Maksim Gaspari

* 26. januar 1883, Selšček nad Cerknico, † 14. november 1980, Ljubljana

Slanik v izložbi mu je prinesel mecena in prijatelja Sadnikarja

Slikarju, ki je na svojih razglednicah in slikah najraje upodabljal gorenjsko pokrajino, je zibelka tekla na Notranjskem, po njegovih žilah pa se je pretakala furlansko-slovenska kri. Rojen je bil 26. januarja 1883 v Selščku pri Cerknici, oče je bil Jakob Gaspari, po rodu Furlan, mati pa Ivana Švigelj, domačinka. Po očetu je podedoval železno vztrajnost, po materi pa slikarsko in pesniško nadarjenost. Šolsko učenost je začel nabirati v ljudski šoli v Begunjah in že tedaj se je pokazalo, da ima Maksim izreden dar za risanje. Ko mu je pri desetih letih umrla mama, je skrb za družino prevzela teta. Dosegla je, da je Maksim po končanem drugem letniku realke v Ljubljani pustil šolo in odpeljala ga je k trgovcu Murniku v Kamnik. Tam je bil tri leta (1896-1899) trgovski pomočnik. Poleg svojega dela je veliko risal "za svojo dušo". Za izložbeno okno v trgovini je narisal slanika. Slika te ribe je vzbudila zanimanje kamniškega veterinarja ter zbiratelja starin in umetnin Nika Sadnikarja. Ko je spoznal resnično slikarsko nadarjenost mladega trgovskega pomočnika, se je zanj zavzel in mu omogočil potrebno izobrazbo.

Najprej ga je poslal v Ljubljano, kjer je kot izredni učenec končal umetnostno-obrtno šolo, nato pa na Dunaj. Čakalo ga je razočaranje, kajti na likovno akademijo je bil sprejet po enem letu čakanja (1903). Sadnikar ga je ves čas šolanja gmotno in moralno podpiral. Oba moža je najtesneje povezovalo iskreno prijateljstvo, ki je trajalo vse do Sadnikarjeve smrti (1952).

Vojne razglednice naj vojakom na fronti prinesejo košček domovine

Kmalu po prihodu na Dunaj se je Maksim Gaspari vključil v jugoslovansko umetniško društvo Vesna, katerega geslo je bilo "iz naroda za narod". "Če kdo, se je Gaspari držal tega načela vse življenje," je zapisal umetnostni zgodovinar Emilijan Cevc. "Nihče se ni tako približal ljudski duši kakor on, nihče ni tako vzljubil ljudske folklore kakor on. Skoraj bi pomislili, da nam je bil njegov talent podarjen v zadnjem trenutku, preden je vse to bogastvo začelo toniti v internacionalni civilizacijski poplavi in nihilizmu današnjih dni." Leta 1907 je s prijateljem Hinkom Smrekarjem odšel v Munchen, naslednje leto pa ge najdemo v Kamniku, kjer je imel atelje pri prijatelju Sadnikarju. Leta 1911 se je poročil s Frančiško Wurzer iz Bistrice v Rožu na Koroškem.

Rodili so se jima trije otroci: sin Oton ter hčerki ŠtefaniJa Vida in Breda. Umetnik je nekaj časa slikal na ženinem domu in koroška pokrajina je opazna sestavina tudi njegovih poznejših slik. Med prvo svetovno vojno kot italijanski državljan (po očetu) ni bil vpoklican, temveč je vojna leta preživljal v Ljubljani. V tem času je nastal obsežen opus razglednic, povezanih s strahotami vojne - med njimi so tudi prve božične. Razglednice so izhajale pod enotnim naslovom Vojska v slikah, izkupiček pa je bil namenjen družinam vpoklicanih vojakov. Po koncu vojne je bil nekaj mesecev na Koroškem, po nesrečnem plebiscitu pa se je vrnil v Ljubljano, kjer je služboval po raznih šolah kot profesor risanja, leta 1928 pa je bil imenovan za restavratorja in risarja v Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani.

"Predvsem bi rad naslikal razna slovenska narodna obredja"

Višek svoje ustvarjalne moči je Gaspari dosegel v letih med prvo in drugo svetovno vojno. V tem obdobju je uresničil tudi svojo srčno željo: naslikati razna slovenska narodna obredja, ki so po domovih bogatila cerkvena praznovanja skozi vse leto, posebej okoli božiča in velike noči. Za njegov čopič so bili zanimivi ljudje, ki jih srečujemo v ljudskih pesmih in slovenskih knjižnih delih: vaški posebneži, godci, berači, slepci. "Njegova umetnost je kot narodna pesem; ki vedno znova oživlja in vabi k bistvu, h koreninam slovenske duše" (Verena Koršič). Njegove riske in slike "govorijo slovensko". Na kratko je vsebino njegovih del povzel Emilijan Cevc: "Religiozno izročilo mu je bilo sveto že kot častitljivo dopolnilo slovenske resničnosti. Marije so se mu spremenile v svete matere z naših polj, zvonovi so zapeli k procesiji z vihrajočimi banderi; dekleta hite z jerbasi k velikonočnemu žegnu in na jutro velike nedelje je družina zbrana ob mizi z žegnom; koledniki zaigrajo v božične dni in Kristus se rodi v domačem hlevcu, kjer so pastirci nabrani z naših gorskih pašnikov..." Ljudje so ga brž sprejeli za svojega, na uradna priznanja pa je moral mojster dolgo čakati: leta 1952 je prejel Prešernovo nagrado za svoje življenjsko delo, dvajset let pozneje je postal redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Svoje bogato in častitljivo dolgo življenjsko popotovanje je Maksim Gaspari sklenil 14. novembra 1980 v 98. letu starosti.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2003) 1, str. 42.