Bildaj voljo za moč v življenju

Ali Boga moti petkov zrezek?
Jan se je z jutranjo brezvoljnostjo privlekel v kopalnico. Naslonjen na rob umivalnika si je rekel: “No, Jan, zdaj pa le odpri oči in poglej v nov dan, ki je pred tabo!” Tako mu vedno znova govori mama. In tudi to, kar je napisano na ogledalu, je njena fora: ‘Nasmehni se! Ta dan je tvoja priložnost!’
Kako naj se nasmehne ob tej kruti jutranji uri? “Kako že pravi Uroš?” je pomislil. “Rana ura slovenskih fantov grob. Če to ni res!” Saj zvečer ni problem – bedi lahko kolikor dolgo hoče, samo zjutraj ... Ja, zjutraj!
Slekel je majico in se osvežil s hladno vodo. To zbudi. Potem je iz kota pobral ročne uteži, se postavil pred ogledalo in glasno štel vsak zgib. Opazoval je mišice, ki so v naporu kazale svojo moč. “Ni slabo,” je pomislil, ko je v kopalnico stopil oče in se mu nasmehnil v jutranji pozdrav.
»Si dobro spal?« je vprašal Jan med dvigovanjem in štel: »Devetnajst, dvajset ...«
»Tako, tako ...« je zamomljal oče med zobno ščetko in peno v ustih. Potem se je, še vedno sklonjen nad umivalnik, zazrl v sina, ki se je ponosno opazoval v ogledalu.
»Si zadovoljen s sabo?« ga je vprašal, ko si je spral usta.
»Enaiiintrideset ... mhm ... dvaiiiinnntrideset« – in je povesil roke, si oddahnil in vrnil uteži na njihovo mesto. »Ni slabo,« je dodal.
»Za fanta je pomembno, da se utrdi v moči,« je rekel oče.
»Kaj misliš s tem?« je zanimalo Jana. Vedel je, da bo oče pomodroval.
»Pomembno je krepiti moči za življenje. Dobro je, da si ponosen na svoje telesne moči – moški se moramo potrditi v tej moči ... samo: bodi pozoren, da bo tudi tvoja notranja moč rasla z močjo tvojega telesa.«
»Kako to misliš?«
dotik03 2007»Bodi močan kot osebnost: ne le telo, tudi srčnost in duhovna poglobljenost! Bodi celovit v svoji moči!«
»Si lahko bolj konkreten?« je rekel Jan in čutil, kako ima svoje možgančke še vedno jutranje zaležane. Dvignil je misel k večji pozornosti.
»Bildaj tudi moč svoje osebnosti, ne le svojih mišic,« je pojasnil oče.
»Kako?«
»Na primer tako, da si ne dopustiš, da bi dobil vse, kar ti pade na pamet – da obvladuješ svojo razvajenost, da krotiš svojo fantovsko nestrpnost!« je predlagal oče.
»Ta je pa težka!«
»Je pa izziv!« je odvrnil oče. »Lažje je, če ti postavljajo meje drugi, samo, Jan, sedaj je čas, da si jih začneš zavestno postavljati tudi sam!«
»Tu mi morate še pomagati,« je bil Jan iskren. »V meni je ...«
»V tebi je ... v vsakem moškem je strast moči – dar, ki je naš ponos, nam je pa lahko v pogubo, če ga ne znamo in zmoremo voditi. Moške moči so silovite in jih moraš obvladati!«
»Kot konje, ki jih imaš na vajetih,« je pripomnil Jan in bil hvaležen očetu, da deli z njim v iskrenosti svoja čutenja. Samo z resničnimi si lahko resničen. Iskren si lahko samo ob nekom, ki se ne spreneveda, ki se ne boji svoje resničnosti in je ne izkrivlja – in z njo samega sebe. Ob njem se ne počutiš sam na svoji poti. Težko je biti sam v svojih doživljanjih!
»Moški mora znati voditi svoje moči,« je dopolnjeval v svoje razmišljanje oče. »Ne dušiti, pač pa voditi!« je poudaril.
»Ni lahko!«
»Je pa nujno! Zato le bildaj, ampak ne le svoje telo – tudi svojo voljo! Fantovska moč se meri z močjo njegove volje! Tisti, ki misli, da mora dobiti takoj vse, kar se mu zahoče, ne bo prišel visoko, predvsem pa ne bo nikoli dosegel tistega moškega zadovoljstva, ki je nagrada za napor, ki terja tudi odpoved!« je bil oče jasen v besedah in s svojo osebnostjo. Prav z močjo svoje osebnosti je Jana vedno znova potrjeval in usmerjal v njegovi fantovski vznemirjenosti.
»In kako se bilda volja?« je s svojim zanimanjem vrtal Jan v očeta.
»V preprostih vsakdanjih stvareh,« mu je odgovoril, ko se je oglasila mama.
»A bi lahko vidva moževala pri mizi?« Zvenela je kot: “Pridita že vendar, čakamo vaju!”
Nedeljska srečanja ob mizi so bila vedno dobra. Janovi sestrici Neža in Ana sta že pričakovali in otroško preprosto čebljali z mamo, ki je prinašala s štedilnika. Jan jima je pogosto zavidal njuno otroškost. Ob njima je še bolj zaznaval, da sam ni več samo otrok, da je vstopil v odgovornost biti odrasel – biti odgovorno samosvoj. Tako, kot je to neizmerno želel, tako je bil pogosto tudi negotov. S prijatelji je lahko delil hotenje biti odrasel, a je delil tudi negotovost in če bi ne imel ob sebi očeta – h komu bi pogledal za odgovore, ki ti jih zastavlja življenje, ko te uči sproti?
Janu je zadišalo po domačnosti, ko je pozdravil mamo in za ‘dobro jutro’ skuštral sestrici, ki sta se kakor ujezili, pa se vendarle več kot veselili svojega velikega brata, ki je možato sedel na svoj stol ob očetu.
»Kaj ne bo salame?« je zanimalo malo Nežo, ko so vsi sedeli za mizo.
»Danes je nedelja,« je spomnila Ana.
»Postna nedelja!« je rekla mama. »In dogovorili smo se, da za postno nedeljo zjutraj ne bo salame.«
Na mizi je bil kolač kruha in ob njem v vrčkih bela kava in čaj.
»Kaj ljubemu Bogu na postne nedelje ne diši salama?« se je oglasila Ana.
Ta veliki so se nasmehnili, ‘ta mali’, pa sta pričakovali odgovor. Vprašali sta resno in na resno vprašanje se ni spodobno smejati!
»In v petek, ali ob petkih Bogu smrdi zrezek?« je spraševala k mami in očetu Neža.
Spogledala sta se. Otroci zastavljajo najtežja in najpomembnejša vprašanja!
»Vesta ...,« je začela mama v očitni negotovosti, ko ji je priskočil na pomoč Jan. Zavihal je rokav in pokazal svojo moč. Sestrici sta občudujoče zrli k svojemu bratu.
»Sta videli kako si močan, če treniraš?« Potem je rekel Jan pomenljivo, tako kot se govori, ko si zaupamo pomembno sporočilo: »Trenirati je treba ne le svoje telo, trenirati je treba tudi svojo voljo!«
»Kaj je volja?« ni razumela Neža.
»Volja je, da narediš nekaj, kar je težko!«
»In se ti ne ljubi,« je dopolnila Ana svojega brata.
»Kot se tebi sedaj ne ljubi jesti samo kruh in bi se razvajala s salamo,« je razložil Jan.
»In bi bila razvajenka!« je razumela Ana.
»To ni dobro!« je pripomnila Neža.
»Predvsem pa je za življenje zelo škodljivo!« je rekel zelo zares oče.
»Zato je potrebno trenirati voljo!« je poudaril Jan. »Na preprostih vsakdanjih dogodkih trenirati moč za življenje,« je razlagal sestrama in sam razumel, kar mu je malo prej rekel oče.
»In v postu treniramo voljo,« je rekla Ana.
»In vsak petek,« je dodala Neža.
»Da smo močnejši!« je rekla mama, ko je točila čaj v skodelice.
»Da imamo moč,« je govoril oče in rezal kose kruha, »za napore, s katerimi se moramo soočiti in jih brez močne volje ne zmoremo.« Ozrl se je k Janu in dodal: »Če imaš nekoga rad, boš do njega zahteven, ker veš, da ga moraš usposobiti, da bo zmogel sprejeti realnost in ne idealnost življenja!«
“Ja, to je pomembno!” je pomislil Jan in drobil svoj kos kruha v belo kavo.

GRŽAN, Karel. (Dotik bližine), Ognjišče, 2007, leto 43, št. 03, str. 72-73.

Zajemi vsak dan

Spreobrnili se boste in videli razliko med pravičnim in krivičnim, med njim, ki služi Bogu, in njim, ki mu ne služi.

(prerok Malahija)
Petek, 20. Julij 2018

Ognjišče na Facebooku

Na vrh