dr. Vladimir Vukašinović

“Ko se postimo, ne jemo zaradi Boga in se z vsem bitjem združujemo z njim.”

Za postni čas je Ognjišče - Slomškova založba poskrbela za prevod knjige z naslovom Post – pot v življenje, delo dveh priznanih profesorjev iz Univerze v Beogradu. Prof. dr. Vladimir Vukašinović in prof. dr. Vesna Dimitrijević Srećković sta svoje znanje in vedenje o zdravilnem postu, s katerim Bog zdravi tudi najbolj težke bolezni srca in ožilja, zapisala in jih v obliki knjige ponudila svojim bralcem. Knjiga je bila zelo dobro sprejeta in je doživela že več ponatisov in prevodov. Za naše bralce sta avtorja velikodušno dovolila, da se knjiga prevede tudi v slovenski jezik. Ob priložnosti predstavitve slovesnega prevoda smo prof. dr. Vladimirja Vukašinovića prosili za pogovor o njegovem delu, življenju in knjigi o postu.

Vukasinovic Vladimir1- Zanimivo, da ste se odločili, da napišete knjigo o postu. Zakaj prav o postu? Vlada med ljudmi tako zanimanje za post, da ste ravno zato napisal knjigo?
Tema posta se je zelo spontano pojavila pred mano in pred drugim avtorjem te knjige, pred prof. dr. Vesno Dimitrijević Srećković. Ona je zdravnica endokrinologinja in univerzitetna profesorica in hkrati aktivna vernica naše Cerkve. Oba se postiva in veva, kako veliko vrednost ima post v našem življenju, zato sva želela, da to ponudiva našim bralcem. Predvsem tistim, ki se še nikoli niso postili, kakor tudi tistim, ki se redno postijo, pa kljub temu še ne poznajo vseh koristnih učinkov za zdravje, ki jih lahko post prinese našemu življenju. Najin najgloblji motiv je bil, pomagati ljudem, da bi s pomočjo posta ponovno odkrili vero oz. da bi svojo vero bolje razumeli.
- Kakšna je razlika med hujšanjem in postom?
Ogromna. Pri hujšanju se odrekamo hrani samo zato, da bi izgubili na teži, medtem ko je izguba telesne teže v postu samo ena izmed koristnih učinkov te duhovne discipline. Posebne prehrane (diéte) nimajo svoje duhovnosti, medtem ko je post prepleten z molitvijo in različnimi oblikami duhovne askeze. Zato je veliko bolj zapleten pojav. Post je vedno dejanje skupnosti – vsi kristjani se postimo in tako na viden način kažemo in izkušamo, kako nas vera povezuje. Posebne vrste prehrane pa so individualne, namenjene posameznikom in majhnim skupinam ljudi. Posebne vrste prehrane – diéte – so v celoti “delo naših rok”, ker prihajajo iz človeka in se pri človeku tudi končajo. Post pa je delo Božjih rok, je navdihnjen od Boga in človeka vodi k Bogu. Še veliko drugega bi lahko našteli, vendar mora vsak zase v svojem življenju odkriti to razliko in jo primerno ovrednotiti.
- Prosimo vas, povejte kaj o sebi? Iz kakšne družine izhajate? Kako ste živeli vero v njej?

