Ivan Dolenec

* 24. oktober 1884, Sopotnica, † 10. februar 1971, Ljubljana

Po duhovnih vajah se je odločil: profesor bom!

Dolenec Ivan1Svoje življenje je Ivan Dolenec začel popisovati v novomeški jetnišnici, »ko je končno imel nekaj prostega časa«. Rodil seje 24. oktobra 1884 na kmečki domačiji Pri Jamniku v vasi Sopotnica v škofjeloški župniji kot peti od osmih otrok. Ko mu je bilo pet let, je izgubil mater. »Materinske ljubezni torej ne poznam iz lastne izkušnje. Njeno toploto in svetlobo sem opazoval samo, ko seje razlivala po srečnejših tovariših, in sem jo bridko pogrešal posebno v letih svojega šolanja.« Oče, ki je znal ceniti izobrazbo, je z naklonjenostjo sprejel pobudo tedanjega loškega kaplana Ferdinanda Erkerja, naj Janez pride v šolo, »da bo gospod«. Devetleten je šel v Škofjo Loko v šolo, a je v njej ostal nerad, ker ga je silno mučilo domotožje. Pa je šolo vendarle končal in jeseni 1896 seje vpisal na gimnazijo v Kranju, kjer je dobil za razrednika dr. Josipa Tominška, s katerim ga je potem vezalo iskreno prijateljstvo. Profesor Tominšek je svojim dijakom ob smrti svoje ljubljene matere dejal:

Dolenec Ivan2»Kakor je mati ljubila mene kot svojega otroka, tako ljubim jaz vas vse kot svoje učence.« V dijaških letih seje Dolenec preživIjal sam z instrukcijami - poučevanjem manj nadarjenih učencev iz »boljših« družin, ki so imele denar. »S poučevanjem sem dobil veselje do profesorskega stanu. Ko je bilo treba v prošnji za pripustitev k maturi napisati, kaj nameravam študirati, sem napisal: teologijo in filozofijo. Res sem mislil, da bom šel v bogoslovje.« Po maturi je šel na duhovne vaje k jezuitom v Ljubljano in po njih sklenil, da postane profesor.

Profesor, stenograf v parlamentu pa spet profesor

»V počitnicah po maturi meje čakala sreča, za katero ne morem biti Bogu dovolj hvaležen. Seznanil sem se namreč z dr. Krekom.« Ta zapis v njegovih spominih je zelo pomemben, saj je bil Janez Evangelist Krek osrednja osebnost njegovega življenja in veliko svojih pisateljskih sposobnosti je porabil za to, da Krekov spomin ohrani prihodnjim rodovom. Krekova ognjevita beseda pri javnih nastopih ga je spodbudila, da se je naučil stenografije, da bi lahko njegove govore zapisoval.

Dolenec Ivan3Študij klasičnega jezikoslovja na dunajski univerzi je končal leta 1909. Leta 1911 seje poročil z Dunajčanko Leopoldino Bachler, ki mu je ostala zvesta družica do poznih let. Prvo profesorsko službo je nastopil marca 1909 na I. državni (klasični) gimnaziji v Ljubljani, kjer je poleg latinščine in slovenščine poučeval še stenografijo. Med vojno, ko je bil brat vpoklican k vojakom, je pustil službo in šel domov kmetovat, da je domačijo rešil propada. Znanje stenografije mu je omogočilo, daje za dobrih pet let (1917-1922) pustil šolsko službo in postal stenograf najprej pri slovenski narodni vladi v Ljubljani, zatem pa v beograjskem parlamentu. Konec leta 1922 ga spet najdemo v šoli in sicer na III. realni gimnaziji v Ljubljani. Ker za časa šestojanuarske diktature ni šel volit, je bil kazensko premeščen v Mostar, kjer si je kot srčno dober človek kmalu pridobil veliko prijateljev. Po treh letih pregnanstva se je vrnil v domovino: najprej je bil prosvetni inšpektor pri banski upravi, nato ravnatelj na učiteljišču v Ljubljani, nazadnje pa ravnatelj gimnazije v Novem mestu.

Zaprt in oropan vsega je postal veseli kmet

Dolenec Ivan6V mesto ob Krki je prišel sredi novembra 1939 in službo ravnatelja je opravljal do »izbruha svobode« 9. maja 1945. Novo mesto je med vojno večkrat menjalo gospodarje: najprej so nekaj dni vladali Nemci, sledilo je dve leti in pol italijanske okupacije. Največ hudega je prebivalstvo doletelo pod partizansko vlado, ki je trajala šest tednov: od kapitulacije Italije 6. septembra pa do 21. oktobra 1943, ko so ponovno prišli Nemci. 28. novembra 1943 je imel Ivan Dolenec protikomunistični govor, zaradi katerega je bil 10. maja 1945 aretiran in 22. marca 1946 obsojen na dve leti zapora, na zaplembo premoženja in na pet let izgube volilne pravice. »Ko sem govor pismeno sestavljal, sem imel željo, da ne bi zapisal ničesar, kar bi moral obžalovati, če bi zaradi tega moral umreti. Vsaj glede govora moram stopiti čist pred Sodnika.« »Bog mi je dal tako srce: po cele dneve sem lahko rekel ne samo, da žal besede v ustih ni, ampak tudi, da Žale misli v srcu ni.« V novomeških zaporih je bil do začetka septembra 1946, ko je bil pomiloščen.

Dolenec Ivan5Naselil se je na svojem rojstnem domu. Rad je prijel za poljska dela, veliko je bral, imel je veliko obiskov, ljudje so ga vabili na svoja praznovanja. Prijatelju Tinetu Debeljaku je pisal: »Živim v Sopotnici in uživam veselje, po kakršnem se mi je tožilo, odkar sem zapustil srečno vas domačo.« S krščansko vedrino se je pripravljal na obisk »sestre Smrti«, ki je prišla ponj 12. februarja 1971. Sam je izbral napis za nagrobnik: »Zgodi se Tvoja volja!«

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2001) 2, str. 22.

Zajemi vsak dan

Zapoved, glejte, ta je moja, / da ljubite se med seboj. / Iz tega bodo vsi spoznali, / da ste hodili za menoj.

(Andrej Praprotnik)
Četrtek, 28. Marec 2024
Na vrh