iz knjige ZAKLADNICA MOLITVE 2 (Molitve iz Ognjišča, zbirka ZA LUČ IN MOČ 3), uredil: Marko Čuk,  216 strani, 11 x 16,5 cm, trda vezava s ščitnim ovitkom, Ognjišče, Koper 2022.
Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 13,90 €

Želim si občestvo,
v katerem ljudje
ne gledajo
pred sebe, ampak
si pogledajo v oči.

Želim si občestvo,
v katerem ljudje
ne hodijo
drug mimo drugega
brez pozdrava,
temveč si podajo roke.

Želim si občestvo,
v katerem je vprašanje
Kako ti gre?
mišljeno resno.

Želim si občestvo,
v katerem lahko
potrkam na vrata,
ne da bi prej vprašal,
če smem priti.

Želim si občestvo,
v katerem lahko
med ljudmi
raste zaupanje,
dobrohotnost in veselje.

Želim si občestvo,
v katerem
se ljudje počutijo
kot bratje in sestre
z različnimi sposobnostmi.

Želim si tako
svoje občestvo:
ki moli, se smeje,
povezano z Bogom.
In sam se
začenjam truditi,
da postanem
del tega občestva.

M. Walke, Iskrica, v: Ognjišče 9 (2014), str. 33

Naše Ognjišče že od vsega začetka bralce uči tudi moliti. V vsaki številki najdete sodobno molitev kot vzorec osebnega pogovora z Bogom. Ta knjižica prinaša že tretji izbor teh molitev. Prvi je izšel leta 1995 v knjigi z zgovornim naslovom Prošnja za pravo besedo, drugi v knjižici Zakladnica molitve leta 2015. Tretji izbor ohranja ta naslov, vsebuje pa izbrane molitve iz obdobja 2015 do danes. Največ molitev je prevedenih iz nemškega lističa za bolnike in ostarele, ki ga ureja slovenski koroški duhovnik Janez Zitterer. Že skoraj šestdeset let jih izbira, prevaja in pripravlja naš urednik Silvester Čuk. Naj nas učijo, da vse naše življenje postane molitev!

izbira in pripravlja Marko Čuk

Neka žena je v spominsko knjigo zapisovala vse, kar se je lepega zgodilo v njihovi družini: uspešne izpite otrok, kdaj se je možu zvišala plača, zelo lep družinski izlet in podobno. Najraje pa je zapisovala komplimente prijateljev, znancev in družinskih članov. Tako je na primer zapisala, kaj je o njej rekla štiriletna hčerka: »Ti si najboljša mama na svetu!« Zabeležila je tudi vse drobne pozornosti svojega moža do nje.
Kadar se čuti potrta, odpre spominsko knjigo in se razvedri. Knjigo v šali imenuje “moj letni sejem plemenitosti”.

Doris, (Iskrica), v: Ognjišče, 9 (2019) 23.

BLAŽENI ANTON MARTIN SLOMŠEK

Med vsemi znamenitimi Slovenci je prav gotovo največjo slavo dose­gel prvi mariborski škof Anton Martin Slomšek, ki ga je poglavar vesoljne Cerkve, papež Janez Pavel II. 19. septembra 1999 razglasil za blaženega - člana "akademije" božjih izvoljencev.. O njegovem življenju in delu smo v Ognjišču že večkrat izčrpno pisali, zato želimo tokrat prepustiti besedo njemu. Spregovoril nam o nad­vse pomembni zadevi: vzgoji mladih. V skrajšani obliki objavljamo "sedem prošenj materam in očetom", ki so izšle v njegovih Drobti­nicah leta 1845 in (vsaj za nas kristjane) veljajo še danes.

Preljube matere in očetje, katerim je dobri Bog otroke dal, izro­čil srečo ali nesrečo prihodnjih dni, zaslišite moje prošnje mili glas: sedem milih prošenj imam do vas.

1. Skrbite svojim otrokom za zdravje.

Bog za svoje skrbi, človek pa vendar sebe pozabiti ne sme... Otrok ne zapirajte doma, naj gredo z vami na polje, vadite jih po malem mraza in vročine; naj se igrajo, naj skačejo, dokler so maj­hni in nedolžni. Človek se mora zdravja iz mladega privaditi; kar se v mladosti zamudi, se svoje žive dni ne popravi... Zdravo telo je najdražje posvetno blago.

2. Skrbite otrokom za poduk.

Kakor hitro se otrok začne zavedati, začni mu pripovedovati tudi od Boga, dobrega Očeta. In ko začne dete govoriti, mu začni tudi naprej moliti... To je otrokom prva zlata šola, v kateri jim nebeško sonce zasije. Otrokom, ki te domače šole nimajo, jim vse žive dni ne bo posijalo jutranje sonce milosti božje... Od sedme­ga do štirinajstega leta otroci niso za delo, ampak za nauk.

3. Skrbite otrokom za poštenje.

Otroci krivičnikov, pa naj jim starši še toliko zapustijo, poj­dejo kruha prosit. Na ramah krivica, v rokah pa beraška palica... Vadite otroke poštenja od mladih nog. Ne dajte jim nikoli lagati: vsaka laž mora biti prvič, drugič posvarjena - tretjič pa tepena. Ne dajte otrokom goljufati, ne krasti ali samim jemati, tudi kruha ne; kar človek izprosi, svobodno nosi; kar pa ukrade, naj bo tole jabolko, naj vrne in sam nazaj nese.

4. Skrbite otrokom za varuhe.

Prvi varuh otrokom je strah božji. Iz mladega jim pravite, da Bog vse vidi, Bog vse ve, naj bo tema še tako trdna, stena še tako debela; Bogu se skriti ne moremo... Drugi varuh nedolžnih otrok je sramežljivost... Vadite fante in dekleta, da se spodobno obla­čijo in vedejo... Tretji varuh nedolžne mladine za dušo in telo

je angel varuh, vsakemu od Boga poslan, da ga vodi, opominja, svari in varuje... Vadite otroke, da se vsako jutro in vsak večer priporočajo angelu varuhu in ga ne žalijo.

5. Skrbite otrokom za posebni strah.

Prvi strah mora biti šiba... Ne igraj se s šibo; šiba mora biti sveta reč. Ne tepi v jezi, jeza je iz pekla, iz pekla pa kaj prida ne pride... Drugi strah otrokom mora biti izguba vaše lju­bezni. Nikar da bi jim obljube dajali in si z darovi kupovali, da vas ubogajo. Brez obljube mora iti in, če prav pridno stori, naj kaj dobi. Terjati otroci staršev nikoli ne smejo, le poprositi jim gre... Tretji strah za otroke naj bo zamera božja. Povejte otrokom, kako hudo se človeku godi, ki Boga zapusti.

6. Skrbite otrokom za pošteno tovarišijo.

Otrok ne more biti sam - sam je volk. Glejte pa skrbno, kaj ot­roci počnejo; ena grintava ovca celo čredo okuži! Odraslim otrokom skrbite za dobro službo pri poštenih ljudeh, pa tudi ob času po­štenega tovariša ali tovarišico za zakon. Toda ne siliti, temveč le svetovati v službo ali pa v zakon, je staršev prava pravica... Poštena tovarišija zlata reč; slaba tovarišija in pa smola na suknji.

7. Skrbite za pravo pobožnost.

Pobožnemu kristjanu so potrebne tri svete reči: prvič vsako jutro in vsak večer moliti. Rajši pustite živino brez krme, kakor otroka brez molitve. Ne veliko: le sveti križ pa dober namen sto­riti jih z mladega navadite. Ako Boga ne bodo pozabili, tudi Bog njih ne bo pozabil. Druga reč, potrebna pobožnemu kristjanu, je, da vsako nedeljo in zapovedani praznik obhaja službo božjo, da je pri sveti maši in božji besedi... Tretja reč, potrebna pobožnemu kristjanu, je pogostno prejemanje svetih zakramentov. Pogostna spoved je roka božja za mlade ljudi, pogostno sveto obhajilo pa venec nebeški.