    Diéte – so v celoti “delo naših rok”, post pa je delo Božjih rok, je navdihnjen od Boga in človeka vodi k Bogu.
Rodil sem se pred 50 leti v mestu Zrenjanin v osrednjem Banatu. Moji starši so bili delavci, pridni in požrtvovalni. Oba, oče in mama, sta v drugi svetovni vojni izgubila svoje starše. Tako je oče odraščal v domu za vojne sirote in mati pri sorodnikih, oba pa brez verske vzgoje. Deležna sta bila neke vrste nevere, zato tudi jaz nisem odraščal v hiši, kjer bi bila vera aktivna. Ko sem hodil v srednjo šolo, sem nekega večera vstopil v svetišče Device Marije v mojem domačem mestu (kjer sem kasneje postal diakon) in sem se zelo začudil. V svetišču so bili ljudje s svečami v rokah, vonjal sem vonj kadila, zbor je pel žalostne, vendar zelo slovesne melodije, ki jih takrat nisem razumel, ampak so v meni prebudila močna čustva. Pridružil sem se ljudem in v roko vzel svečo, šel za njimi in pustil, da me je vse to močno prevzelo. Kasneje sem ugotovil, da je bilo to na večer velikega petka in jaz sem se takrat prvič približal razpetemu Kristusu na križu in poljubil njegovo sveto telo in poslušal zveličavne besede cerkvene molitve. Duhovnik Andjelko Stojanović, pravi ribič ljudi, me je takrat opazil in ugotovil, da nisem redni vernik in da se pri svetem obredu ne znajdem. Zato se mi je približal, me je potrepljal po rami in rekel: “Mladenič, pridi kakšen dan, da se malo pogovoriva.” Presenečen sem mu odgovoril: “Oče, lahko pridem jutri?” Naslednji dan je bila velika sobota, ko imajo duhovniki polno dela, kot veste. Toda duhovnik, ki je govoril z mano, mi ni rekel: “Ne jutri, pridi rajši kakšen drug dan”. Pogledal me je s svojimi globokimi očmi in rekel: “Pridi!” Prišel sem in tistega kraja nisem več zapustil.
- Kdaj ste se odločili, da postanete duhovnik?
    Ko se oseba posti, to pomeni, da ne je tega, kar si v večji ali manjši meri želi njegova narava, ampak je to, kar mu po Božji volji nudi Cerkev, zdravi in celi svojo voljo.
Čeprav sem z vsem srcem vzljubil Cerkev in teologijo, takrat še nisem razmišljal, da bi postal duhovnik. To se mi je zdelo tako vzvišeno in sveto, da sebe nisem videl v tem poklicu. Zato sem vpisal študij književnosti. Obiskal sem onega duhovnika, da se od njega poslovim, ker sem odšel služit vojaški rok. Pri njem je bil tisti večer na obisku škof dr. Amfilohije Radović. To je bilo leta 1986. Danes je črnogorski metropolit. Njegova prva škofija je bila v Banatu. Pogovarjali smo se o moji vojaščini in o mojem študiju. Škof me je vprašal, kaj bom študiral. Rekel sem, da književnost. Potem me je vprašal, zakaj se nisem vpisal na teološko fakulteto? Ogovoril sem mu nekaj podobnega, kar sem pravkar povedal. Nato mi je rekel: “Z mojim blagoslovom se vpiši na teološko fakulteto. Cerkev ni kraj samovolje in lastne presoje, ampak sveti kraj poslušnosti Božji volji, ki sedaj od tebe zahteva, da to storiš”. Nato sem rekel: “Bodi blagoslovljeno”. Dovolite mi, da povem, od tega načela nikoli nisem odstopil. Vse, kar se je v moji službi Cerkvi pomembnega dogajalo, je bilo vedno povezano s povabilom nekoga ali na predlog nekoga in njegov blagoslov. Torej sem živel in tako živim še danes.
Vukasinovic Vladimir3- Kako je potekala vaša študijska pot? Kje ste študirali in kje ste se specializirali?
