Nudizem in osebna svoboda

Poleti se naša družina skupaj s prijatelji odpravlja na morje. Ob tem nas nagovarjajo, naj gremo v nudistični kamp, kjer bomo živeli »v svobodi in v skladu z naravo«. Ker s tem nimava nobene izkušnje ter ob tem tudi osebne pomisleke, razmišljava, da bi šli letos sami na morje. Prav tako ne veva, kako bi se na nudistični plaži počutili najini otroci. Zato naju zanima, kakšno je stališče Cerkve do nudizma in podobnih aktivnosti?

kaj je res 08 2010Nudizem je družbeno gibanje, ki se zavzema za pravico do življenja brez oblačil. Takšno zavzemanje se lahko odvija tako na zasebni ravni kot tudi na ravni javnega in družbenega življenja. Omenjeno gibanje se je najprej pojavilo pred 100 leti v Nemčiji, od koder se je razširilo v Skandinavijo, Veliko Britanijo in ZDA, kasneje pa tudi v druge države po svetu. Zagovorniki nudizma razumejo svoje prepričanje kot naravni življenjski slog, ki ga izražajo z javno goloto. Prav tako pa ga živijo na različnih nivojih npr. na ravni družine (v okviru svojega doma), v javnosti (v obliki manifestacij), najpogosteje pa na plažah ob morju, jezerih oz. rekah pa tudi v savnah in zdraviliščih. Takšna dejanja opravičujejo z zdravjem, vrnitev v svet stare Grčije, češčenjem telesa in z osebno svobodo.
Kristjani smo do tovrstnih aktivnosti v večini primerov zadržani, čeprav ni nikjer izrecno zapisano, da bi bil nudizem v nasprotju s krščanstvom. Izhodišče za razumevanje nudizma je pripoved o Adamu in Evi, ki sta bila pred t.i. izvirnim grehom gola. Svoje golote sta se zavedla v trenutku, ko sta začudila sramežljivost in strah pred razkritjem svoje intimnih delov telesa. Zato sta se po izhodu iz raja tudi oblekla. Na splošno velja, da je človek ustvarjen po Božji podobi, zato je telo samo na sebi vedno dobro in vredno skrbi ter spoštovanja. Obenem pa je res, da telo nima samo telesnega pomena, temveč vključuje tudi spolno, simbolno in duhovno razsežnost. Človek na vseh teh nivojih s svojim telesom komunicira z okolico. Zato je poklican, da je pri tem odgovoren in da skuša razumeti različne razsežnosti svoje odločitve za nudizem.
Eden od številnih pomislekov, s katerimi se katoličani soočamo pri nudizmu, je spolnost in človekovo dojemanje poželenja. Spolno poželenje se kaže kot »sposobnost«, da človek popredmeti svojega bližnjega ter ga naredi za objekt svojih (spolnih) interesov. Takšen popredmeten odnos do sočloveka, je s stališča krščanskega življenja vedno nesprejemljiv. Prav tako pa lahko pogled na golo človeško telo ogrozi njegovo oz. njeno sposobnost samoobvladovanja na spolnem področju. Odločitev za obisk nudistične plaže je zato vedno dvorezno dejanje. Na eni strani je to lahko smiselno (npr. zaradi zdravstvenih razlogov), na drugi strani pa odpira pomisleke, kako dojemam goloto bližnjega, kako vpliva na moje samospoštovanje in čisto življenje. Ob tem je potrebno tudi poudariti, da je vsak človek odgovoren za čisto življenje svojega bližnjega in da s svojimi dejanji (goloto) nimamo pravice prebujati poželenja v drugih. Poseben problem nastopi v primeru, ko gre za otroke. Pravica otrok do zasebnosti in običajno neugodnim občutkom do razkazovanja v dobi odraščanja, je potrebno vedno spoštovati. Še zlasti, ker so lahko otroci na nudističnih plažah objekt številnih pogledov, komentarjev pa tudi nadlegovanja. O tem znajo povedati še zlasti tisti ljudje, ki so jih starši pogostokrat celo silili, da so morali na plažah odložiti svojo obleko in so doživeli prave notranje stiske.
Sramežljivost v najbolj plemenitem pomenu besede je oblika kreposti, ki človeka in bližnje varuje pred poželenjem. Zato je vsak poklican, da svojo zasebno in intimno življenje varuje, prav tako pa spoštuje pravico bližnjega do takšnega življenja. Zato je lahko odločitev za nudizem, kolikor se človek izogiba omenjenim dilemam, za nekatere ljudi sprejemljiva. Prav tako pa mora tovrstne določitve vedno spremljati spoštovanje pravice vsakega človeka – še zlasti otroka, da ga nobeden – tudi starši – ne silijo v telesno razgaljenje. Samo spoštovanje človekove svobode, ki se izraža preko spoštovanja telesa, je temelj duhovne svobode, h kateri smo poklicani vsi kristjani.
dr. Tadej Strehovec, Kaj je res, Ognjišče (8) 2010, str. 25

Zajemi vsak dan

Vprašujejo modri, kaj je važnejše, ali rojstvo ali smrt. Jaz čutim, da je eno in drugo prav isto. Rojstvo je prebujenje, pa je prebujenje tudi smrt.

(Ivan Pregelj)
Sobota, 18. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh