Lutkovno gledališče Ljubljana

Čut za kulturo je treba privzgojiti. Že zgodaj je treba začeti otroke na njim primeren način navajati na kulturne dogodke. Gotovo je za otroke ena najbolj primernih kulturnih prireditev lutkovna predstava. Se spominjate, kdaj ste videli zadnjo? Verjetno ne. Se pa gotovo spomnite, da je bilo takrat lepo. Lutkovno gledališče je kraj, kjer živijo sanje in ustvarjajo čudovit svet, mnogokrat lepši od dejanskega. Človek z govorico ne more izrazit toliko stvari, kot jih lahko izrazi lutka. Svet lutk je čaroben in bi ga veljalo vsaj od časa do časa »odnesti« domov in ga živeti namesto televizije in »japonskih risank z vprašljivo vsebino«.

V preteklem decembru (2010) smo praznovali stoto obletnico lutkarstva v Sloveniji, ko smo se spomnili, da je Milan Klemenčič 22. decembra 1910 v svoji domači hiši v Ajdovščini (Šturjah), uprizoril prvo lutkovno predstavo Mrtvec v redečem plašču. V institucionalizirani obliki pa je lutkarstvo prisotno v Lutkovnem gledališču Ljubljana od leta 1948, ko je zaživelo kot Mestno lutkovno gledališče. Začetni ustvarjalni zagon je to gledališče črpalo iz različnih lutkarskih tradicij, ki so se v začetku prejšnjega stoletja že dobro razvijale po različnih krajih v Sloveniji. Danes imamo lutkovno gledališče tudi v Mariboru, lutkovne predstave pa bolj ali manj redno prirejajo tudi v drugih krajih po Sloveniji. Obiskali smo Lutkovno gledališče Ljubljana kot najstarejše. Od leta 2009 sta v njem združeni dve gledališči, oziroma gledališki dejavnosti: Lutkovna ter dramska. Nekdanje Gledališče za otroke in mlade po novem domuje na Krekovem trgu, njegova dejavnost pa se v okviru Lutkovnega gledališča Ljubljana imenuje Dramski oder za mlade. Tako je Lutkovno gledališče Ljubljana prva stopnica za vstop najmlajših v svet gledališča.
V Lutkovnem gledališču Ljubljana različne zasedbe nastopajo na petih različnih odrih, njihove dvorane lahko sprejmejo od 50 do 220 otrok, odrsko prizorišče za posebne predstave imajo v tunelu pod ljubljanskim gradom, v zaključni fazi pa je tudi njihova najnovejša pridobitev Oder pod zvezdami. Prostorna večnamenska dvorana na podstrešju s stekleno streho bo to res posebno prizorišče.
V gledališču je redno zaposlenih petindvajset igralcev, občasno pa se jim pridružijo še številni zunanji sodelavci, zlasti režiserji ali drugi gledališki delavci. Njihovi tehniki večinoma sami skrbijo za postavitev ustreznih scenografij, odrov ter svetlobnih efektov ter za akustično ustreznost; najbolj zanimiva pa je njihova lutkovna delavnica. V njej sta zaposlena dva kiparja, slikar, tehnolog ter šivilja. Ti mojstri, vsak na svojem področju, na podlagi skic scenografov izdelujejo lutke, kostume in tudi dele scenografije. Prav zanimivo je videti najprej lutke, in igralce animatorje, ki tem lutkam vdahnejo življenje, potem pa stopiti v delavnico, kjer je polno skic in maket, ter videti lutke v izdelavi. Lutke morajo biti izdelane tako, da so prijetne na pogled, biti morajo gibljive in vodljive. Ne smejo biti pretežke in masivne, vendar pa dovolj trpežne. Lutke so unikati, in če se katera poškoduje tik pred predstavo, morajo mojstri hitro ukrepati, da se predstava lahko izvede. Verjetno bi otroci težko sprejeli odpoved predstave zaradi »poškodbe lutke«.
V lutkovnem gledališču je, sam sem se lahko prepričal, živahno ves dan, zlasti dopoldne, kar je za gledališča neobičajno. V dopoldanskem času imajo navadno predstave za vrtce in šole, ter vaje za nove predstave, ki nastajajo. Popoldne so predstave za otroke izven, zvečer pa tudi prestave za odrasle. Lutke namreč niso namenjen samo otrokom. Nasprotno, lutke so v zgodovini imele posebno vlogo, in naboj, podobnega kot dvorni norčki, lahko so povedali, česar drugi, ki niso bili kos lesa, niso smeli, zato je bilo tudi veliko nasilja, kar pa ni bilo ravno za otroke. Za marsikoga se sicer sliši čudno, a tudi danes predvajajo lutkovne predstave namenjene odraslim. Pravijo, da je obisk sicer nekoliko slabši, ker je med odraslimi še ta predsodek, da je to za otroke, če pa pridejo, odhajajo s predstave za odrasle prav tako zadovoljni kot otroci z otroških.
Na sezono običajno pripravijo deset premier, od tega šest lutkovnih in štiri dramske. Nekatere predstave potem dlje časa igrajo, druge manj, trudijo se, da se igra čim dlje. Včasih jo zagode kakšna bolezen ali kaj podobnega in pri lutkovnem delu težko animatorja lutke nekdo hitro nadomesti. Zato pravijo, da so predstave kot življenje: nekatere živijo krajši čas, druge daljše obdobje. Zlasti klasične predstave imajo daljši rok predvajanja, da ne govorimo o tistih, ki jih imenujejo Predstave, ki nočejo iz odra. Naslov sam pove, da so to dolgoletne uspešnice, ki jih vedno znova igrajo: Zvezdica Zaspanka, Žogica Marogica in Sapramiška, če naštejemo samo tri najbolj znane. Predstave občasno igrajo tudi izven gledališča, čeprav jim je ljubše, da se otroci navajajo prihajati v gledališče, da začutijo, da je to neko posebno doživetje. Trudijo se tudi, da so cenovno ugodni. Nekatere predstave so po teden ali več v naprej razprodane in z obiskom so zadovoljni. Z nekakšnim razumevanjem sprejemajo dejstvo, da se s sezono lepega vremena pozna upad obiska. V decembru imajo še posebej veliko dela, saj mnoga podjetja v tem času rada tudi obdarujejo otroke svojih delavcev z lutkovno prestavo, poleg tega pa so tudi organizatorji Miklavževega sprevoda po Ljubljani.

Turk M., Na obisku, v: Ognjišče (2011) 2, str. 16.