Zavetniki – zavezniki za po-moč v življenju

sv. Dominik Savio je tudi zavetnik vseh odraščajočih. In ob vsem, kar doživljajo, so jim (in tudi nam) resnično potrebni

zapisi 05a 2012Predvsem so nebeški in zemeljski zavetniki (mož ženi in obratno, starš otroku, prijatelj prijatelju, boter krščencu, birmancu ...) tisti, ki nam stojijo ob strani v odločilnih trenutkih našega življenja. Prav zato, ker zaradi njih nismo sami, lahko tudi iz najglobljih stisk ‘zrastemo’ v večjo polnost življenja. Sv. Dominik Savio, ta “majhen, toda izreden velikan duha” (besede papeža Pija XI.) je imel srečo, da je imel ob nebeških ob sebi tudi izjemnega zemeljskega zavetnika: sv. Janeza Bosca (1815-1888). Don Bosco je vedel kako pomembno je, da doživljajo odraščajoči (seveda tudi mi starejši) sprejetost in v njej izkustvo, da so/smo vredni (ko so/smo potrjeni v božji in človeški) ljubezni. Za čas mladosti je pomembna “kratka molitev in dolga igra” ob pozorno ljubeči prisotnosti odraslih, je poudarjal, saj je to čas učenja – tudi medsebojnih odnosov. In pri tem je dragocena pristna iskrenost do sebe in bližnjih – da si lahko nekomu zavetnik, ga moraš dobro poznati; da te lahko nekdo dobro pozna, se mu moraš odkrivati ... (zato tudi spoved kot samoanaliza naše realnosti in v njej odrešujoče izkustvo l/Ljubezni). Največja in najpomembnejša ob vsem pa je seveda ljubezen.
V marčevski številki Ognjišča (3/2012) sem pisal kako potrebujemo za osebno rast dnevno vsaj dvanajst objemov (potrditev, naklonjenosti, sprejetosti ...) L/ljubezni – štirje nas ohranjajo v vegetaciji, osem objemov je potrebnih, da ne pregorimo, da funkcioniramo. In v odzivu ste mi  sporočili: Kadar pride nova številka Ognjišča preberemo naglas tudi vaša prispevka. /.../ Pisali ste o potrebi dvanajstih objemov v medsebojni pozornosti, da lahko rastemo. In se je nekaj dni za tem zgodilo, da je prišel najmlajši otrok – četrtošolec in nama z možem potožil: »Jaz bom ostal celo življenje mali – sploh ne bom mogel zrasti.« »Zakaj?« sva se začudila. »Zato, ker me objameta na dan komaj do sedemkrat.«
Ne pomaga nam teorija o ljubezni – mi ljudje potrebujemo izkustvo: odrešujoč objem Boga (evharistija) in osebno najbližjih. Danes smo toliki pregoreli ali potopljeni v tesnobo čutenj, ker nismo dovolj (od)rešeni v l/Ljubezni. Živ medosebni odnos je nenadomestljiv. Zaradi načina življenja, v katerega smo primorani, je iskanje nadomestkov, ki bi nas umirili v silnem porastu. Elektronske komunikacije sicer sterilizirajo naše medsebojne odnose, a jih vsaj na neki način ohranjajo: 42% otrok in mladostnikov komunicira z bližnjimi izključno po telefonu ali internetu. Stresnost življenja v pomanjkanju ljubeče prisotnosti poglablja notranjo tesnobnost. Tudi zato je omamljanje z opojnimi substancami v nenehnem porastu.
Kar naprej se odkrivajo načini kako pridobiti umirjenost v odsotnosti ljubečih bližin. Če je nekdaj učinkovalo, da smo s svinčnikom ali s prsti tapkali (v določenem ritmu udarjali) po mizi, je danes to premalo. Začeli smo tapkati po sebi. Veliko odkritje: to pomaga. Brez dvoma, vsakršno samozadovoljevanje učinkuje, a ne gre spregledati, da je vendarle izraz pomanjkanja živega odnosa. Zato je vredno biti pozoren, da ne opravičujemo nadomestke za še večje odtujevanje od zavetnikov našega življenja. Danes vse preveč tapkamo drug mimo drugega ... Ob predavanju na eni izmed slovenskih šol so mi podarili glasilo, ki je v celoti izraz velike hvaležnosti medvedku Zdravku, ki ga imajo otroci ob sebi. Tapkajo ga – ob dotikih plišastega rešitelja se umirjajo. Gospa, ki nas je okužila z Zdravkom (naslov prispevka psihoterapevtke, ki je uvedla tega kosmatinca kot rešitelja) razlaga: »Meni je Zdravko najbolj všeč zato, ker si z njim lahko sami pomagate, nobenega odraslega ne potrebujete zraven.« Saj res, zakaj bi starši, ki so tako zelo zaposleni, izgubljali čas in v objemu umirili svojega otroka, če pa lahko le ti tapkajo umetnega kosmatinca in se tudi tako potolažijo. Ob medvedku postanejo celo tako močni, da lahko pomagajo odraslim. »Tokrat ste se nečesa dobrega (tapkanja) naučili prej kot vaši starši in jih lahko poučite, kako si lahko pomagajo v svojih težavah.«
Da ne bom napačno razumljen: nič nimam proti tapkanju – hvala Bogu, da otroke (in odrasle) nekaj potolaži, ko so domači nujno odsotni, mi je pa nerazumljivo, da ni to nekdo (če že ne starš, pa vsaj učitelj ...  ali pa kakšna živa živalca – te imajo v domovih ostarelih, ker imajo bojda živali sedaj že višjo čustveno inteligenco kot ljudje). Otroci v prvem razredu so povedali: »Medvedek Zdravko mi je pomagal, ko sem bil jezen ...« » ... ko me boli glava ...« »... ko sem žalosten ...« Medvedka Zdravka tako zelo tapkajo, da se mu »že dela luknja. Verjetno mu je kdo hotel iztrgati srce, pa se je spomnil, da je plišast,« je ugotovil osmičar z iste šole in še dodal: »Zdravka je torej verjetno izumil zelo živčen človek.«
Tapkajo otroci, starši – žena medvedka Zdravka, mož vsekakor medvedko. Kaj če bi se raje objeli? Vem, da se zdim s tem predlogom grozno primitiven in banalen; toda, kljub vsemu, kaj če bi se vendarle poskusili objeti in ‘pocartati’ v pristni medsebojni bližini. Morda bi nam pomagalo celo bolj, kot če ob večerih, vsak sam zase, v postelji tapkamo svojega Zdravka.

Karel Gržan, Zapisi izvirov, Ognjišče (6) 2012, str. 30

Zajemi vsak dan

Brez spoštovanja staršev si odrežemo lastne korenine. In brez spoštovanja staršev ni samospoštovanja.

(Anselm Grün)
Torek, 19. Marec 2024
Na vrh