Dobro jutro, Jezus!

Zjutraj se zbudiš, v tvoji sobi ni nikogar. Vstaneš, se urediš in greš na zajtrk. Na mizi te čaka popečen kruh z marmelado in toplo mleko. Brez besed in ne da bi sploh pogledal mamo, ga poješ. Mama zlaga posodo v stroj. Ko konča, ti prinese še malico za s sabo. Ne zahvališ se ji. Ne pospraviš za sabo. Pograbiš malico, obuješ čevlje, zaloputneš z vrati in greš v šolo. Niti opaziš ne, da je sveže oprana tudi tvoja najbolj ‘kul’ jakna. Verjetno je sama padla v pralni stroj, kajne? Dobro jutro – takšno je življenje brez odnosov!
Poskusimo še drugače: zjutraj se zbudiš, ponoči se je v tvojo posteljo pritihotapila sestrica. Pobožaš jo po kuštravi glavici, previdno, da je ne zbudiš. Pograbiš obleko in se po prstih odkradeš v kopalnico, kjer se urediš. Kako lepo ste jo včeraj z atijem očistili. Prav prijetna je. Mama te čaka z zajtrkom. Objameš jo in se ji zahvališ. Poješ zajtrk, pospraviš posodo in pobrišeš mizo. Mama ti v roke stisne malico in te pokriža. Poljubiš jo na lice, vzameš še jakno. Mmm, nekdo jo je opral, kako sveže diši! Hvaležno pogledaš mamo, nato nežno zapreš vrata, da ne bi zbudil sestrice, ki še vedno spi, in odkorakaš v šolo. Dobro jutro – takšno je življenje z odnosi.
Kako živimo odnose, je naša odločitev. Ni samoumevno, da smo pozorni drug do drugega, da smo hvaležni, srečni. Vse je stvar odločitve – prav tako je za naš odnos z Bogom treba reči: ja. Ali pa: dobro jutro, Jezus!
Po katerem od zgornjih scenarijev pa ti živiš odnos z Bogom? Lažje je po prvem, kajne? Na Boga pozabim, dokler ga ne po­trebujem. Recimo, ko me zgrabi strah pred izpitom in se mi zdi, da bi bilo dobro “stisniti” en očenaš, da bo pozitivno.
Poskusimo raje po drugem scenariju: ko se zjutraj zbudim, se pretegnem in zamrmram: »Dobro jutro, Jezus. Kako sem nocoj dobro spal! Zunaj je megla, a nič ne de. Lepa je, kot bela koprena, ki se vije med drevesi. Joj, Jezus, danes bo en naporen dan. Varuj moje misli, da bodo, preden gredo v besede in dejanja, še malo počivale v tvojem naročju. Čaka me test, težka bo. Že zdaj te prosim, bodi z mano. Tako molitev teče v mislih kot voda, s katero se zjutraj umivaš. Pa tudi, ko te prevzame lenoba in potrebuješ nekaj spodbude za učenje. Ko ne najdeš prostora, kamor bi pred šolo parkiral svoje kolo. Ko te na poti proti domu ujame prvi sneg in te noro zebe v roke, saj si zjutraj tako hitel, da si pozabil rokavice … Vse dokler ne zaspiš. Svoje misli, besede in dejanja deliš z Jezusom. Vedno. To je odnos.
Če tako živiš, potem tudi z enim očenašem pred testom ni prav nič narobe. Bog ga gotovo razume. To je tako kot sendvič, ki ti ga mama pripravi za v šolo. Saj bi ga lahko sam, kajne? A ona ve, da ga potrebuješ, zato ti pomaga. Tudi pri Bogu ni nič drugače. On ve, kaj potrebuješ. Zato ti pomaga. Če pa se na Boga spomniš samo, ko ga najbolj nujno potrebuješ, potem to ni več odnos. To je izkoriščanje. To ni molitev, ampak je srečelov.
Pa še nekaj je res pomembno – da prosiš za stvari, za katere si se trudil. Vedno naredi svoj del! Ni pošteno, da Boga prosiš za lepo oceno, če si nisi učil. Bog ni avtomat. Bitje je! Abba – naš očka. On nas ima najrajši na svetu, zato živimo resničen odnos z njim.

Uf, Jezus, kar naporno je bilo pisati ta članek. Malo ga bom še pustila pri miru, preden ga pošljem na Ognjišče. Če se ti zdi, da bi kje lahko kaj bolje pisalo, pa mi prišepni, prosim.

 M. Pezdir Kofol, Megafon, v: Ognjišče 11, 2022, 72.