Teološka fakulteta, na kateri poučujem že 21 let, je moja ‘alma mater’ na vseh stopnjah študija. Na njej sem diplomiral, magistriral in doktoriral. Magisterij in doktorsko disertacijo sem pisal iz liturgike, prav tako je večina mojih knjig in raziskovanj povezanih s to teološko disciplino. V zadnjih desetih letih intenzivno raziskujem in razvijam sam in skupaj s študenti, katerim sem mentor pri njihovih doktoratih, novosti v liturgiki. To je zgodovina srbskega češčenja. Tako skušamo na podlagi rokopisov in starih spisov obnavljati pristno češčenje srbske Cerkve in pojasniti razloge za njihov nastanek, razvoj in spremembe nekaterih elementov v molitvenem življenju.
Vukasinovic Vladimir6- Pravoslavni duhovniki ste poročeni in imate družine. Lahko poveste kaj o svoji družini in o tej svoji izkušnji?
Pravoslavni duhovniki se lahko poročijo ali pa so menihi in živijo v celibatu, kot je to v katoliški Cerkvi, vendar je teh zadnjih, vsaj v naši Cerkvi, bolj malo. Prepričani smo, da je vprašanje izbire življenjskega stanu, tesno povezan z notranjo poklicanostjo duhovnika. Nekdo si izbere samsko življenje, drugi se odloči za zakon. To je prepuščeno osebni odločitvi kandidatov za duhovništvo. Zase sem izbral zakonski stan. Poročil sem se, postal diakon in potem duhovnik. Kmalu smo dobili prvega sina in hčer in potem še dva sinova. Najstarejši je star 25 let, najmlajši 12. Če so stvari dobro postavljene, potem družina ni ovira v duhovnikovem življenju. Ravno nasprotno. Daje mu moč in podporo, da se lahko iskreno posveti svojemu poklicu. Družina je hkrati najboljše ogledalo duhovnikove službe. Njegova vera, njegova molitev, njegov post, njegova požrtvovalnost se najbolj vidi v veri, molitvi in postu članov njegove družine. Oni so do duhovnikovega življenja tudi najbolj ‘kritični’ ali pa ‘pomočniki’. Tisti, ki nima družine, se lahko, ko pride domov, tudi skrije pred drugimi. Poročen duhovnik pa je vedno na očeh drugih, tako župljanov, kakor svoje družine. Vsi ti ga nenehno spominjajo, da Bog vidi naše življenje. Družina je neke vrste duhovna telovadnica za duhovnika.
- Predavate na teološki fakulteti v Beogradu. Imate veliko študentov. Kdo se danes v Srbiji odloča za študij teologije?
Vukasinovic Vladimir2Naši študentje prihajajo z različnimi motivi in ​​iz različnih socialnih, ekonomskih in kulturnih okolij. Nekateri prihajajo iz krščanskih družin, drugi so spreobrnjenci. Eni želijo postati duhovniki, drugi katehisti, mnogi pa študirajo samo zato, da poglobijo in utrdijo svojo vero. Vendar pa obstaja še nekaj globljega kot je vse to. Spominjam se in si bom zapomnil do konca svojega življenja, kako nam je naš profesor Nove zaveze, sedanji bački škof dr. Irinej Bulović, pri prvi uri predavanja rekel: “Dragi študentje, kdor se ne zaveda, da ga je na to mesto pripeljala Gospodova roka in da je tudi vam osebno namenjena ista poklicanost, kot so jo imeli apostoli Peter in Andrej, Jakob in Janez in drugi apostoli – ta ne razume, da se nahaja na posebnem mestu.” Skratka, ne glede na osebne razloge, zaradi katerih pride nekdo študirat na našo fakulteto, je notranji razlog vsem skupen.
Ko opazujemo od zunaj, se nam zdi, da ima pravoslavje veliko vlogo v srbski družbi. Po padcu komunizma pa sploh. Kako pa vi gledate na to? Kakšen vpliv ima danes pravoslavna Cerkev na srbsko družbo?
