Sv. Bass iz Nice je pri nas manj znani svetnik in mučenec iz 3. stoletja, ki je deloval na Azurni obali in umrl († 250/251) pod cesarjem Decijem. Je zavetnik mesta Cupra Marittima v Italiji, kjer hranijo njegove relikvije.

• Sv. Bassu je pri nas posvečena p. c. v Kopru – Prešernov trg (Koper - Marijino vnebovzetje).

M. Čuk, Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 12, str. 98.
 

Svetnico so v srednjem veku prišteli k štirinajstim pomočnikom v sili. Iz njene legende izvira njeno zavetništvo; v zvezi s stolpom, kelihom in hostijo, z njeno nasilno smrtjo in naglo smrtjo njenega očeta, ker jo je lastnoročno obglavil, so se k njej zatekali rudarji, vojaki, vsi, ki jim grozi nagla smrt. Še danes se ji priporočamo za srečno zadnjo uro.

ZAVETNICA
Sv. Barbara je zavetnica rudarjev, arhitektov, gradbenih delavcev, zidarjev, krovcev, tesarjev, kamnosekov, livarjev zvonov, zvonarjev, kovačev, klobučarjev, kuharjev, mesarjev; deklet, ujetnikov, trdnjav, … V veri v mogočno priprošnjo svetnice je naš narod z mnogimi drugimi evropskimi narodi uvrstil sveto Barbaro v skupino štirinajstih pomočnikov v sili. Priporoča se ji zlasti za srečno zadnjo uro. Ko se bliža huda ura, se kmet obrača k njej, naj odvrne neurje, strelo in ogenj od njegove domačije, … je priprošnjica v stiski.

VREMENSKI PREGOVOR
Barbara če po poljih pokrije (s snegom) strnišča, kuri nam v dolgi zimi peči in ognjišča.

(več v knjigi: ČUK, Silvester. Svetnik za vsak dan. 2. knjiga. Prenovljena in dopolnjena izdaja - ČUK, Marko. Koper: Ognjišče, 2018, str. 318-319

Zavetnici rudarjev je pri nas posvečeno 16 cerkva (dve žup., 14 podr.) in dve kapeli. – V LJ nadškofiji so tri p. c. : na Ravniku (3) (Hotedršica), na pok. v Loškem Potoku (4) in na Sv. Barbari (5) (Škofja Loka). – Štiri p. c. sv. Barbare stojijo v KP škofiji: na Studencu (9) (Hrenovice), v Hudajužni (8) (Podbrdo), Zajelšju (6) (Pregarje) in na pok. v Knežaku (7). – V NM škofiji sta ‘Barbarini’ cerkvi p.c. na Okrogu (16) (Šentrupert) in na Druščah (Škocjan/NM). – Največ cerkva sv. Barbare je v MB nadškofiji: ž. c. sta v Cirkulanah (1) (Sv. Barbari v Halozah) in v Zg. Koreni (2) (žup. Sv. Barbara v Slov. Goricah); p. c. pa v Malahorni (10) (Čadram - Oplotnica), za Kalvarijo (12) (MB - Sv. Janez Krstnik/stolnica), v Zagradu (15) (Prevalje) in na Zg. Legnu/Gradišču (13) (Šmartno/SG) … – V CE škofiji sta priprošnjici v sili posvečeni cerkvi v Rovišču/Blatno (14) (Pišece) in na Vinskem vrhu (Šmarje pri Jelšah), kapela pa v Trobnem Dolu (Sv. Rupert nad Laškim). (Čuk Marko)

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2020) 12, str. 107.
 

Rodil se je 7. aprila 1506 na gradu Javier (Ksaver). Pri devetnajstih letih je šel študirat na slavno pariško univerzo Sorbono. Obetala se mu je sijajna prihodnost. Tedaj pa je srečal svojega rojaka Ignacija Lojolskega. Bil je med tistimi sedmimi možmi, ki so se 15. avgusta 1534 v cerkvi na Montmartru posvetili Bogu in položili temelje Družbi Jezusovi. Leta 1540 je papež na prošnjo portugalskega dvora poslal v Indijo jezuitske misijonarje, ki jih je vodil Frančišek. Na indijska tla so stopili 7. aprila 1541. Takoj se je vrgel na delo. Na jugu Indije je v enem mesecu krstil 10.000 ljudi. Leta 1547 je prišel na Japonsko. Ko se je predstavil kot oznanjevalec nove vere, so mu rekli, da bi novo vero poznali Kitajci, če bi bilo to res. Prizadeval si je stopiti na Evropejcem prepovedana kitajska tla, toda 2. decembra 1552 ga je na otoku Sancian, na pragu Kitajske, pobrala mrzlica. Papež Pij XI. ga je leta 1925 razglasil za zavetnika katoliških misijonov (skupaj s sv. Terezijo Deteta Jezusa). (sč)

Sv. Frančišku Ksaveriju je pri nas posvečenih 11 cerkva (3 žup. in 8 podr.) in dve kapeli. – Največ cerkva (5) stoji v LJ nadškofiji in vse so podružnične: v Podslivnici (4) (Cerknica), Starem Kotu (5) (Draga), nad Sajevcem (6) (Ribnica), na Vrhniki (7) in na Logu (8) (Železniki). – V KP škofiji sta zavetniku misijonov posvečeni dve ž. c.: v Gor. Trebuši (1) (oskrb. Most na Soči) in na Lozicah (2) (oskrb. Podnanos). – Tudi NM škofija ima tri cerkve sv. Frančiška Ksaverija: na Mirni Gori (9) (Semič), v Dolenji Stari vasi (10) (Šentjernej) in romarsko na Veseli Gori (11) (Šentrupert); na ozemlju škofije sta še dve Frančiškovi kapeli: v Kočevju in v Zadercu (Stari trg/Kolpi). – V CE škofiji je sv. Frančišku Ksaveriju posvečena ž. c. v Radmirju.(3) (mč)

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2021) 12, str. 98-99.

Apostola Andreja omenjajo evangeliji ob treh priložnostih: ko so učenci na Oljski gori Jezusa spraševali, kdaj se bo izpolnila njegova napoved o razdejanju Jeruzalema (Mr 13,1); ko je Jezus nasitil pet tisoč mož, mu je Andrej pokazal na dečka, ki je imel pet hlebov in dve ribi (Jn 6,8–9); ko so pogani želeli videti Jezusa, mu je Andrej to željo sporočil (Jn 12,22). Doma je bil iz Betsajde, brat Simona Petra. V zbor svojih apostolov ga je Jezus poklical prej kot Petra. Po poklicu je bil ribič in družil se je z učenci Janeza Krstnika. Ta je nekega dne pokazal na mimoidočega Jezusa; “Glej, Božje Jagnje!” in Andrej je šel za njim (Jn 1,36.40). Ko so Jezusa prijeli, je strahopetno zbežal. Po prihodu Svetega Duha je deloval v Mali Aziji, nazadnje je bil škof v grškem mestu Patras, kjer je umrl kot mučenec na križu v obliki črke X. Njegove posmrtne ostanke so leta 357 prenesli v Carigrad, ki se je oklical za ‘drugi Rim’, češ da je tam ustanovil Cerkev ‘prvopoklicani’ apostol Andrej. Postal je zavetnik Rusije, ki je sprejela krščanstvo iz Carigrada. (sč)
Na sliki: Križanje sv. Andreja, oltarna slika v ž. c. sv. Andreja na Vačah.

Pri nas je apostolu Andreju posvečenih 51 cerkva: 17 župnijskih, 34 podružničnih in ena kapela. – V LJ nadškofiji so sv. Andreju posvečene ž. c. v Goričah (1),  Mošnjah (4)  in na Vačah, imajo pa še 15 ‘Andrejevih’ p. c.: Rečica (Bled), Ravno (Jezersko), Podkoren (Kr. Gora (11),  Kašelj (LJ - Kašelj/Zalog), pri Krašcah (Moravče) (12),  Gosteče (Sora), Zg. Poljane (Stari trg/Ložu), Gor. Otave (Sv. Vid nad Cerknico), Planina (Šentjošt nad Horjulom), Hrastov dol in Sobrače (Šentvid/Stični), nad Zmincem (Šk. Loka), Sr. Gameljne (Šmartno pod Šm. Goro), Brest (Tomišelj) in p. c. sv. Andreja v trgu (Tržič). – V KP škofiji ima sv. Andreja za zavetnika pet ž. c.: na Gočah (3),  v Gorjanskem, v Opatjem selu, Prvačini(2) in v Ročinju (5); na Primorskem pa je zavetnik tudi osmim p. c.: Zakriž (Cerkno) (13), Svino (Kobarid), sv. Andrej (Koštabona), Gluho Vrhovlje (Kožbana), Slovenska vas (Pivka), pri Velikem Otoku (Postojna), Merče (Povir) in Popetre (Truške). – NM škofija ima dve ž. c., posvečeni apostolu Andreju: Belo Cerkev (9) in Poljane - Dol. Toplice, našteli pa smo še šest p. c. : Zajčje Polje, skupaj s sv. Valentinom (Kočevje), Suhi Potok (Mozelj) (14), Kleče (Stara Cerkev), Kalvarija (Stari trg ob Kolpi), Mali Orehek (Stopiče) (15) in Dalce (Sv. Duh - Veliki Trn), ter kapela v Kočevski Reki. – V MB nadškofiji je zavetniku posvečenih pet ž. c. Črneče (skupaj s sv. Jakobom), Makole (6), Sv. Andraž v Halozah (Zg. Leskovec) (7), Sv. Andraž v Slovenskih Goricah (Vitomarci) (spodaj)  in Svečina (8), imajo pa še eno p. c.: Brda (Šmartno/Slov. Gradcu. – V CE škofiji imajo dve ž. c. sv. Andreja: v Belih Vodah in Sv. Andražu nad Polzelo (10); v škofiji so tudi štiri p. c.: Skale - Dramlja (Bizeljsko), sv. Andrej (Olimje), Šalek (Velenje - Sv. Martin) (16 spodaj)  in Bistrica (Zagorje/Pilštanju). – V MS škofiji nimajo nobene ‘Andrejeve’ cerkve. (mč)

Sv. Andraž v Slovenskih Goricah (Vitomarci)

Čuk M in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2017) 11, str. 131.

Od leta 1925 je zadnja nedelja cerkvenega (bogoslužnega) leta praznik Kristusa Kralja. Njegovo vesoljno kraljestvo je “kraljestvo resnice in življenja, kraljestvo svetosti in milostim, kraljestvo pravičnosti, miru in ljubezni” (hvalospev).

• Kralju vesoljstva sta posvečeni dve cerkvi v CE škofiji: ž. c. v Hrastniku (1 - CE) in p. c. v Logarski dolini (3) (Solčava). Podružnična cerkev Kristusa Kralja je tudi na Zg. Škofijah (2) (Škofije – KP) in zidana kapela v Zasadih (4) (Križevci/Ljutomeru – MS).

     
1

2                                                                                                            3                                                                    4

M. Čuk., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 11, str. 98.
 

Med štirinajstimi svetniki, ‘zavetniki v sili’, katerih češčenje je bilo posebej živo v hudih stiskah poznega srednjega veka, je tudi sv. Katarina Aleksandrijska, zavetnica za zdravo pamet. Legenda, ki so jo z Vzhoda v Evropo prinesli križarji v 11. stoletju, pripoveduje, da je bila kraljevskega rodu iz Aleksandrije v Egiptu. Bila je nenavadno lepa in pametna. Skušala je spreobrniti cesarja Maksencija. Na njegov ukaz je razpravljala o krščanski veri s petdesetimi učenjaki. Govorila je tako prepričljivo, da se je vseh petdeset spreobrnilo. To je cesarja razkačilo in obsodil jo je na smrt: ostri noži na kolesu naj bi jo razrezali. To se ni zgodilo, kajti kolo se je razletelo, zato je ukazal, naj jo obglavijo. Ko so ji odsekali glavo, je brizgnilo iz njenega vratu mleko namesto krvi. Angeli so njeno truplo brž odnesli na goro Sinaj, kjer stoji znameniti samostan svete Katarine. Iz njenega groba je pritekalo mleko in olje s čudežno zdravilno močjo. Umetniki jo upodabljajo s kolesom, nataknjenim z meči, zato je zavetnica kolarjev in mlinarjev. (sč)

Na sliki: sv. Katarina Aleksandrijska, gotska plastika iz grajske kapele v Veliki Nedelji, okrog leta 1415, galerijska zbirka ptujskega muzeja.

Sv. Katarini Aleksandrijski je pri nas posvečenih 31 cerkva: osem župnijskih in 23 podružničnih. – V LJ nadškofiji je mučenki Katarini posvečenih največ cerkva (11) – tri so župnijske: Lom (pod Storžičem) (1), Rova (2) in Sv. Katarina - Topol (3); podružnične (8) pa so v Rafolčah (Brdo) (8), v Zaborštu (Dol/LJ), v Mali Stari vasi (Grosuplje) (9), na Bregu (Litija) (10), na Ostrežu nad Prevegom (Polšnik) (11), na Jelovem (Radeče) (12), v Srednji vasi (Šenčur) (13) in na Homu (Zasip) (14). – Tudi v KP škofiji stojijo tri ž. c. sv. Katarine: Borjana (4), Branica (5) in Otalež (6); štiri so podružnične: Preserje (Branik), Veliki Otok (Postojna) (15), Tabor (Štjak) (16) in Medvedje Brdo (Zavratec) (17). – NM škofija nima nobene ž. c., sv. Katarini pa so posvečene štiri p. c.: v Borju-Dobovici (Dole/Litiji) (18), na Šumberku (Sela/Šumberku – nekdaj grajska kapela), na Brezovi Rebri (Semič) (19) in na Frlugi (Sv. Križ - Podbočje), omenjajo se tudi razvaline p. c. na Plešivici (Šmihel/Žužemberku). – V MB nadškofiji je ena ‘Katarinina’ župnijska cerkev (Kapla na Kozjaku) (7) in ena p. c. – v Cirkulanah (Sv. Barbara v Halozah - Cirkulane) (20). – V CE škofiji ni nobene župnijske cerkev sv. Katarine, imajo pa šest p. c.: Kuretno (Laško) (21), Lemberg (Nova Cerkev) (22), Lačja vas (Rečica ob Savinji), Nezbiše (Sv. Ema) (23), Čeče (Trbovlje - Sv. Martin) in na Čreti (Vransko) (24) – V MS škofiji je zavetnici mlinarjev in kolarjev posvečena ž. c. v Lendavi.(spodaj) (mč)

 sv. Katarina Aleksandrijska - LENDAVA

 Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2019) 11, str. 115

Doma v Ogleju, enem večjih mest rimskega cesarstva, odkoder so tudi k nam prihajali glasniki Kristusove blagovesti. Ta “zelo krščanski mož” ni hotel odstopiti od svoje vere, zato ga je cesar Dioklecijan dal obglaviti.

• Mučencu Krizogonu je posvečena žup. cerkev v Hrušici, kraju na meji med Istro in Brkini (KP škofija).

M. Čuk, Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 11, str. 99.
 

Klemen Rimski je bil tretji naslednik sv. Petra, četrti rimski škof in papež, ki je mlado Cerkev vodil v letih 92–101. Gotovo je osebno poznal apostola Petra in Pavla in se navzel njunega apostolskega duha. Krščansko izročilo 4. stol. je v zgodovinski okvir vpletlo zgodbo o njegovem pregnanstvu na polotok Krim, kjer je bil obsojen na težaško delo v kamnolomu. Sotrpinom je s čudežem pomagal pogasiti hudo žejo, zato so ga pogani utopili v Črnem morju. Njegove relikvije sta leta 860 našla Ciril in Metod, ki sta jih leta 867 skozi naše kraje ponesla v Rim. Tam so jih prenesli v cerkev sv. Klemena, sezidano njemu na čast že v prvi polovici 4. stoletja.

Na Slovenskem je svetniku posvečenih pet cerkva (vse v LJ nadškofiji – domnevno ob poti svetih bratov v Rim): župnijska stoji v Bukovščici nad Selško dolino (1), podružnične pa na Rodinah (2) (Breznica), v Mojstrani (3) (Dovje), v Suhadolah (4) (Komenda) in Tupaličah (5) (Preddvor). (mč)

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2021) 11, str. 99.