Božo Rustja in zgodbe, ki kažejo novo pot

“Pripovedujem zgodbe, da bi pomagal ljudem živeti.”

Slovenci smo, kar smo tudi zaradi svojega jezika ali predvsem zaradi njega. Radi imamo knjige in to se je v zadnjih petdesetih letih pokazalo tudi skozi uspešne knjižne izdaje Založbe Ognjišče. V sedemdesetih in osemdesetih je bilo veliko pomanjkanje verskega in duhovnega čtiva. Potem pa je na to področje vstopila Založba Ognjišče. Tokrat je pred nami urednik revije in Založbe Ognjišče, ki so mu bralci v dvajsetih letih izkazali veliko naklonjenost, saj se je njegova serija knjig iz zbirke Zgodbe za dušo prodala v več kot 150 tisoč izvodih.Rustja Bozo01

- Takoj po demokratizaciji v Sloveniji si začel z delom na Ognjišču. Kako je prišlo do tega?
Že kot bogoslovec sem veliko sodeloval s takratnimi verskimi časopisi. Po novi maši, jeseni leta 1989, sem na mednarodnem kongresu katoliškega tiska v Ruhpoldingu v Nemčiji dobil nagrado za najboljši prispevek iz Jugoslavije. Na tistem kongresu je bil tudi tedanji urednik revije Ognjišče Franc Bole, ki je zastrigel z ušesi, ko je slišal za nagrado. Čez nekaj mesecev me je poklical in povabil k sodelovanju. Urednik Bole je z njemu lastno agresivnostjo napadel tudi škofa Metoda Piriha in mu predlagal, da leta 1990 pridem na uredništvo Ognjišča, predvsem za urejanje nove liturgične revije Molimo s Cerkvijo, ki jo je takrat začelo izdajati Ognjišče. Čez nekaj let smo jo nehali izdajati, ker se nam je naklada pod 10.000 zdela prenizka. Danes se to sliši zelo nenavadno, takrat pa smo tako razmišljali. Ker je revija prenehala izhajati, sem nadaljeval delo, ki sem ga med tem časom sprejemal na uredništvu. Začel sem z malo izkušnjami, a sem se veliko naučil od starejših kolegov, za kar sem jim zelo hvaležen.
- Poleg dela pri reviji Ognjišče si imel vedno radi knjige. Od kod ta navdušenost za branje, za knjige? Si jo pridobil doma ali se je navezanost na knjige pojavila šele kasneje?
Podobno se je spraševala tudi moja mama, ker sem pri postelji vedno imel kup knjig. Obenem mi je pripovedovala o svojem očetu, sicer kmetu, ki je v času Avstroogrske končal slovensko kmetijsko šolo v Gorici. Tudi on je pozno v noč bral knjige ter si jih izmenjeval s sorodniki, zlasti z družino Klemenčič, iz katere je izšel poznejši urednik Družine Drago Klemenčič. Ko sem nastopil službo pri Ognjišču, smo bili trije duhovniki, sorodniki, uredniki verskih založb. Poleg omenjenega Draga Klemenčiča še mamin bratranec Lojze Bratina, urednik jezuitske založbe Dravlje. Na najstnika je imel vpliv tudi takratni začasni upravitelj naše župnije Angel Batič, sicer sošolec Franca Boleta. Kupoval in prebral je ogromno knjig. Pisatelj Pavle Zidar ga je upodobil v enem od svojih del. Vedno me je spodbujal k branju. Podobno je bilo v srednji šoli v Vipavi, kjer so nas ne samo spodbujali, ampak od nas zahtevali, da beremo.Rustja Bozo02
- Preskočiva sedaj na jubilej – mineva 20 let, odkar izhajajo Zgodbe za dušo. V kakšnih okoliščinah se je rodila ideja za knjigo?
