O bedastem konceptu vladanja

4. oktobra goduje sv. Frančišek Asiški (1181/2-1226).

Dolgo sem tehtal, kako naj naslovim tokratno razmišljanje. Spontano se mi je zapisal naslov: Politika je v riti, pa sem vedel, da bi s tem spravil v stisko urednika (smo vendarle Ognjišče). Potem sem naslov omilil: Politika je v temi (tam zadaj je namreč tema), a se mi je zdel za posameznike še vedno težko sprejemljiv. Zakaj bi se spotikali ob naslovu, ko je že tako tema dovolj spotakljiva? No, in končno sem pristal na gornjem naslovu. In zakaj prav ob sv. Frančišku? Ker kaže na alternativo! Pomislite, v času križarskih vojn se ta svetnik popolnoma miren odpravi na klepet k samemu sultanu. Pri svetih ljudeh je raznolikost material za igrivo dopolnjevanje in ne za bojevanje.
K miru nas ne bodo spravili politiki, kaj šele gospodarstveniki; pot miru kažejo božji otroci. Tem je tuja nekonstruktivna napetost razdeljenih na dvoje med katerimi teče žolčnost (pomislite na naše parlamentarne razprave) in se krešejo strele z namenom, da bi pobile nasprotnika. Nikar ne mislite, da je božji otrok naivnež; on je modrec, ki zavestno izstopa iz primitivizma, ki se dan za dnem propagira ob 19. uri na nacionalni in komercialni TV. Gledaš, se čudiš in ne moreš verjeti, da vladajo svetu ljudje, ki se preprosto niso sposobni zmeniti. Ujeti so v koncept dvojnosti, začinjen s pohlepom, v katerem se v skrajnem primitivizmu razvrščajo med naše in ne-naše, pri čemer so naši dobri, ne-naši pa so, se ve, seme zla (tako gledajo z ene kot z druge strani). In potem se igrajo boj, pri čemer se misel na javni blagor skoraj popolnoma izgubi – politika pa naj bi vendarle bila, že po definiciji, skrb za javno dobro. Če pa že je ‘javni blagor’ v njihovih ustih, pa je po večini le zato, da se lahko z njim v svojem otročjem vrtcu tolčejo in obmetavajo. In ker vedo, da bomo mi, v ‘prime timu’ TV programa, opazovali njihovo početje, je njihova igra le še bolj ognjevita, saj računajo na čas, ko je potrebno tudi nas razvrstiti na naše in ne-naše. Le tako se lahko potem izvoljeni zopet vrnejo k svojim interesnim igram v tiste tako prijetna vladne prostore, kjer ob vseh ugodnostih kar mimogrede pozabijo na vzpostavitev temeljne pravičnosti tudi za ljudi brez privilegijev in moči. (Iz lastnega izkustva: V času težke bolezni sem šel čez proces zdravljenja po redni poti. Ko pomislim, kakšna je, se počutim do skrajnosti ponižan!) To, kar bi en solčavski kmet uredil po svoji zdravi logiki v kratkem času, bodo izvoljeni mleli v svojih ustih leta in leta. In naredili ne bodo nič, kar bi bilo v nasprotju z globalnimi interesi ekonomije. Ta pa zelo mirno pohodi malega človeka. Takšna ekonomija vsekakor ne potrebuje ta pravih politikov. Potrebuje tragikomično karikirane marionete, dovolj teatralne, da ne prepustijo pozornosti k tistim, ki stojijo za njimi. Njihova predstava se odvija po scenariju silno podobnem plehkim nadaljevankam z osnovno strukturo: dve strani se kregata in ena je seveda dobra (to so naši) in druga je zla. Poglejte si nocojšnji TV dnevnik. Potem vam ga doooooolgo časa ni potrebno gledati. Prav nič ne boste zamudili! Nadaljevanka se kar naprej vrti po klasičnem vzorcu: v različnih zgodbah se dva – dve strani – še vedno menita, da se slabo zmenita.
zapisi 10 2011Potrebno bo poiskati alternativo. Ta ni (samo) v iskanju novih političnih obrazov. Kaj ti pomagajo drugi ljudje, če pa imajo v glavah utečene modele ravnanj, po katerih so neredko še bolj zadrto ‘ta stari’ (čeprav po letih mladi)? Pri iskanju drugačnega vzorca vodenja družbe se bo vredno ozreti nazaj – do tja, kjer Bog po preroku svari naj si nikar ne izbiramo sedaj obstoječi način vladavine. Preberite si v Svetem pismu knjigo Sodnikov (9, 7-15).
Kot trnov grm so nas omrežili in sami cvetijo, ker nas izčrpavajo. Pred tovrstnimi vladarji so vodili svet modri razsodniki, ki niso imeli statusa gospodovalcev, kot ga imajo sedaj privilegirani oblastniki. Celo Bog se ni rodil k nam kot kralj; Jezus vstopa tja, kjer je najšibkejši člen družbe, da dvigne slehernika k dostojanstvu. Če živiš v aklimatiziranih vladnih prostorih, nimaš pojma, kaj doživlja brezpravni revež v pogosto zatohli realnosti. Za primer: kako mirno so naši politiki dopustili, da se sredi med nami povozi pravičnost in se ponovno uveljavi čas sužnjev. Izrodili so se v sami srčiki svojega poslanstva! Njihova dejanska učinkovitost, ki se meri na najšibkejših členih družbe, je skrajno sramotna. Svoje igrice pa se lahko gredo, ker nas tako učinkovito med seboj delijo – potem z lahkoto vladajo. Slovenci smo ena najbolj razklanih družb. Kar naprej nas uniformirajo na leve in desne in ne uvidimo, da sta pri slehernem vzponu potrebni obe roki – leva in desna. Če mislimo napredovati kot posamezniki in kot družba, bo potrebno misliti z glavo in uporabljati obe roki. Angeli imajo dve krili: levo in desno – glava pa mora počivat v sredini: v Tretjem, v božjem, v Sveti Trojici. Bog ne deluje v boju med dvema. Krščanstvo oznanja Boga kot Trojico (le ta je Sveta). Napetost med + in – (dvojnost) je lahko uničujoče smrtonosna, če ni primernega T/tretjega – veznega člena (pomislite na žarnico); le takrat je napetost v korist, je za svetlobo.
In kdo je tretji? V sodstvu je to mediator, v socialni psihologiji je norma, v politiki naj bi bil to javni blagor ... – vsekakor gre za nekaj božjega in za Boga samega. Mislim, da so to razumeli trije krščanski možje, začetniki Združene Evrope: De Gasperi, Adenauer in Schumann (božji služabnik – kandidat za svetnika). Njihov moto je bil: »Ne eden proti drugemu, pač pa v božjem drug z drugim!«
Na sto milijone žrtev vojn samo v prejšnjem stoletju, ker so nas vladarji naščuvali v preživelo igro dvojnosti, nam govori, da je dovolj ravnanja po miselnem vzorcu nekonstruktivne, bojevite razdeljenosti. Mar ni že skrajni čas, da udejanjimo model, ki nam ga kaže Bog sam, kot Sveta Trojica? Med nespametno razdeljenimi prosi Frančišek Asiški: »Gospod, naj bom orodje tvojega miru.« To je v Bogu tudi naše poslanstvo!
Karel Gržan, Zapisi izvirov, Ognjišče (10) 2011, str. 36

Zajemi vsak dan

Po krščanski viziji človek po telesni smrti ne samo ohranja svoje življenje, ampak ga ohranja v nepredstavljivo višji obliki.

(Alojz Rebula)
Ponedeljek, 20. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh