Ob evharistiji čudno – čudežno – čudovito znamenje

Na nekem od srečanj duhovnikov je eden od sobratov rekel: »Morda včasih pomislimo, da so se dogajali čudeži samo nekoč. Ne! Tudi danes smo jim priče. Le vprašanje je, če smo nanje pozorni.«
zapisi 06a 2013Vedno znova doživljam znamenja, po katerih mi Bog pričuje, da me spremlja na moji poti življenja. Pogosto me prav v trenutkih brezupa po znamenju (ki mu ni naravne razlage) opogumi in mi okrepi vero in zaupanje. Tokrat bi vam rad zaupal dva izmed njih, ki sta bila tako čudna – čudežna – zame odrešujoča, da ju nisem mogel spregledat, kljub temu, da sem tudi sam okužen z boleznimi našega časa, ki se jim reče samoumevnost, brezbrižnost, površnost. Zaradi njih se ne znamo več dovolj čuditi – občudovati – se življenja veseliti. Ker sem eno izmed največjih znamenj (popolnoma nerazumljivo glede na fizične zakone) doživel v zadnjem obdobju (ki je eno izmed najtežjih v mojem življenju) po konjiču Matostu, sem izbral dve znamenji, ki sta se dogodili prav tako po naših živalskih sopotnikih.
Bila je globoka noč (v meni in navzven), ko sem se vozil proti Razborju, kjer sem takrat župnikoval. V naporih na odprtje komune za pomoč odvisnikom sem se čutil tako zelo zapuščen od človeške podpore, sočutja – bližine. V duši je zijala globoka razpoka in razpirala strašljiva brezna tesnobe. Morda porečete: »Kaj pa Bog?« So trenutki, ko se zdi tema edina resničnost. Mati Terezija je zapisala iz svojih izkustev: »Osamljenost je tako velika. Znotraj in zunaj ne najdem nikogar, na katerega bi se lahko obrnila. Vzel mi je ne le duhovno, ampak tudi človeško pomoč. Z nikomer ne morem govoriti; tudi če govorim, nič ne vstopi v mojo dušo. /.../ Če obstaja pekel – mora to biti pekel. /.../ in potem se oklepam, kakor se človek, ki nima ničesar, oklepa slamice ...« In se okleneš trav, kamna, drevesa, živalce, ki stopi v tvojo sled, da bi bila – da bi bili zakrament Bližine ... V soju žarometov sem ob strani ceste zagledal tri srne. Zasenčil sem luč in upočasnil vožnjo. Čisto počasi sem se jim bližal ... one pa so samo stale in me ... – kakor pričakovale. Zaslutil sem: te blage živali so od Boga poslano znamenje – v njih podarjena b/Bližina in v njej (po)moč in opora. zapisi 06b 2013Avto sem ustavil ob srnah, odprl okno in smo se zrli na dotik ... tja v dušo, ki je pila tolažbo v sočutni b/Bližini. Morda bo kdo rekel: naključje. Pavle Zidar je v Spokornem romanju zapisal: »Takšna naključja so simulacije milosti.«
In evharistični čudež? Tega sem doživel v preteklem letu. V Lučah, kjer sem kaplan, se vije del telovske procesije tudi ob Lučnici. Ko smo z Najsvetejšim stopili k reki, sem zaslišal vznemirjen glas: »Poglejte!« In smo zrli: Pred vsemi je plavala z nasprotnega brega proti nam velika postrv in za njo v dolgi koloni po dve in dve – kakšnih trideset rib. In potem so plavale tik ob bregu vzporedno z Najsvetejšim dokler se procesija ni oddaljila od reke. Prevzeti smo opazovali očitno znamenje. Med vsemi so bili najbolj začudeni ribiči – po njihovem vedenju ribe od človeka zbežijo. Gotovo bi se od nas umaknile tudi tokrat, če bi jih ne pritegnilo Sveto. (Kako? To bi gotovo strokovno razložil prof. Fran Zapan iz knjige Dodajmo življenju Življenje.) Čeprav živali ne znajo pametovati, pa zmorejo zaznati. Prepričan sem, da bi bilo tudi nam ljudem bolj čarobno živeti, če bi premogli več zaznavnosti, prevzetosti ob vseh znamenjih, ki so nam dana na poti življenja – ob vseh lepotah v katere se je podpisala Lepota sama.

Karel Gržan, Zapisi izvirov, Ognjišče (6) 2013, str. 43

Zajemi vsak dan

Ljubezen ne loči med višjimi in nižjimi, med izobraženimi in neukimi, med bogatimi in revnimi.

(Andrej Gosar)
Sreda, 28. Junij 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh