Gora - slutnja večnosti

Planinski izleti so zame vedno priložnost za razmišljanje, za meditiranje, kot temu danes radi rečemo. Hodim po stezi, se razgledujem in pustim, da mi misli same prihajajo, da jih na neki način sprožajo hoja, razgled, dihanje, napor … Morda je prav napor neki poseben spodbujevalec takih misli, saj so mi vedno bogatejše ob vzponih kot ob spustih. Pri sestopanju rad malce pohitim, pa je treba bolj paziti na vsak korak. Vzpon je počasnejši, bolj umirjen, bolj je treba prisluhniti svojemu telesu, kako se odziva na napor, in je nekako več prostora za takšna razmišljanja. Prav zato me vedno pritegne pogled na goro, na ta ogromni masiv, ki je pred menoj.
Tako spokojna je gora. Pogosto razmišljam o tem, kako smo ljudje nemirni, kako nas vsaka sprememba vznemiri, kako se nam vedno nekam mudi, vedno nekam hitimo. Tudi na planinski turi se srečujem s tem hitenjem in vznemirjenostjo. Kako bo šlo? Bom zmogel napor? Nisem več mlad, je takšen napor sploh še za moja leta? Kaj pa, če se mi kaj pripeti na poti? Kak nenaden padec, zdrs, slabost? Bom prišel pravočasno? Kaj, če se mi bo vse skupaj preveč zavleklo? Sem vzel vse? Sem pripravljen na kake nepredvidene dogodke, imam s seboj, kar bi v takih primerih potreboval ...? Vsak začetek je pravzaprav najprej neko srečanje s temi mislimi, s temi skrbmi. Gora pa je kar tam, mirna, spokojna. Čaka? ... A res čaka? Mar čaka mene? ... Ne, nič me ne čaka, le domišljam si, da me čaka, kar tam je, ne glede na to, ali se jaz povzpnem nanjo, ali ne! Nič je ne vznemiri, še viharji ne! Velikokrat slišim opozorila planincem, naj ne delajo hrupa, naj ne motijo gorskega miru. Saj se strinjam, ni lepo slišati takega hrupa, a hrup moti ljudi in živali. Gore ne, gora je mirna, spokojna!
Spominjam se izleta na Malo Mojstrovko pred leti. Z ženo sva se spomnila, da že dolgo nisva šla na Mojstrovko po zavarovani plezalni poti čez severno steno, po Hanzovi poti - in sva se za ta izlet tudi kar na hitro odločila. Z avtom sva se zapeljala do Vršiča, niti nisva bila prav zgodnja, zato sva kar hitro vzela pot pod noge. Dve uri do dve in pol je od tu do vrha. Prvi del steze je kar malce slabo označen, vendar je steza skozi ruševje dobro uhojena. Na prelazu Vratca je treba zaviti levo, pod ostenja Šitne glave, ki je nekaka sprednja zaščitnica Mojstrovke. Bolj uhojena steza pelje naravnost na Slemenovo Špico, je pa razpotje označeno. Čez melišča kmalu pridemo do vznožja stene, kjer se začne zahtevnejši vzpon. Pot je dobro zavarovana z jeklenicami in opremljena s klini, vendar kljub temu za planince z vrtoglavico ni primerna. V zadnji tretjini se svet bolj položi, jeklenice in klini niso več potrebni, je pa v tem koščku poti, do vstopa v zadnji zahtevnejši greben Male Mojstrovke orientacija malce zahtevnejša, treba je skrbno paziti na planinske znake! Celotni ta plezalni del je zelo razgleden, kar ‘adrenalinski’. V teh stenah pa nas od časa do časa presenetijo cvetoči lišaji in mahovi, tako da pot res ponuja zelo obilo!