Kot knjižni molj ob obisku velikih mest nujno stopim tudi v knjigarne. Spominjam se obiska knjigarne pavlincev v Londonu. V roke mi je prišla prva knjiga zgodb Zgodbe in prilike, ki jo bomo letos ponatisnili. Bil sem tako navdušen nad njo, da sem jo začel prevajati. Potem se plaz ni več ustavil. Na moji delovni mizi so se začeli nabirati kupi s knjigami zgodb različnih izdajateljev in jezikov. Poleg interneta in malo lastne domišljije so te postale največji in najbogatejši rudnik za zgodbe. Seveda sem prve zgodbe vključil v svoje pridige. Ko sem opazil, da jih ljudje poslušajo v popolni tišini, sem vedel, da je to to. Ko sem se poslavljal iz župnij, so mi ponavadi ljudje povedali, da so čakali na pridige tudi zato, da bi slišali kakšno zgodbo.
- Kako pa je nastajala prva knjiga? Je bilo slutiti, da bo sledilo 13 naslovov v tej zbirki in da se bo prodala v tako visokih številkah, ali je šlo za poskus, da se potipa, kakšen bo odziv bralstva?
Ko sva z uredniškim kolegom Markom Čukom pripravljala prvo knjigo, sva jo pripravljala v veliki negotovosti, kakšen bo odziv. Celo na uredništvu niso bili vsi navdušeni nad tem žanrom. Zato sva se odločila za najcenejšo, broširano varianto. Pa je bila knjiga zelo lepo sprejeta. Zato sem nadaljeval z delom in leta 2000 je izšla knjiga Drobne zgodbe za dušo, ki je v prvem letu doživela kar dva ponatisa, doslej pa osem. Podobno so bile lepo sprejete tudi druge knjige.Rustja Bozo03
- Kje vidiš razlog, da se je tolikšno število bralcev odločilo za tovrstne zgodbe in to v času, ko se na veliko poudarja padec bralne kulture oz. da se je zgodil upad branosti?
Zgodba pritegne pozornost poslušalcev. To je moja večletna izkušnja in soglasno mnenje strokovnjakov za naracijo. Pripovedovalec ali pisec zgodb pa mora izbirati take, da bodo ljudem nekaj povedale, jim poskušale rešiti kakšno težavo ali odgovoriti na življenjsko vprašanje.
Kot komunikolog pa menim, da so zgodbe pisane na kožo današnjemu človeku, ki so ga zaznamovali sodobni mediji. Tudi novi mediji. Medijska sporočila so kratka, učinkovita, konkretna. Pomislimo samo na reklame. In zgodbe so podobne. Morda se bo kdo od vernikov sedaj pohujševal, a naj samo spomnim, da je Jezus za svoje oznanjevanje uporabljal zgodbe. Mnogo preprostih zgodb iz vsakdanjega življenja, da je osvetlil velike in vzvišene resnice Božjega kraljestva.
- Za zgodbe v tvojih knjigah je značilno, da ne gre samo za pripoved, ampak da prinašajo tudi neko sporočilo. Kako bi žanrsko opisal ali uvrstil to zbirko knjig? Kaj še posebej prinašajo bralcu?
Zgodbe so kratke. Nekatere izredno kratke. Današnji človek nima časa za branje dolgih stvari, bi pa rad v življenje nekaj nesel. Zato je ena zgodba na dan kar primerna, da človeka spodbudi, mu polepša dan, ga potolaži pa tudi ponudi razmislek. Vse to je namreč najprej dala tistemu, ki je knjigo pripravljal.
Največja spodbuda in največje plačilo pa je to, da te kdo ustavi in reče, da mu je neka zgodba pomagala rešiti težavo ali mu prinesla upanje. Spominjam se mladega moža, družinskega očeta. Zbolel je za rakom. Po terapiji sva se srečala in zahvalil se mi je za knjigo Zgodbe za pogum, ki mu jo je nekdo podaril v bolezni. »Odlična je. Hvala!« Take kratke kritike odtehtajo dolge strokovne razprave, ki bi jih lahko kdo napisal.
Pripovedovati, da bi pomagali živeti je naslov ene od italijanskih knjig. To je tudi skromen namen mojega dela: pripovedovati zgodbe, da bi pomagal ljudem živeti. Upam, da se s tem približujem večnemu Učitelju, ki je pripovedoval zgodbe, da bi mi lahko v polnosti živeli.

