Tomaž Humar

"V šoli se nisem veliko naučil, vse, kar znam, me je naučilo življenje. Če bi nas naučili vsaj jezikov in nam bi namesto spričevala dali 'digitronček', da bi se naučili računati, bi bilo bolje. Za denar, ki smo ga v šoli zapravili, bi nas peljali dvakrat okrog sveta, da bi videli, kako se drugje stvari vrtijo, kakšno kvaliteto življenja imamo tu na "Zgornji fovšiji" in ne bi več tako jamrali, kot tarnamo," razmišlja Tomaž Humar pogumni in vsem dobro znani alpinist. Nič kaj spodbudno razmišljanje za začetek šolskega leta, ko se v šolske klopi odpravlja na stotisoče učencev, dijakov, študentov! Vse prevečkrat smo postreženi z kopico informacij, a živeti še vedno ne znamo. Tomaž nam v "svojem pogledu" odkriva, kako se on srečuje z življenjem, ko vedno znova stopa na nove poti, ne le v gore in strme stene, ampak tudi v vsakodnevne izzive.

- Tomaž, prehodil si veliko poti, doživel, okusil in videl različne stvari, proti pričakovanjem vstal z invalidskega vozička, in praviš, da ni nemogočih poti?

Če si to srce res želi. To je večni krog. Ko dosežeš nekaj, ostaneš prazen sam v sebi, bi rekel Nejc Zaplotnik. V tebi nastane praznina in dobiš lahko novo priložnost. To je eden od najsrečnejših trenutkov mojega življenja, da mi je dana od zgoraj še ena priložnost.

- Star pregovor pravi: "Gora ni nora, ...

... nor je tisti, ki gre gor". To je najbolj prikladen izgovor za tiste, ki nimajo poguma malo tvegati in vsaj malo vzdigniti svojo leno 'tazadnjo'. Tisti, ki smo bili pa enkrat gor, vemo, da temu ni tako. Gore si moraš zaslužiti; gore so za izbrance. Še tisti, ki so v dolini bolj zagrenjeni, se v gorah odprejo. Zame osebno so gore eno redkih okolij, kjer se človek lahko sreča sam s sabo. Spodaj tega ne moreš, neprestano se nekaj dogaja: telefon zvoni, dolgovi te tlačijo, avtomobil se ti pokvari, vmes imaš še intervjuje... kmalu imaš 'poln kufer' vsega. V gorah pa si sam s sabo. Alpinisti smo ljudje, ki menimo, da v dolini dobimo premalo ljubezni in si jo v gorah vzamemo sami: daš vse, dobiš vse. Nekateri tega ne priznajo, jaz v to verjamem. V gorah sem spoznal absolutno Ljubezen, tam ni ni blefiranja in ni cincanja. Zdaj lahko nakladam, ko sem tam, pa tudi mene stisne. Zelo podobno Kristusovemu povabilu: pusti vse in pojdi za menoj. Mislim, da je pomembno, da sprejmemo življenje in ga delimo tudi s tistimi, ki imajo manj kot mi. Verjamem v absolutno Ljubezen, kjer ni pogojnikov in raznih mašil. Tu v dolini je preveč preračunljivosti in narejenosti, slovenske demokracije, v kateri se ne ve, kdo pije in kdo plača.

- Ko sem rekel "gora ni nora", sem hotel nadaljevati, da si ta pregovor postavil na laž. Z gore si prišel cel, ponesrečil pa si se doma, kjer bi se lahko zgodilo vsakemu.

Ko grem v gore sem osredotočen samo na to. Doma, ko drvim gor in dol in imam v mislih sto in eno stvar, se mi je pa zgodila nesreča. Še najboljšim se dogaja, zakaj se meni ne bi. V življenju imam rad hojo po robu. Do največjih doživetij pride ravno, ko si na meji, ne ko si "čez", niti na "to stran", ampak ravno na meji med življenjem in smrtjo. Ni strahu, ni euforije, ni včeraj in ni danes, ampak preprosto si! To so stebri, ki stojijo. Tudi On je rekel: "Jaz sem, ki sem." Takrat si to, kar si, več pa se ne da biti. Problem nas ljudi je, da bi radi bili več. Če sem jaz "Jože Šlosar" bom to, in kaj je v tem narobe? Za nas Slovence je najbolj važno, da pred hišo stoji 'spoliran golf' in da so na oknih 'bršljanke', pa tudi če družina strada. Slovenec ne bo nikdar priznal, da je reven. Zato so dobrodelne organizacije, ki so sicer zelo dobro zasnovane, za Slovence popolnoma nesprejemljive - tja hodijo tisti, ki tega sploh ne potrebujejo.

- Zanima me tvoj nov začetek. Nesreča, ki se ti je zgodila, ko si padel s petih metrov in se hudo poškodoval, te je nekako spremenila?

Ko sem ležal na postelji, sem se najprej oddahnil. Potem se je stanje kompliciralo do te mere, da bi skoraj moral ostati na vozičku, vendar so me na srečo v tujini "poflikali". Če ne bi imel te danosti, da sem nekoč - čeprav nekoliko pozno - odkril hribe, danes ne bi več hodil. Potreboval sem oboje: Njega in ta občutek. Jaz sem se kalil v teh izkušnjah, vendar čeravno so poti različne, je bistvo samo eno: to je Ljubezen. Recimo: vzpon na Daulagiri ni bil načrtovan, delali smo pri "društvu PGC", gorel sem za to idejo in nam je uspelo. Prej me ni nihče poznal, ko sem bil v steni, pa so "mame in atiji" zame trepetali. Po Daulagiriju sem dobil ogromno priznanj in imel sem veliko predavanj o tem, s sabo pa nosim samo eno stvar. Mislim, da je bilo v Tolminu, ko je ob koncu predavanja prišel k meni že starejši moški s sporočilom na listku in rožnim vencem, ki mi ga je stisnil. Teh oči, ki so jokale, ne bom nikdar pozabil, in ta rožni venec me vedno spremlja v avtomobilu. To ostane. Medalje, nazivi "naj" so stvar nekega 'pompa', ki je bil tudi meni v določenem trenutku všeč. Spontanost ljudi, ki so me spremljali, je bila z menoj in nisem se mogel kar umakniti... Potem se je zgodilo, kar se je moralo zgoditi in tudi s tem moram biti zadovoljen. Smisel vsega tega je, da sem lahko ponovno začel.

- Kako si doživljal povezanost s tistimi, ki so te prej poslušali in hodili na sprejeme in tvoja predavanja, in potem ko si bil v bolnišnici sam, v krogu najbližjih?

Na koncu si vedno sam. Lahko izgubiš vse, čisto vse, samo samega sebe ne. Na svet smo prišli samo z eno stvarjo: s človeškim dostojanstvom, če poklekneš, se ukloniš, zapraviš še to.

- Poklekneš oziroma se pokloniš pred kom?

Pred Njim vedno! On je bil vedno in povsod z menoj. On je bil z mano, ko se je nazdravljalo, in takrat, ko se je cvililo. Vzgojen sem krščansko in sem seveda kristjan. Da se srečam z Njim, ne potrebujem nobenega posrednika. Občestvo je sicer zelo dobra zadeva: skupaj goriš za eno idejo. Duha ljudstva je nemogoče razbiti. Nočem pa mešati občestvo z manipulacijo, ki se je tudi dogajala.

Moj pogled 08_2002