Že ob vstopu v steno naju je zmotil hrup, ki je prihajal od zgoraj: glasno govorjenje, vpitje, ki je odmevalo od sten. Kmalu pa se je temu hrupu pridružil še hrup padajočega kamenja. Kar malce neprijetni občutki so naju obšli. Očitno je pred nami skupina nepazljivih planincev. Naj počakava, da se oddaljijo? Ne veva, kje so, koliko časa, naj sploh čakava? Imela sva čelade, pa je vseeno padajoče kamenje zbujalo strah. Odločila sva se za drugo možnost – poskušala jih bova prehiteti! Kar nekajkrat sva se morala umakniti padajočemu kamenju, nenehno sva bila zelo pozorna na to nevarnost. Na najino srečo pa so bili v tej skupini pred nama res počasni in sva jih kar kmalu ujela. Skupina tujih planincev je bila, Italijani. Bili so opremljeni čisto alpinistično, v pravi plezalni navezi, kakih deset. Zganjali so pa hrupa za vsaj trikrat toliko. Opozoril sem jih na kamenje, ki ga prožijo, pa so me le čudno pogledali. Prvi v navezi je le nekaj zagodrnjal, da sicer pazijo, ampak jih je veliko v navezi in da se pač zgodi, da se kak kamenček tudi skotali čez steno … Nisem razpravljal z njimi, prehitela sva jih in odšla naprej. Na vrhu sva malce počila, njihov hrup pa naju je spremljal, dokler se nisva začela spuščati na južno stran v dolino.
Kako moteč je bil ta njihov planinski direndaj. Za koga? Za goro ali za naju, planinska obiskovalca, ki sva pričakovala spokojni mir? Večina obiskovalcev bi najbrž dejala, da je bil ta hrup moteč za goro, da se ne spodobi zganjati tak hrup na gori, da je to nespoštovanje, skrunitev narave. Saj se s tem strinjam – in vendar: gora se nad tem hrupom nič ne pritožuje! Nič ne kaže, da bi jo ta hrup motil, nič se ne vznemirja! Če sem natančen: hrup je motil naju, obiskovalca, človeka, ki pravzaprav nimava do te gore nikakršne pravice! Toda, na drugi strani, tudi ta hrupna skupina planincev ni imela do te gore nikakršne pravice, nihče jim ni dal dovoljenja, da zganjajo tak hrup. Pravimo, da gre za planinsko etiko, za neka obča pravila obnašanja v gorah. In spet se vprašam: so ta pravila zaradi gora, ali zaradi ljudi? Gore v resnici ne rabijo nobene etike, nobenih pravil!
Gora je kar tam, kjer je, mogočna, nespremenljiva. No, v resnici se malce spreminja, erozija dela svoje, tu se odlomi skala, tam droben kamen in počasi, počasi se tudi ta gora manjša. Vendar za človeško življenje, še več, celo za neko človeško civilizacijo je gora skorajda nespremenljiva. Povzpel sem se na goro Sinaj, ki najbrž ni čisto nič bistveno drugačna, kot je bila takrat, ko je Mojzes na njej prejel deset zapovedi. No, ja – takrat ni bilo poti, tudi beduinov, ki ob poti prodajajo čaj, in teh zgradb tudi ne … A vse to so vendarle tako neznatne spremembe, da v gori Sinaj vidimo še vedno isto goro, po kateri je stopal Mojzes …
Pravzaprav nam gore ponujajo neko slutnjo večnosti, neko zelo poenostavljeno človeško predstavo večnosti – saj prave predstave tako in tako ne moremo imeti, dokler je ne izkusimo!
Neka indonezijska pravljica pripoveduje, kako je Bog ustvarjal svet. Ljudem, ki jih je ustvaril, je po vrvici iz nebes spustil kamen. Človek ga je prijel, poskusil zagristi vanj, pa je bil pretrd, in ga je zavrgel. Nato je spustil po vrvici banano. Človek jo je pokusil, bila je dobra – in se je vesel Bogu zahvalil zanjo. Bog pa mu je dejal: »Izbral si banano, ker je sladka, zato bo tudi tvoje življenje kot banana: občutljivo, krhko, kratkotrajno, minljivo. Če bi izbral kamen, bi bilo tvoje življenje trdno, večno!«. Tudi v tej pravljici je kamen (gora!) prispodoba za večnost, trdnost!
Za vprašanje minljivosti ali večnosti je ključnega pomena čas. Za večnost čas nima nikakršnega pomena, v večnosti časa ni. V minljivosti čas teče in se z njim izteka vsako življenje. Ali čas torej sploh obstaja? Ali je čas sploh realen? Ne znam odgovoriti na to vprašanje, najbrž si je pojem časa ustvaril človek ob spoznanju minljivosti vsega živega.
In vendar je čas v naši človeški civilizaciji tako zelo pomemben. V psihoterapiji, ki ji pripadam poklicno, ima še sploh poseben pomen, saj je na neki način ključno merilo za to, ali je človek duševno zdrav. Gre za vprašanje, koliko je človek ‘tu in zdaj’ v stiku z realnostjo. V današnjem pojmovanju psihoterapije imamo za ‘motnjo’, če nekdo ni v dobrem stiku z ‘realnostjo tu in zdaj’, če se bodisi na neki način zadržuje v svojih spominih, v preteklosti, ali če živi v svoji fantaziji v prihodnosti. Psihoterapija pravzaprav ‘zdravi’ tako, da posamezniku pomaga biti čim bolj ‘tu in zdaj’, kjer lahko v polnosti doživlja in odgovorno sprejema odločitve.
Za goro nista pomembna niti preteklost niti sedanjost, za goro je čas nepomemben! Tako kot za večnost čas ni pomemben!
Že preprost vzpon na goro ponuja neko posebno doživetje. Ko si oprtam nahrbtnik in zakorakam na planinsko pot, se vsakodnevne skrbi, ki ustvarjajo iluzijo časa, ki nam povzročajo občutek, da čas tako strašansko naglo drvi – kar nekam umaknejo. Saj ne, da jih ne bi bilo več, ne izginejo, le umaknejo se, postanejo manj pomembne! In čas začne teči drugače, bolj počasi! Na daljši, večdnevni turi se ta občutek še poveča. Daljša ko je tura, manj pomemben postaja čas, bolj pomembna postaja tura sama!
V naši kulturi smo, vse tako kaže, to iluzijo pomembnosti časa prignali do roba absurda. Najbrž je tudi zato vse več najrazličnejših duševnih motenj in nezadovoljstva. Naša civilizacija se je znašla v krizi. Za izhod iz krize bo potreben tudi premik v doživljanju časa. Najbrž je nam pri tem lahko pomaga tudi zavedanje večnosti, sprejemanje večnosti in iz tega sprejemanje časa zgolj kot neko merilo minljivega.
Povzpnimo se na goro in prepustimo se tej slutnji večnosti!

ŽORŽ, Bogdan. (Pot do Boga). Ognjišče, 2012, leto 48, št. 8, str. 38-39.

Bogdan Žorž je kot ljubitelj gora želel svoje globlje izkušnje pri vzponu na različne vrhove zapisati in posredovati drugim. Tako smo začeli leta 2012 objavljati v Ognjišču njegova ‘gorniško – vzgojna razmišljanja’. (rubrika Pot do Boga – preko gora) . »Ta rubrika mi že dolgo leži na duši in že dolgo jo nosim v sebi,« je napisal Bogdan v pogovorih za sodelovanje z revijo.  S to priljubljeno rubriko se je od nas tudi poslovil. Čeprav je do konca ustvarjal, svojega dela ni uspel končati. Zato je njegov prijatelj dr. Jože Ramovš napisal članek, ki ga je Bogdan napovedal – pot o caminu. Prav tako je Ramovš dodal še ženine spomina na njuno delovanje z otroki, ki potrebujejo vzgojno pomoč, njune gorske vzpone ter zadnje dneve pred Bogdanovim slovesom s tega sveta 6. marca 2014. Njegova globoka ‘gorniško – vzgojna razmišljanja’, ki presegajo zunanji opis vzpona oziroma poti in govorijo tudi o notranji poti vsakega izmed nas, smo izdali v knjigi Nauk gora.