- Izšla je tudi 13. knjiga v omenjeni zbirki. Lahko o njej poveš že kaj več?
Rustja Bozo05Knjiga Zgodbe kažejo novo pot je naslov trinajste knjige v zbirki. Je kar klasično zasnovana: zgodbe, zbrane v posameznih sklopih. Med njimi bo tudi sklop o dobroti, posvečen vsem, ki z dobroto (karitas) pričajo za Boga v svetu. Knjiga odpira še eno lastnost zgodb – lahko ti odprejo novo pot, tudi takrat, ko ne vidiš izhoda v svojem življenju. Ilustrirana bo z barvnimi fotografijami, ki prav tako pomagajo, da so knjige res za dušo. Hvaležen sem uredniškemu kolegu Marku Čuku, ki fotografije izbira, pa tudi drugim za podporo pri izdajanju knjig.

- Ustaviva se še pri za ta čas neverjetnih prodajnih številkah zbirke Zgodbe za dušo. Kako jih sploh opisati v razmerju do današnjega stanja na knjižnem trgu, ko je uspeh že, če se neka knjiga proda v nakladi 700 ali 1000 izvodov?
Ne vem, kako opisati. Že omenjenih Drobnih zgodb za dušo je bilo doslej prodanih več kot 20.000 izvodov. Številka bi bila uspeh že pri večjih narodih, kaj šele pri dvomilijonskem slovenskem. Prepričan sem, da imajo pri tem veliko zaslugo tudi mnogi duhovniki, ki na primer za obletnice porok jubilantom podarijo Zgodbe za srečo v družini – mimogrede, knjiga je doživela doslej kar pet izdaj v visoki nakladi! Ali pa s katero od knjig z zgodbami nagradijo sodelavce. Običajno so tudi obdarovanci zelo veseli, saj so jim knjige všeč in za razliko od nekaterih drugih knjig, ki jih podarimo, ne obležijo na policah. Gospa, ki ima med svojimi najbližjimi tudi nekaj ne ravno vernih sorodnikov in znancev, mi je dejala, da jim knjige zgodb lahko pokloni, saj so zelo nevsiljive in tako z njimi z verskim sporočilom prodira mednje. Zato upam, da bo tudi kdo, ki bere te vrstice, med knjigami zgodb našel kakšno idejo za obdarovanje.

    Prva knjiga iz zbirke Zgodbe za dušo je izšla v zadnjih dneh leta 1997 in je nosila ravno tak naslov. Do sedaj je bilo v zbirki izdanih 12 knjig in prodanih več kot 150.000 izvodov. Skoraj vse knjige so bile vsaj enkrat ponatisnjene, ena je bila petkrat, dve knjigi – prva in druga – pa osemkrat.Rustja Bozo06

    Osmi ponatis prve knjige je izšel oktobra 2017. V knjigi je trideset kratkih zgodb, ki so jim dodane točke za razmišljanje, namenjene tudi pogovoru v mladinskih (zakonskih in drugih) skupinah ali pa osebnemu branju in premisleku.
    Leta 2013 je začela izhajati nova serija zbirke Zgodbe za dušo, v kateri sta izšli dve knjigi: Obrisal bo solze z njihovih oči in Zgodbe za advent in božič. Prav je omeniti, da sta dve knjigi iz zbirke Zgodbe za dušo prevedeni tudi v hrvaščino, tretjo pa ravno sedaj prevajajo.


Gotovo je k popularizaciji knjig prispeval tudi Radio Ognjišče. Nekaj let je zgodbe vsako jutro bral igralec Pavle Ravnohrib. Mnogi so rekli, da komaj čakajo na tisto zgodbo. Veliko jo je poslušalo med vožnjo v službo. Bila jim je v navdih za tisti dan. Najbrž so jo poslušali tudi zaradi lepe igralske interpretacije. Igralcu sem hvaležen za tisto lepo branje, ki sem mu tudi sam rad prisluhnil.
Tudi na druge medije zgodbe najdejo pot. Pred leti jih je bral Janko Ropret na Radiu Slovenija, voditeljica Bernarda Žarn, menda pridna bralka knjig, je zadnjo oddajo v letu 2017 sklenila z zgodbo iz knjige Zgodbe za advent in božič. Najbrž sem koga izpustil. Če sem, naj mi oprosti.
- Če sem na začetku opisal situacijo izpred 30 ali 40 let, ko je vladalo pomanjkanje knjig, je danes obratno: zaradi poplave ponudbe je bralcem težko izbrati. Kakšen nasvet bi dal, kako prepoznati dobro knjigo?
Težko svetujem. Po sebi vem, da je veliko dobrih knjig, ki me ne pritegnejo. Ali me ne pritegnejo v tem trenutku. Pa zato niso slabe knjige. Uredniški kolega Silvester Čuk, ki jezikovno pridno pili zgodbe (odveč je zapisati, da sem mu zato hvaležen), včasih nad kakšno debelo učeno knjigo reče: »To ni kruh za moje zobe.« Morda bo pa kruh za koga drugega. Bralec najbrž sam poišče knjigo, ki jo v določenem trenutku potrebuje. Nekateri pravijo, da knjiga poišče bralca, kar mislim, da tudi drži. Bralec naj izbere tisto knjigo, ob kateri bo duhovno rastel. Naj se pa ne boji trde skorje, saj se pod njo skriva mehka in sladka sredica. Dobra knjiga ogreje srce ...
- Za konec bi se lahko dotaknila tudi našega odnosa do besede nasploh. Na eni strani poplava knjig, reklam, novic, časopisov, veliko sporočanja, na drugi pa vprašanje, kakšna je kvaliteta tega, kar vse te besede govorijo ...
Brez vzvišenosti in z vso odgovornostjo lahko rečem, da je med vsem, kar si naštel, veliko puhlega. Najbrž marsikoga vse to spravlja v obup ali jezo. Pa ne gre prehitro obupati. Nismo prvi v zgodovini, ki se jim to dogaja. Že omenjeni duhovnik Angel Batič mi je še kot najstniku pripovedoval, kako so bila v izložbi razstavljena Leninova zbrana dela. Bilo je toliko knjig, da so jih morali postaviti v nekakšen polkrog, da so lahko vse prišle v izložbo. Prepričan sem, da je marsikaterega razmišljujočega in demokratično čutečega človeka tisto razstavljanje slame nadvse motilo in spravljalo v obup. Kdo pa danes ve za tista zbrana dela? Kdo jih bere? Tudi veliko tega, kar se danes blešči in kar ljudje propagirajo, hvalijo in kar ima prvo mesto v najrazličnejših medijih, bo odnesel veter časa. Pleve bodo letele, visoko bodo letele! Ostalo bo zrnje in iz njih se bodo hranili rodovi, podobno kakor se mi hvalimo z bogastvom stoletij pred nami, ki je očiščeno plev.

Rustja Bozo04

Urednik revije in založbe Ognjišče je doma iz Kamenj v Vipavski dolini. Po končani Teološki fakulteti je leta 1994 odšel na podiplomski študij v Rim, kjer je pod mentorstvom p. Marka I. Rupnika dosegel magisterij, svoje znanje pa je izpopolnjeval še v Londonu, Freiburgu v Švici in Lyonu v Franciji.
Od leta 1990 je v uredništvu Ognjišča delal kot novinar – urednik, od leta 2002 pa opravlja službo odgovornega urednika revije Ognjišče. Hkrati je tudi urednik pri Založbi Ognjišče in vodi Tiskovni urad Škofije Koper. Od leta 1998 predava na teološki fakulteti v Ljubljani in drugod ter vodi seminarje o množični komunikaciji, zlasti z vidika Cerkve in njenih dokumentov. Prevedel je več cerkvenih dokumentov o medijih in vanje napisal spremne študije.
V tem času je izdal in uredil precej uspešnih izdaj knjig, ki so našle svoje mesto pri več kot 250 tisoč bralcih.

ERJAVEC, Matej. (Gost meseca) Ognjišče, 2018, leto 54, št. 2, str. 8-13.

Zajemi vsak dan

Dokler bo človek hodil po zemlji, si bo v globini svojega srca želel samo eno: ljubiti in biti ljubljen.

(Janez Zupet)
Nedelja, 24. Junij 2018

Ognjišče na Facebooku

Na vrh