Anton Klodič Sabladoski

* 10. november 1836, Hlodič, Videmska pokrajina, † 15. februar 1914, Trst.

Beneški Slovenec s poljsko krvjo

Zibelka mu je tekla v Klodičih (Hlodeje) v Beneški Sloveniji, kjer se je rodil 10. novembra 1836, oče Valentin je bil kmet in gostilničar, mati Ana Sabladoski je bila hči Aleksandra, poljskega častnika v Napoleonovi vojski, ki je ostal v naših krajih, se oženil in imel dva otroka: Ano, ki se je poročila s Klodićem, in sina Josipa, ki je postal duhovnik in je skoraj trideset let služboval kot (kobariški) kaplan na Livku. Anton je od četrtega leta veliko živel pri stricu 'nuncu', ki ga je pomagal šolati. Najprej ga je poslal v osnovno šolo v Kobarid, nato pa na gimnazijo v Gorici. Na željo staršev je po maturi vstopil v goriško bogoslovje, kjer pa je ostal manj kot dve leti in odšel na Dunaj, kjer je študiral klasično jezikoslovje. Najprej je poučeval na gimnaziji v Gradcu in se tudi poročil, žena mu je kmalu umrla, prav tako eden od obeh sinov. Eno leto je bil profesor latinščine in grščine v Splitu, potem pa štiri leta v Trstu. V tem času je pogosto zahajal v Kobarid v ugledno družino Pagliaruzzi. Hči Matilda je postala njegova druga žena (1865), njegov svak Josip se je uveljavil kot pesnik in je znan po svojem pesniškem imenu Krilan. Imela sta enajst otrok, sinova Maks in Pavel sta se uveljavila: prvi kot železniški strokovnjak, drugi pa kot visok uradnik v tržaškem pristanišču in slikar. Naslednje službeno mesto je bila Gorica. Na gimnaziji je poučeval slovenščino, latinščino in grščino. Zaradi znanja deželnih jezikov (slovenščine, hrvaščine, italijanščine, nemščine in furlanščine) je postal član deželnega šolskega sveta za Goriško-Gradiščansko ter šolski nadzornik za ljudske in srednje šole in učiteljišče.

Organizator šolstva in pisec učnih načrtov

Anton Klodič je bil šolnik z vsem srcem. Kot šolski nadzornik za Istro je hotel odpreti 70 novih šol, pa mu deželni oblastniki niso dovolili. Vneto se je ukvarjal z organizacijo in modernizacijo celotnega ljudskega in srednjega šolstva na Primorskem in ga postavil na trdne temelje po modernih načelih. Pod Klodičevim vodstvom je bilo ljudsko šolstvo na Goriškem razvejano veliko bolj kot po tedanjih drugih slovenskih pokrajinah. Ko je leta 1870 postal deželni šolski nadzornik, je bilo v deželi 158 šol s 115 pravimi učitelji, leta 1874 pa 213 šol s 142 učitelji, v šolo je hodilo 53,5% šoloobveznih otrok, v letu 1883 se je obisk dvignil na 79%, povečalo se je število šol, izboljšala oprema.

Izkušnje, ki si jih je pridobil kot šolski nadzornik, je objavil v svojem delu Učni načrt za ljudske šole (v nemščini), ki ga je s pripravil s sodelavci. Izšel je leta 1873 in komisija strokovnjakov je po Klodičevem načrtu izdelala učni načrt za vso državo. Nekatere svoje zamisli je izpopolnil v Pojasnilih (1896), ki so bila zlasti mladim učiteljem kažipot. V tem svojem delu se je Klodič naslonil na češkega pedagoga Jana Komenskega in uredil ljudsko šolo na narodni podlagi. »Učenje materinega jezika je pravo središče vsega pouka na ljudski šoli. Poleg verouka je ta uk najimenitnejši med vsemi, kar jih mora učiti ljudska šola.« Priporočal je nazorni pouk, spoštovanje življenjskega okolja učencev, njihovih sposobnosti in razvoja. Kot priznanje za vse zasluge na področju šolstva ga je cesar Franc Jožef leta 1879 povzdignil v viteza. Ob tej priložnosti se je Anton Klodič hvaležno spomnil strica Josipa Sabladoskega in si privzel plemiški pridevek Sabladoski.

Strokovni pisec, pisatelj in pesnik

Največje zasluge si je Anton Klodič Sabladoski pridobil kot šolnik, vendar pa se ni omejeval le na to področje. Lotil se je tudi pisanja in izpod njegovega peresa so prišli strokovni spisi ter nekaj krajših leposlovnih del. Najprej je izdal razpravo o rimskem pesniku Horacu in njegovih Satirah. Leta 1870 je izdal v Gorici Grško slovnico (v italijanščini). Leta 1878 je v Peterburgu izšla njegova razprava O narečjih Beneških Slovencev in tri povestice v špeterskem narečju. V nemškem jeziku je napisal razpravo o slovenskem jeziku in slovstvu v Trstu in Istri (Dunaj 1891). Uredil in izdal je tri knjige Zbranih spisov svojega svaka Josipa Pagliaruzzija Krilana (1887–1896).

V goriški Domovini se je leta 1867 oglasil s pesnitvijo Satire, ki jih je neki postopač v kobariški čitavnici bral ('kobariški postopač' je bil njegov psevdonim). V istem listu sta izšli njegovi kratki povesti Na smrt obsojeni in Zvezdar. Ob govoricah o predelski železnici, ki naj bi šla po gornji Soški dolini skozi Kobarid na Čedad in bi prinesla Kobaridu nove čase, se mu je rodila šaloigra v treh delih Novi svet (1868). Ker se načrti o predelski železnici niso uresničili, je Klodič igro predelal in ji dal naslov Materin blagoslov. Leta 1912 je v Gorici izšla njegova epska pesnitev Livško jezero. To je bil njegov 'labodji spev', kajti neutrudnemu možu so moči pojemale. V krogu svoje družine, na katero je bil zelo navezan, se je njegovo bogato življenje izteklo v Trstu 15. februarja 1914.

obletnica meseca 02_2014

Zajemi vsak dan

Kakor je mene poslal živi oče in jaz živim po Očetu, tako bo tudi tisti, ki mene uživa, živel po meni.

(Janezov evangelij)
Četrtek, 9. April 2020
Na vrh