nazoru na nasprotnih bregovih, sta si bila izmed vseh bratov in sester najbližja. Ivan mu je pisal sto pisem, ki jih je Karlo skrbno hranil, medtem ko je Ivan vsa njegova raztrgal. V svojih pismih je Ivan bratu Karlu natančno in odkritosrčno poročal o svojem življenju, nazorih, literarnem delu, o namenu posameznih spisov, zato so ta pisma neprecenljive vrednosti za poznavanje Cankarja in njegovega dela.

Ivan je bil prepričan, da je brat Karlo pisateljsko nadarjen, zato ga je, gimnazijca, v svojih pismih spodbujal, naj prime za pero. "Piši kakšno povest ali črtico. Vadi se!" (23. novembra 1896). "Ti ne pišeš nikdar nič, kaj delaš? Ali sploh kaj misliš? Ne mudi se sicer prav nič, da bi začel resno pisati, a kakšen glas bi vendar že lahko dal od sebe. Na ta način Te bodo nadkrilili drugi, ki imajo manj talenta." (10. avgusta 1898). "Vzemi si moje besede k srcu, sedi in delaj, zdaj ko imaš čas. Jaz mislim, da Ti frfotajo snovi krog nosa, ne premlevaj jih predolgo in prični pisati." (22. avgusta 1898).

Veliki dunajski brat pisatelj je bil kar naprej "suh" in v številnih pismih prosi svojega mlajšega ljubljanskega brata, naj mu nujno pošlje kaj denarja, kar je Karlo tudi storil. Poravnaval je Ivanove dolgove v Ljubljani, posredoval je pri založnikih njegovih spisov, da so mu nakazovali honorar. Ivana je podpiral tudi iz Sarajeva. Decembra 1908 mu je jamčil (in pozneje sam plačal) za tisoč kron posojila pri Kmetski posojilnici na Vrhniki, češ da potrebuje denar za poroko.

Karlo se pred Ivanom umakne v Sarajevo

Po končanem prvem letniku bogoslovja v Ljubljani je Karlo Cankar poleti 1901 potoval po Bosni in tedaj je v njem dozorel sklep, da bo nadaljeval teološke študije v Sarajevu. Pri tem sta ga vodila dva motiva: Bosna se mu je zdela nekakšna misijonska dežela, ugodna za delovanje katoliškega duhovnika; drugi razlog pa se je nanašal na Ivana. Karla je kot dijaka mikalo javno delo. Ko je stopil v semenišče, se ni odpovedal upanju, da bo tudi kot duhovnik imel kako javno, najbrž časnikarsko vlogo. A ker je pričakoval, da bo tudi Ivan posegel v politično, morda časnikarsko življenje, se je bal, da bi se z bratom sovražno srečal v svetu. Zato je mislil, da stori bolje, da se umakne v daljno in drugojezično Bosno. V sarajevsko semenišče je vstopil 1. oktobra 1901. To bratovo odločitev je Ivan označil kot "neumen in otročji korak", vendar je Karlo ostal pri svojem sklepu.

Leta 1903 je bil posvečen v duhovnika, nekaj let je poučeval na šoli kot katehet. Od 1906-1916 je bil urednik Hrvatskega dnevnika, ki ga je povzdignil v najbolje urejevan sarajevski list. V njem je objavil v hrvaškem prevodu nekaj bratovih črtic še pred njihovo objavo v izvirniku. Od 1908 do 1923 je bil škofijski tajnik. Od 9. septembra do 10. novembra 1909 je bil pri njem kot gost nadškofa Stadlerja brat Ivan, ki se je tam spravil z Bogom (na smrtni postelji mu je brat Karlo pomagal obuditi popolno kesanje, spovedal pa ga je Finžgar) . Veliko je pomagal pri izdaji Ivanovih Zbranih spisov. Po zadnji vojni se je naselil v Ljubljani, kjer so ga pod streho sprejeli frančiškani. S te zadnje postaje svojega življenja je odšel v večnost 9. februarja 1953.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2007) 10, str. 32.