Dejstvo, da je Srbska pravoslavna Cerkev vedno skrbela za ljudi in da je v težkih časih ohranjala njegovo versko in narodno identiteto, vse to prispeva k temu, da ima srbski narod veliko spoštovanje do svoje Cerkve. Spoštovanje in ljubezen do Cerkev pa še ne pomeni, da ljudje cerkev tudi redno obiskujejo. Zadnji statistični podatki iz leta 2016 poročajo, da se je 85% prebivalstva v Srbiji opredelilo za pripadnike Srbske pravoslavne Cerkve. Če pa gledamo pravoslavna svetišča v Srbiji v nedeljo zjutraj, bomo v njih videli veliko manjše število vernikov. Kaj nam to pove? Prvič, da vloge Cerkve v družbi in v narodu ni mogoče oceniti z rednim obiskovanjem svetišč, pa čeprav bi duhovniki to radi videli. Obstajajo namreč še druge oblike. Srbija, kakor tudi vsa Evropa, potrebuje novo evangelizacijo, da bi se znova odkrile pristne korenine verskega življenja – to sta molitev in post.
Vukasinovic Vladimir5- Pred leti ste izdali knjigo Post – pot v življenje. Knjiga je bila zelo dobro sprejeta med vašimi bralci. Knjiga je doživela kar nekaj prevodov. Sedaj je na voljo tudi v slovenskem jeziku. Se vam zdi, da je ‘post’ pomembna tema za Cerkev?
Na začetku želim poudariti dejstvo, da sva knjigo z naslovom Post – pot v življenje napisala skupaj z dr. Vesno Dimitrijević Srećković, ki je redna profesorica medicine na Univerzi v Beogradu. To se je zgodilo prvič v zgodovini, da sva dva profesorja z iste univerze – jaz sem profesor na fakulteti za pravoslavno teologijo – skupaj objavila knjigo. V Srbiji je bila večkrat ponatisnjena. Priljubljenost same knjige – v teh dneh končujemo angleški in ruski prevod – je pokazala, da se lahko iz takšnega sodelovanja rodijo zelo koristni sadovi. To nam pove, da post ni le pomembna tema za Cerkev, ampak tudi za družbo kot celoto.
- Kakšen pomen ima post za pravoslavno Cerkev?
Pomen posta v duhovnem življenju pravoslavnih kristjanov je velik. To je razvidno na več načinov. Če preštejemo postne dneve v enem letu – ko se postimo en dan ali vsako sredo in petek, ko se za post izberejo trije ali štirje dnevi – potem vidimo, da je skoraj enako število postnih in mesnih dni v letu. Poleg tega kvantitativnega vidika ima post zelo velik pomen tudi za različne duhovne prakse in pobožne tradicije, ki so ohranjene v pravoslavni Cerkvi. Post je obvezna priprava na evharistijo v smislu odpovedi hrani in pijači, od polnoči do prejema svetega obhajila; je sestavni del kesanja, ker je skupaj s priznanjem, priprava na obhajilo. Post se pridružuje številnim molitvam in se lahko razume kot prostovoljno sprejeta, pobožna žrtev za Boga. Vendar, kaj je njegova vsebina in zakaj ni samo zaželen, ampak je nujno potreben v naši duhovni rasti? O tem bi lahko na dolgo govorili, vendar bom izpostavil samo nekaj osnovnih poudarkov. Starozavezni Adam je v raju prekršil Božjo postno postavo. Jedel je, česar ne bi smel jesti, in s tem napačnim prehranjevanjem je uničil odnos z Bogom. Zaradi prekršitve postne postave se je človekove volje polastil greh, ker po svoji naravi ni bila več sposobna slediti Božji volji, ampak je zaradi neke svojevrstne grešnosti odvračala in še odvrača človeka od Boga. Ko se oseba posti, to pomeni, da ne je tega, kar si v večji ali manjši meri želi njegova narava, ampak je to, kar mu po Božji volji nudi Cerkev, zdravi in celi svojo voljo, pravzaprav spreminja svojo naravo in jo dviga na raven duhovnega življenja. Kakor molitev povezuje človeka z Bogom, ker se človek z besedami obrača k Bogu in z njim vzpostavlja verbalni oz. intelektualni odnos, tako tudi post združuje Boga in človeka. Ko človek je ali ne je zaradi Boga, se z vsem svojim bitjem združuje z njim. Naši ljudje pravijo: “V hiši, v kateri se ljudje postijo, sedi za mizo sam nevidni Kristus Odrešenik in obeduje z njimi.” To zelo drži.
Vukasinovic Vladimir4- Ali se vam zdi, da se o postu danes premalo govori v medijih in sploh v Cerkvi?
Vsi mediji, razen cerkvenih, o postu danes zelo malo govorijo. To pomeni, da imamo zelo težko nalogo, da bi se ta tema in praksa posta zopet vrnila med širši krog vernikov in tistih, ki so na tem, da to postanejo. Ta knjiga je skromen poskus tega. To izraža njena misijonarska vsebina. Na tisoče ljudi je, ki nikoli ne bi vzeli v roke knjige o postu in se tudi nikoli ne bi postili, vendar so se prav zaradi svoje bolezni, ki jo post preprečuje, zdravi ali lajša, začeli postiti. Na ta način pridejo v stik s samim Kristusom. On lahko tudi po tej poti prebudi njihova srca.
- Knjiga o postu opozarja na veliko bolezni (srca, ožilja), ki se lahko ozdravijo s postno prehrano. Ali po vašem mnenju telesne bolezni ozdravlja postna prehrana ali vera v Boga?
Na vaše vprašanje bom tudi jaz odgovoril z vprašanjem – zakaj je Gospod na tako nenavaden način ozdravil sleporojenega? Zakaj se je ‘mučil’ s tem, da je naredil blato in z njim pomazal njegove oči in potem je ‘mučil’ še njega, da se je moral umiti v vodi, ko bi mu lahko preprosto rekel: Spreglej! In bi spregledal? Mislim, da je to storil zaradi tega, da bi v ves materialni svet, ki nas obdaja, in v hrano, položil svojo zdravilno moč, ki zdravi skozi vsa zdravila in tudi skozi postno obliko prehrane. Torej – ali postna prehrana zdravi? Zdravi! S čim? Z močjo vsemogočnega Boga. Vera in življenje po veri – to je tisto umivanje v vodi – je naš prispevek k zdravljenju.
Vukasinovic Vladimir7- Kateri ‘postni’ jedilnik, ki je objavljen v knjigi, vam je najbolj pri srcu in zakaj?
Meni je ‘najljubši najstarejši’ postni jedilnik. Ko nastopi čas velikega posta in njegova stroga verska določila in ker se prav takrat začne poletje in se vse okrog nas obnavlja, se v meni prebudi posebno razpoloženje in ta čas doživljam na posebno globok način.
- Ali nameravate izdati še kakšno podobno knjigo?
S kolegico prof. dr. Vesno Dimitrijević Srećković pripravljava novo knjigo, ki bo govorila o razmerju med depresijo, metaboličnim sindrom in postom. Njene raziskave, ki jih že vrsto let predstavlja na kongresih endokrinologov po svetu in rezultati, do katerih je prišla, kažejo na močno povezavo naštetih pojavov. Jaz bom to področje opisoval s teološke in duhovne perspektive. Nova knjiga je že pred vrati.
- Kaj svetujete slovenskim bralcem?
Slovenskim bralcem želim, da bi ob postni praksi poglobili svoje duhovno življenje. Tako se ne bodo šli nekih ‘novotarij’ z Vzhoda. Ravno nasprotno. Nadaljevali bodo prakso starih krščanskih časov, ko so se na Vzhodu in Zahodu rojevali mnogi puščavniki. Brez dvoma bodo na ta način okrepili tudi svoje telesno, duhovno in duševno zdravje.

Prof. dr. Vladimir Vukašinović
je rojen leta 1967 v Zrenjaninu. Odraščal je v neverni družini in se kot odrasel oklenil krščanstva. Je poročen in oče štirih otrok. V pravoslavnega duhovnika je bil posvečen leta 1992. Od leta 1996 predava liturgiko na Pravoslavni teološki fakulteti Univerze v Beogradu. Je avtor številnih knjig in znanstvenih razprav o razvoju liturgije v Srbski pravoslavni cerkvi. Prof. dr. Vukašinović sodeluje z mnogimi mednarodnimi znanstvenimi ustanovami in je voditelj Inštituta za kulturo svetega Mons Haemus (http://moh.sr) in Inštituta za liturgiko in cerkveno umetnost.

pogovor pripravila Božo Rustja in Stanislav Slatinek

dr. Vladimir Vukašinović. (Gost meseca) Ognjišče, 2017, leto 53, št. 3, str. 8-13.

Zajemi vsak dan

Ljubezen ne loči med višjimi in nižjimi, med izobraženimi in neukimi, med bogatimi in revnimi.

(Andrej Gosar)
Sreda, 28. Junij 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh