Ivan Cankar

* 10. maj 1876, Vrhnika, Avstro-Ogrska, † 11. december 1918, Ljubljana, Kraljevina SHS

Cankar Ivan1“Zdi se mi, da bi bilo koristno, če bi vsak človek očitno povedal o svojem pravem življenju vse, kar more. Nikakor ne zato, da bi se razkazoval po vlačugarsko, tudi zato ne, da bi pisal povesti ljudem v pouk in zabavo, temveč edinole, da se razgleda sam po prostranih poljanah svoje duše, da sega mukoma in trepetoma iz prepada v prepad svojega bitja, da išče dna.” Tako pisatelj Ivan Cankar končuje iskreno izpoved o svojem otroštvu v štirinajstih črticah s skupnim naslovom Moje življenje (1914). To so spomini na vrhniška otroška leta, na lepa doživetja v revni družini z bogastvom vere in ljubezni; so tudi izraz obžalovanja do premalo cenjene materine žrtve. “Gotovo je, da sem bil sila neroden in cmerav otrok,” piše v prvi črtici. “Sam se ne spominjam natanko, toda mati mi je pravila, da sem bil nadloga že od rojstva. Prišel sem prezgodaj na svet; v svojih bolečinah je zaobljubila mati sebe na Svete Višarje, mene pa v lemenat. Nikoli ni bila na Svetih Višarjah, jaz ne v lemenatu.” Skupaj obudimo spomin na našega največjega pisatelja ob obletnici njegovega rojstva.

Cankar Ivan3S KLANCA SIROMAKOV V ŠIRNI SVET
Očetu Jožefu Cankarju, revnemu krojaču, izobrazbe željnemu človeku, in materi Neži, rojeni Pivk, se je v leseni, s slamo kriti hišici na Klancu na Vrhniki 10. maja 1876 rodil Ivan kot osmi izmed dvanajstih otrok, od katerih so štirje umrli že v nežni mladosti. Tri leta po njegovem rojstvu je hišica pogorela in odtlej so se kot gostači potikali po slabih stanovanjih. Skrb za veliko družino je padla na ramena matere, ki je otroke preživljala kot dninarica pri premožnih kmetih. Cankar Ivan4Zanje se je žrtvovala do konca, kot je s hvaležnostjo in obžalovanjem priznal Ivan v črtici Sveto obhajilo. Po končani ljudski šoli na Vrhniki je leta 1888 odšel v Ljubljano na realko. Bil je odličnjak, dokler se ni začel ukvarjati z literarnim delom v poeziji in prozi in je zaradi tega šolo zanemarjal. Maturo je opravil poleti 1896, jeseni pa se je kot dober risar vpisal na stavbni oddelek dunajske tehnike. Študij ga ni zanimal, zato je nameraval presedlati na univerzo, da bi študiral romanistiko in slavistiko, a te namere ni uresničil. “S tem izgubim štipendijo,” je pisal bratu Karlu. “Torej moram pisati, veliko pisati, da si kaj prislužim.” Cankar Ivan2S tem je nakazal svoj življenjski poklic: postal bo pisatelj. Spomladi 1897 se je vrnil domov k svoji umirajoči materi. S honorarjem za svojo prvo knjigo – pesniško zbirko Erotika je plačal njen pogreb. Jeseni 1898 se je vrnil na Dunaj, kjer je ostal do leta 1909. To so bila pisateljsko zelo plodovita leta. Septembra 1909 je šel v Sarajevo k bratu Karlu, ki je bil tajnik tamkajšnjega nadškofa Josipa Stadlerja. Zbližal se je z Bogom in Cerkvijo. Od tam je šel v Ljubljano: nekaj časa je bil v hotelu Tivoli, nato pa na Rožniku. Leta 1917 se je z Rožnika preselil v mesto. Po nesrečnem padcu po stopnicah je 11. decembra 1918 umrl.
NIKOLI NI PODVOMIL V SVOJ TALENT
Cankar Ivan6Ivan Cankar se je začel resneje ukvarjati s pisanjem v zadnjih letih srednje šole, ne le zato, da se je s honorarji za silo prebijal skozi življenje, ampak tudi, ker se je zavedal svojega talenta. Sprva se je posvetil bolj poeziji; v pesmih je najprej sledil Prešernu in Gregorčiču, zatem Aškercu in Heineju. Njegova prva knjiga je bila znamenita pesniška zbirka Erotika (1899, 1902); s honorarjem zanjo je poravnal stroške za materin pogreb. Dobršen del prve izdaje je zaradi nekaterih blasfemičnih verzov (v drugi izdaji jih je izpustil) odkupil škof Jeglič in jo dal sežgati. Kmalu po materini smrti je odšel na Dunaj in je tam skoraj zdržema ostal enajst let. Dunajska leta so bila pisateljsko zelo rodovitna; v tem obdobju je napisal skoraj polovico svojih povesti in romanov ter nekaj dram. V njih se je bojeval proti hinavstvu in lažnivosti ‘meščanske morale’, ki ji je videz vse, jedro nič, simbol ji je dolina šentflorjanska.Cankar Ivan7 “K delu me najbolj podviza – jeza. Politične in kulturne oslarije zapeljejo človeka k pisanju, da si srce ohladi. Za narodov blagor, Gospa Judit, Bela krizantema so nastale tako,” je povedal svojemu bratrancu Izidorju leta 1911 (Obiski). Kritiki so mu očitali pesimizem, sam pa se je imel za optimista in je to gledanje izpovedoval “v satiri, tragiki in paradoksu”. “Pišem strašno hitro: Pohujšanje sem napisal v štirinajstih dneh, za svojo najdaljšo povest Na klancu nisem potreboval več kot tri tedne.” Seznam njegovih del je silno dolg. Njegovi Zbrani spisi, ki jih je uredil ter dodal uvode in opombe Izidor Cankar (1925–1936), obsega 21 knjig, Zbrano delo z več uredniki (1967–1976) pa 30 knjig.
CANKARJEVA MATI – SVETOPISEMSKA ‘MOČNA’ ŽENA
Cankar Ivan5Ne vem, ali je v literaturi še kje primer take in tolike sinovske ljubezni, kot jo je doživljal in opisoval Ivan Cankar” (Izidor Cankar). Najlepše strani mnogih njegovih del, zlasti njegovih črtic, so posvečene spominu matere, ki je bila “v slabotnem telesu svetopisemska ‘močna žena’, poosebljena ljubezen in požrtvovalnost” (I, Grafenauer). “Veliko prenese človek, to vem sam; par konj ne bi zvleklo tovora, ki ga nosi na plečih že otrok. Ali da se da trpeti toliko in tako dolgo, kakor je trpela moja mati, je bil čudež, ki si ga še zdaj ne morem natanko razložiti. Žena je devetkrat močnejša od moža, mati pa devetkrat devetdesetkrat” (Moje življenje). Cankar Ivan9Bil je ob umirajoči materi in ko je izdihnila, je vzel papir, da bi jo risal. “Ko sem gledal dolgo in mirno na njene ustnice, so se odpirala vrata moje duše in izlila se je nanjo svetloba iz nebes. Materine ustnice so se smehljale; v tistem smehljaju je bila moja večerna molitev in plačilo zanjo; Bog jo je slišal ter jo uslišal po svoji modrosti” (Večerna molitev). Ivan Grafenauer piše: “Mati mu je bila v mislih, če je pisal o trpeči ženi, o ljubezni, ki se bori z bedo in pomanjkanjem, o večni veri v pravico, ki se mora izkazati ... Z materino podobo, ki so jo ozarjali mladostni spomini, mu je stalo ob strani na strmi poti tudi njegovo globoko usmiljenje do slabotnih in blodečih, a hrepenečih po luči in svetlobi.” Pisateljev brat Karlo je po smrti zapisal o njem: “Njegov evangelij, ki ga je oznanjal trpečim, ponižanim in razžaljenim ... je bila dediščina, ki jo je prejel od svoje matere. In ko mi je rekel na smrtni postelji, da mu veliko prihaja na misel pokojna mati in da jo bo pozdravil, ko se z njo snide, sem vedel, da ga je mati vodila iz trpljenja v poveličanje.”

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2016) 5, str. 52.

Zajemi vsak dan

Človek je ustvarjen po Božji podobi in mora sodelovati s Stvarnikom pri dopolnjevanju stvarstva in zaznamovati zemljo z duhovno podobo, ki jo je sam prejel.

(bl. Pavel VI.)
Nedelja, 19. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh