Martin Jevnikar (1913–2004)

* 1. maj 1913, Spodnje Brezovo, † 10. januar 2004, Trst

Z ljubeznijo do knjige v ljubljanske šole

Zibelka mu je tekla v kmečki hiši na Spodnjem Brezovem pri Višnji Gori, kjer je zagledal luč sveta 1. maja 1913 kot najstarejši od osmih otrok očeta Martina in matere Ivane roj. Novak. Njegova prva šola 'slavistike', ki ji je posvetil svoje življenje in delo, je bila domača hiša. »Moj oče je bil v fantovskih letih v Združenih državah Amerike. Delal je v rudnikih, ob prostem času pa je bral knjige in časopise in si širil obzorje. Ko se je moral zaradi bratove smrti vrniti in prevzeti dom, je ohranil ljubezen do knjige. Pozimi je vsak večer prebiral mohorjevke, zlasti povesti. Sedli smo na peč, približali petrolejko, oče je sedel na zapeček in začel na glas brati. Poslušali smo ga kot začarani. In to je trajalo vse zimske večere,« je povedal v pogovoru za zbornik Dom in svet 1997 (z njim se je pogovarjal sin Ivo, časnikar). Po končani osnovni šoli v Višnji Gori, so ga starši poslali na klasično gimnazijo v Škofove zavode v Šentvidu. »Hoteli so enega izštudirati, da bi mu bilo boljše v življenju.« V zavodih, ki so bili zelo strogi in zahtevni, se je dobro počutil. Pridno je študiral in se posvečal tudi 'izvenšolskim' dejavnostim, zlasti pisanju v rokopisni list Domače vaje, ki ga je kot sedmošolec tudi urejal. V zavodu so bili samo fantje iz vse Slovenije. Profesorji so bili vsi duhovniki, vsi strokovnjaki na svojem področju. Najbolj mu je ostal v spominu dr. Anton Breznik, eden vodilnih slovenskih jezikoslovcev. »Bil je zelo človeški, z nami dijaki se je pogovarjal kot enak z enakimi.« Videl je Martinovo ljubezen do slovenskega jezika in knjige, zato ga je usmerjal v literarno zgodovino in v slovnična vprašanja.

Študij slavistike ob odličnih profesorjih

Šentviški zavod je dal dosti duhovnikov, vendar pa nikogar niso silili v bogoslovje. V Jevnikarjevem letniku 1934 je bilo 16 maturantov (v prvem razredu je bilo dijakov 90, zaradi strogih študijskih in vedenjskih zahtev se je število iz leta v leta osipalo), od teh jih je 9 šlo v bogoslovje. Martina Jevnikarja je pot vodila v študij slavistike na ljubljanski univerzi, kjer so predavali odlični profesorji: Rajko Nahtigal, Fran Ramovš, France Kidrič, Ivan Prijatelj. »Bolj kot slovnica me je pritegnila literatura, ker je znal profesor Kidrič živahno, tudi bojevito, če je bilo potrebno, predavati.« Z njim je Jevnikar sodeloval pri raziskovanju nemškega pisatelja Krištofa Šmida (1768–1829) in njegovega vpliva slovensko književnost. Vzelo mu je ogromno časa, seminarska naloga pa je bila tako temeljita, da je dokaj gradiva lahko uporabil za doktorat v Rimu leta 1961. Po diplomi je v letih 1940–1943 poučeval slovenščino na IV. Moški realni gimnaziji za Bežigradom, potem pa do konca vojne na klasični gimnaziji v Ljubljani v stavbi pri uršulinkah. Od slovenskih pripovednikov mu je bil posebej pri srcu Josip Jurčič, ker je bil njegov bližnji 'sosed'. Na prigovarjanje svojega šentviškega profesorja slavista Jakoba Šolarja je za njegovo knjižno zbirko Cvetje iz domačih in tujih logov pri Mohorjevi pripravil Sosedovega sina (1944). V ljubljanskih letih je nastala tudi študija Slovenska mladinska igra. Maja 1945 se je umaknil na Koroško, ker je bila njihova družina pri partizanih 'slabo zapisana'. Iz Koroške je šel poučevat v begunsko taborišče v Monigu pri Trevisu, od tam pa je prišel v Trst, kjer je neutrudno deloval skoraj do smrti.

Profesor in vsestranski kulturni delavec

»Ni mi bilo žal, da sem odšel, ker sem lahko več dobrega naredil zunaj, kakor bi bil napravil doma,« je povedal v že omenjenem pogovoru za Dom in svet. Njegovo profesorsko delo v Trstu je trajalo 35 let. Ko se je ustalil, je ustanovil družino. Zakonsko zvezo s profesorico Nedo Abram je Bog blagoslovil s štirimi otroki: s sinovi Marjanom, Markom in Ivom ter s hčerko Magdo. Od oktobra 1945 do upokojitve septembra 1980 je bil profesor slovenščine in zgodovine na Trgovskem tehničnem zavodu Žiga Zois. Nekaj časa je bil tudi ravnatelj na Nižji srednji šoli pri Sv. Jakobu. Dvanajst let (1963–1975) je predaval slovenski jezik in književnost na Univerzi v Padovi, od decembra 1972 je oboje predaval tudi na Univerzi v Vidmu, tam od leta 1975 tudi srbohrvaški jezik in književnost. Pod Zavezniško vojaško upravo je bil tudi član komisije za izdajo slovenskih šolskih knjig. Sam in s sodelavci je napisal jezikovne vadnice, berila, pregled književnosti. V letih 1953–1958 je v samozaložbi izdal štiri knjige pod naslovom Vsebine slovenskih leposlovnih del, v katerih je predstavil glavna dela slovenskih pisateljev od Antona Tomaža Linharta (1756–1796) do Mimi Malenšek (1919). Ogromno delo je opravil pri Primorskem slovenskem biografskem leksikonu, ki je v letih 1974–1994 izhajal v 20 snopičih in vezani predstavljajo štiri debele knjige. Pri njem je sodeloval od začetka, od leta 1981 pa ga je urejal. Urejal je tudi Literarne vaje, glasilo slovenskih šol na Tržaškem. V reviji Mladika je predstavljal literarno snovanje v zamejstvu in zdomstvu, s svojimi tehtnimi prispevki je redno bogatil koledarje Goriške mohorjeve družbe. Njegova »predavalnica« je bil tudi Radio Trst. In še marsikje drugje bi našli tega moža, ki si je za vodilo vzel Gregorčičevo misel: »Dolžan ni samo, kar veleva mu stan, / kar more, to mož je storiti dolžan!«

(obletnica meseca 05_2013)

Zajemi vsak dan

Po krščanski viziji človek po telesni smrti ne samo ohranja svoje življenje, ampak ga ohranja v nepredstavljivo višji obliki.

(Alojz Rebula)
Ponedeljek, 20. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh