Manca Košir o branju knjig, medijih, Bogu, smrti ...

“Kdor čuti bližino ljubečih ljudi in Boga, ga je zagotovo manj strah”

- Konec novembra je bil v Ljubljani knjižni sejem. Ko v našem času govorimo o knjigi, se soočamo z dejstvom, da jemljejo čas za branje sodobni mediji. Številni strokovnjaki danes opozarjajo na zasvojenost z ekrani. Kako vi gledate na dejstvo, da danes vse več ljudi bere in prejema informacije samo na spletu in družbenih omrežjih?
Sem analogni tip človeka, celo telefon imam na tipke, povsem zadostuje za pošiljanje sms in pogovor, česa drugega ne potrebujem. Imam 75 let in sem srečno upokojena, zato mi ni treba biti vpeta v digitalni svet, ki jemlje čas najbistvenejšemu: našim medsebojnim odnosom. Da premnogi raje gledajo v ekrane kot drugemu v oči, to me še bolj skrbi kot dejstvo, da smo Slovenci po raziskavah slabi bralci in še slabši kupci knjig.

- Več desetletij ste predavali o novinarstvu. Kako gledate na informacije, ki jih danes posreduje internet? Biti morajo kratke, z udarnimi naslovi ...
Informacije pač morajo biti take, da jih večina ljudi razume, jih celo zmore prebrati. Kapitalu ustreza, da tem informacijam ljudje tudi verjamejo, zelo negujejo marketinške veščine in vedno nove atraktivne oglaševalske prijeme. Zato bi se midva, spoštovani kolega, pravzaprav morala pogovarjati o potrebi po drugačni ureditvi sveta, ki povedanega ne bi potrebovala, ker bi se osredotočala na človeka in njegove resnične potrebe. Ljudje ne potrebujemo večine tega, kar nam ponujajo raznorazni vplivneži vseh sort. Zares potrebujemo pravno državo, urejeno javno zdravstvo in odlično javno šolstvo, socialno varnost in družbeno solidarnost s posebnim poudarkom na ranljivih skupinah. Mar ne govorimo kar naprej o otrocih, a njim ne damo priložnosti, da bi povedali svoje? Koliko pri reformi šolstva politika posluša glas učiteljev, ki res največ vedo o šolstvu? Ali pri načrtovanju zdravstvenih reform zares upoštevajo položaj in glas pacientov? Da ne govorim, kako so na rob odrinjeni stari in bolni, celo ljudje, ki nas najbolj potrebujejo – umirajoči? Samo za ilustracijo. Slovenija bi na število prebivalcev po evropskih normativih potrebovala pet hiš hospica. Imamo pa samo eno in še ta po mnogih letih obstoja sploh nima koncesije! Sramota!

- Kje je prostor za poglobljeno branje, za celostno informacijo?
Ta prostor k sreči vedno obstaja. Slovenija ima odlično razvito mrežo knjižnic, kamor se lahko sleherni zateče po duhovno hrano vrhunske kakovosti! Šolski sistem se vse bolj posveča formalizaciji, digitalizaciji in drugim -izmom, ampak imamo še vedno veliko odličnih učiteljic in učiteljev, ki prižigajo lučke radovednosti v učencih, in tako tudi s skupnim – poudarjam skupnim, saj če učitelj sam ne bere rad, ne bo mogel otrok okužiti z bralnim virusom – branjem gradijo najbolj trdne temelje za humano družbo in kritičen, samostojen um. Celostna informacija je ideal, ki se mu lahko bolj ali manj približujemo ali pa smo od njega močno oddaljeni. Zato je razgledan, odrasel človek primoran posegati po različnih virih informacij, predvsem po kakovostnem tujem tisku, ki je – to pa je dobrobit spleta – dosegljiv tudi prek interneta. In pomembno je še nekaj: gledati okoli sebe, pozorno opazovati, se pogovarjati z različnimi ljudmi, pa bodo informacije veliko bolj celovite, kot če smo vezani le na en in isti ustaljen množični medij.

- Najbrž je laže manipulirati z ljudmi, ki dobivajo samo površne informacije?
Kajpada! Ovce so pač preprostejše za pašo kot svojeglave koze ...

- Knjiga prinaša poglobljeno, celostno, globljo informacijo. Gotovo je nenadomestljiva pri duhovnem poglabljanju. Kakšen pomen ima knjiga na poti k Bogu in kakšnega pri ohranjevanju tega stika?
Knjiga je temelj izobrazbe in svete knjige so temelj vere. Že nekaj časa se urim v pisanju pridig zase, saj mi je Sveto pismo velik vir navdiha. Vedno znova sem presenečena, da mi Bog govori tako aktualno, prav za danes in prav za mojo dušo! In vedno tudi kaj drugače razumem, sem na kaj bolj pozorna, kot sem bila pri branju pred časom. Izvolite za okus odlomek pridige, ki sem si jo pravkar napisala za jutrišnjo nedeljo (12. novembra): Zame pa je zanimiv tudi stavek, o katerem nisem nikoli premišljevala, danes pa se mi zdi vreden pozornosti: »Verjetno ga (olja) ne bo dovolj za nas in vas. Pojdite raje k prodajalcem in si ga kupite!« Budni namreč znajo razločevati med nujnim (imeti dovolj olja) in usmiljenjem (dati drugemu, kar prosi, ker je sam pozabil). Znajo videti, kar je naše – naša odločitev in posledice te odločitve – in posledice odločitev drugih, ki niso naša zgodba, ampak njihova, zato lahko mirno zavrnemo njihove prošnje. Znati reči NE, znati postavljati meje, to je velika reč, ki ne prihaja iz usmiljenega srca, temveč iz budnega uma. Kar je najbolj zanimivo, je to, da nas v resnični budnosti spremlja in vodi Njegova roka, zato se lahko naslonimo na absolutni Mir in neskončno Ljubezen. Brez te Milosti bomo težko budno, čuječe, sočutno in ljubeče hodili skozi življenje. Komur Bog daruje in ta njegov dar sprejema, tega Bog pozna. »Poznam te, ti si moj prebujeni sin, ti si moja budna hči in nič ti ne manjka.« Amen.

- Vi veliko berete. Veliko knjig duhovne vsebine. To je toliko bolj nenavadno, saj ste se duhovnosti približali kot odrasla. Kakšna je bila ta pot? Kaj vas je nanjo nagnilo? Kdo so bili »smerniki«, kažipoti na tej poti?
No, ta je pa dobra, da sem se duhovnosti približala šele kot odrasla, le kje ste to pobrali? Bila sem hrepeneč otrok, ko sem deklica prebrala roman Andrea Gida Ozka vrata, sem celo rekla, da bom nuna! Moja maturitetna naloga je imela naslov Razvoj religije v Indiji in takrat sem imela za duhovnost že zelo odprto srce. Prva seminarska naloga, ki sem jo napisala na fakulteti, je imela naslov Pojem smrti pri budizmu, hinduizmu in džainizmu. Kogar tako zelo zanima smrt, kot je mene že od nekdaj, ta je zaznamovan z duhovno razsežnostjo. Res pa sem se krstila šele leta 1990, da bi se v svoji kulturni domovini poklonila Presežnemu na način, ki je tu običajen. Da se je to zgodilo, ima veliko zaslug ljubi prijatelj, duhovni mentor, tudi boter, čudovit pesnik Rafko Vodeb, duhovno sopotništvo s pisateljem Marjanom Rožancem in takratno partnerstvo z enim najpomembnejših sociologov religije Thomasom Luckmannom, s katerim sva debatirala o religiji, posebej krščanstvu, ure in ure ...

- Nepozabna se mi zdi vaša izjava Tarasu Kermaunerju, kako deluje Bog in kako hudič.
Taras Kermauner mi je pred smrtjo pisal pismo, v katerem se je opravičil za svoj nekorekten odnos do mene. Napisal mi je, da je bil ljubosumen, ker sem se tako zavzeto pogovarjala z Rožancem o Bogu, da on ni bil več edinstven v teh diskusijah, hehe ... Ko me je Tarči, kot smo mu rekli, enkrat jezno vprašal: »No, če toliko veš o Bogu, pa mi povej, kakšna je razlika med Bogom in hudičem?« In jaz sem mu zabrusila en dva tri: »Bog povezuje, hudič pa ločuje.« Kot vidite, ima slednji na Slovenskem veliko dela, saj ni in ni konca polarizacij, deljenja na vaše in naše ...

- Človek se z leti spreminja. Vi poudarjate, da z leti začne gledati bolj na bistveno, da odpadejo druge stvari. Kaj odpada? Kaj ostane?
Na to najkrajše odgovori moja srčnica iz zadnje pesniške zbirke – pravkar so jo izdali v prevodu pri krasni dunajski založbi, hura! – s tem naslovom:

KAJ OSTANE
Kaj odteka skozi prste časa,
ko mineva vse?
 
Kaj ostane v drobni, krhki dlani,
ki je izpustila čas in svoje bivanje?
 
Kristal spomina. In sled Ljubezni,
ki potuje iz roda v rod in je edina Pot.

- Kaj pa odpade, ko človek gleda smrti v oči? Vi ste bili prostovoljka v hospicu. Videli ste ljudi, ki so se poslavljali. Kaj jim je bilo takrat pomembno?
Odpadejo vse maske, vsi nazivi, vse materialno, ostane le Ljubezen. Ljubezen, ki smo jo sami živeli in je doma v našem srcu, ljubezen drugih do nas in Ljubezen, ki je Bog, saj je Bog Ljubezen, kot verjamem sv. Janezu. In zato vem, da je Ljubezen močnejša kakor smrt.

- Cenite življenje, tako pravite. Je to tudi posledica dela v hospicu? Zakaj ga cenite? V čem vidite nevarnost evtanazije?
Da imam tako zelo rada življenje, je posledica marsičesa. Imate pa prav, da je v veliki meri posledica dela v hospicu, saj je smrt postala moja največja učiteljica Življenja. Toplo priporočam v ogled moje pričevanje o tem na TED X, napisala sem več člankov na to temo, tudi knjiga dopisovanj s čudovitimi ljudmi, med katerimi je najin skupni prijatelj p. Karel Gržan, Darovi minevanja, ponatisnjena je v žepnici in je je še nekaj na zalogi. Gotovo ima pri mojem veselju do življenja zelo pomembno vlogo družina. Imela sem čudovita starša, in rasla sem z dvema starejšima bratoma, kar me je močno okrepilo za življenje, hehe ... Da imam dva otroka, to je največja Milost, za katero se zahvaljujem sleherni večer, ko opravljam svoje zahvalnice za to, kar mi je darovano. In moji trije vnuki, pa to so čudeži! Vnuk je za moj rojstni dan, ki sem ga imela marca, premišljeval, kaj bi mi podaril. Poklonil mi je izvirno darilo, res! Vsako nedeljo mi napiše pesem, torej mi jih je napisal že okrog petdeset. Njegove pesmi so polne svetlobe in radosti, za oboje pa da ima veliko zaslug njegova družina in kajpada babica, haha.
Skratka: Življenja nismo ustvarili sami, življenje je Dar. In z darovi je potrebno delati spoštljivo in s hvaležnostjo, mar ne? Jaz nisem svoja lastnina, jaz sem tudi bitje svojih bližnjih in tistih, s katerimi sem povezana. Zahteva po evtanaziji oziroma pomoči pri samomoru je pravzaprav lakmusov papir. Pokazatelj, v kakšni družbi živimo in predvsem v kakšnih odnosih smo. Družba bi morala vsekakor storiti veliko več za dosegljivost paliativne oskrbe, ki jo je na Slovenskem le za vzorec, kar pomeni, da večini ni dosegljiva. Zato pa je ljudi upravičeno strah bolečin in trpljenja! A tiste, ki imamo tople medosebne odnose, ki čutimo bližino ljubečih ljudi in Boga, je zagotovo manj strah. In še nekaj je pomembno. Kdor se zaveda, kaj je res pomembno v življenju: hvaležnost, znati prositi in sprejemati, znati odpuščati, živeti ustvarjalno in radostno, bo ob koncu življenja čutil izpolnjenost in ga ne bo pestila žalost, da je živel zaman.
Prav v hospicu sem videla presunljive zgodbe, ko se je polnost življenja in lepih odnosov zgodila v poslednjem času. Imeli smo osebo, ki je že bila naročena na evtanazijo v Švici, pa ni več mogla odpotovati, ker ji je bolezen to preprečila. Kakšna milost, da sem jo spremljala! Z njo sem se veliko pogovarjala, bila sem tudi ob njej, ko je izdihnila. Nekaj dni pred smrtjo mi je rekla: »Manca, kakšna sreča, da nisem mogla v Švico. Kajti ti zadnji trije meseci so bili najlepši čas v mojem življenju.«

B. Rustja, Moj pogled, v: Ognjišče 12 (2023), 38-40.