Zdravilo zoper duhovno osteoporozo

10. februarja goduje sv. Sholastika (480-542). V odprtosti Bogu je našla zdravilo zoper duhovno osteoporozo

V življenju doživljam ob vsem radostnem tudi težo. Ne le tisto, ki se meri v kilogramih (tudi teh imam preveč), pač pa težo, ki me obremeni navznoter. Toliko je dogodkov in doživetij, ki se »usedejo« v našo občutljivost in nas težijo. Res je, da se lahko nekaterih razbremenimo, nekatera pa moramo preprosto sprejeti in nositi. Pravimo: »To je moj križ.« In v času, ko so preredka dragocenost tisti, s katerimi lahko iskreno delimo pristnost svojih doživljanj, je teža – je naš križ še težji. Notranja osama pritiska k tlom. Ni sočutne opore. Kje so Simoni iz Cirene? Moči popuščajo … in se zrušimo.
Sam sem bil že nekajkrat notranje zlomljen. Prvič je bilo na Ptuju. Župnija polna blokov in v njih strpane zgodbe življenja. Za mojo zaznavno dušo je bilo preveč na kup spravljenih radosti in predvsem bolečin. Nisem jih zmogel. Toliki so se »obesili« name, so me pili in izpili. Postajal sem krhkost in … zrušil sem se. V hotenju, da preživim, sem se takrat zaprl v sobo, zagrnil okna in bil v temi, ki je bila bolj silna navznoter kot navzven. Skril sem se od bližin, ker jih nisem več pre-nesel: nisem jih zmogel več nositi preko njihovih brezen obupa k močem življenja. Danes vem: preveč sem nosil in premalo sem bil nošen.
Bogu se zahvaljujem, da je takrat bival z mano v skupnosti p. Miha. Vstopil je v mojo zatemnjeno sobo in življenje. Z blagostjo, ki je potrebna bolniku, mi je pojasnil, da mi bo le Svetloba povrnila moči. In potem me je z odločnostjo, ki te izruje iz pogreznjenosti v temine, napotil k Njemu, ki je Življenje. Svetloba okrepi – tema jemlje moči.

zapisi 02a 2011Zdravnica, ki deluje v puščavskem delu Afrike, mi je pripovedovala, da domačini osteoporoze (bolezen krhkih kosti) praktično ne poznajo, čeprav je njihova hrana zelo pičla. Na vprašanje: »Zakaj?«, mi je razlagala o moči gibanja na Soncu, ki se s svojimi močmi v naši koži preobrazi v vitamin D in ta je odločujoč, da kalcij utrjuje moč kosti.
Vedno znova sem se sesedel zaradi duhovne osteoporoze, najprej navznoter, potem pa še navzven. Tudi naša notranja struktura (srčna in duhovna) potrebuje Sonce. In tu je lahko sv. Sholastika naša učiteljica – njeno ime pomeni v prevodu »tista, ki poučuje«. In kaj nas poučuje? Da je potreben red! In če želimo, da bo vse v-redu, je ob vseh obveznostih nujen tudi čas, v katerem se notranje sončimo. Ne samo (in ne najprej) ob ljudeh. Človek je človeku prešibka svetloba – ne prodre do srčike naše duhovne strukture. Zato je postavil Jezus v glavni zakon ljubezni zaporedje: najprej sončenje v odnosu z Bogom in nato naš odnos do bližjih. Samo notranje odrešeni lahko živimo od-rešene medsebojne odnose. Človek ne more biti človeku Bog. Če mu postane bogec, se običajno pletejo odnosi po vzorcu: idealiziranje – razočaranje – prizadetost. In potem neredko sledi iskanje novega »bogca«, ki mu postavljaš oltarčke pozornosti (ki so pogosti znak odvisnosti) in potem sledi zopet razočaranje – podiranje oltarčkov. Ujetost v takšne medosebne odnose je resnično peklenska gugalnica, kot pravi Sanja Rozman.
V tistih dneh notranjih temin sem odšel po obuditev v Vipavski Križ – na sončno Primorsko. V samostanski kapeli je dišalo po starem lesu in molitvah, s katerimi kapucini že stoletja posvečujejo in svetlijo ta prostor. Pokleknil sem na star klečalnik, se zazrl tja k Najsvetejšemu in se izpostavil. Dal sem mu svojo temo, da bi mi On podaril svojo Svetlobo. Vedel sem, da moram prebiti zid tesnobnih okovov, ki so me priklenili v mračna brezna, in sem ječal: »Gospod Jezus Kristus, usmili se me … objemi me … prebudi me v sebi …« Kako odrešujoče je klicati Boga z Njegovim imenom – v tem imenu so silne moči. Ni je teme, ki bi ne bila v Njem premagana. To ni teorija, to je vedno znova izkustvo!
Na dnu skrajne teme se je začela prebujati blagost (kot blagoslov) in milina (kot milost) v Svetlobi. Naši osebni božiči se vedno znova dogodijo v sredici noči. Kako pomenljivo so že prvi kristjani upodabljali Kristusa kot vzhajajoče sonce. Tam nekje globoko v meni se je prebudilo in me zajelo, objelo. In sem spoznal, da ni bil On daleč od mene, le jaz sem se oddaljil od sebe in Njega … Po-moč in opora se povrne v prebujeni Bližini.
Ko boš od zapuščenosti in razočaranj notranje strt, naj postana Njegova Bližina tvoje notranje izkustvo. Dovolj je poromati na svet prostor (kako priročne so naše cerkve!), se pred Njim izpostaviti in se buditi v Svetlobo – klicati Boga z Njegovim imenom. Ne le zase – toliki so, ki jih takrat v svojem srcu postavimo predenj. O tem pa več v prihodnji številki Ognjišča ob simpatični svetnici prvega pomladnega meseca. v
Karel GRŽAN

Zapisi izvirov, Ognjišče (2) 2011, str. 37

Zajemi vsak dan

S pozdravom “Pojdite v miru” je izražen odnos med obhajanjem maše in poslanstvom kristjana v svetu. Ta pozdrav pomenljivo izraža misijonski značaj Cerkve.

(Benedikt XVI.)
Nedelja, 18. Februar 2018

Ognjišče na Facebooku

Na vrh