Preljubi očetje in matere! Sreča ali nesreča prihodnjih dni leži v vaših rokah - to so vaši otroci. Kakor jih boste zredili, take čase, dobre ali slabe, bomo imeli mi - šibo krvavo ali zlato krono po svojih otrocih. Vsak dan prosite v očenašu, da bi Bog uslišal vaši sedem prošenj.

ČUK, Silvester. Blaženi Anton Martin Slomšek (Obletnica meseca). Ognjišče, 2000 leto 36, št. 11, str. 20-21.

K neki ženi je prišla na obisk prijateljica. Ko sta pili kavo, je svoji obiskovalki pripovedovala, kako neurejena je njena soseda. »Poglej samo njeno perilo, ki se suši na vrvici. Vidiš temne črte in lise na njenem perilu?« Prijateljica je nejeverno stopila k oknu in dolgo gledala na sosedni vrt. Potem se je obrnila in rekla: »Draga moja, perilo tam zunaj je popolnoma čisto. Črte in temni madeži so na šipi tvojega okna!« (sč).

Nekoč je živel grof, ki je dočakal visoko starost, ker se je znal veseliti življenja. Nikoli ni odšel od doma, ne da bi spravil v desni žep pest fižola. To je delal zato, da je z njim zaznamoval lepe trenutke dneva in jih znal bolje ceniti. Za vsako prijetno malenkost, ki jo je v teku dneva doživel – na primer prisrčen klepet na cesti, smehljaj ženske, ki jo je srečal, kozarec dobrega vina – za vse, kar ga je razveselilo, je preložil eno fižolovo zrno iz desnega žepa svojega suknjiča v levega. Zvečer je doma sedel za mizo in preštel fižole iz levega žepa. To so bili zanj slovesni trenutki. Pred oči si je priklical, koliko lepega je spet doživel tisti dan in se je veselil. Tudi če je bil v levem žepu en sam fižol, je bil dan uspešen, se je splačalo živeti. (sč).

Neki deček je živel v majhni koči na zelenem griču. Ko se je dan nagnil in je sonce zahajalo, je sedel pred svojo hišo in gledal na hišo daleč onstran doline. Imela je zlata okna, ki so sijala kot biseri. Pogled ga je tako očaral, da si je želel samo to, da bi v njej živel. Ko je bil dovolj velik, se je odpravil proti njej. Sonce je že zašlo in strašno je bil razočaran, ko je videl, po čem je iz daljave hrepenel. Na oknih ni bilo zlata. Hiša njegovih sanj je bila navadna koča. Ko pa je naslednje jutro pogledal skozi okno te koče, je na drugi strani doline spet zagledal hišo z zlatimi okni, ki so sijala kot biseri. Ves vesel je pohitel nazaj – do hiše, ki je bila njegova. (sč).

sv. Irenej Lyonski - škof v rimskem mestu Lugdunu v Galiji, današnjem Lyonu v Franciji - 'oče katoliške teologije' - učenec sv. Polikarpa, škofa v Smirni v Mali Azij, ki je sam poslušal apostola in evangelista Janeza ... je zapisal:

• Vera je kakor žlahtna pijača, ohranjena v najboljši posodi; pod vplivom Svetega Duha ta pijača trajno obnavlja mladost vsakomur, ki jo uživa.

• Ko kruh, ki ga daje zemlja, sprejme božji poziv, ni več navadni kruh, temveč evharistija in se v njem družita zemeljsko in nebeško. Zato tudi naša telesa, ko prejmejo evharistijo, niso več trhljiva, ker imajo v sebi že upanje na vstajenje.

• Človekova slava je v Bogu, človek pa je sprejemnik božjega delovanja, vse njegove modrosti in moči. Kakor zdravnik pokaže svojo izvedenost z zdravljenjem bolnikov, tako spoznamo Boga po tem, kako ravna z ljudmi.

• Izkustvo padca pomaga, da cenimo rešitev, kakor pomaga bolezen, da cenimo zdravje, in tema, da cenimo svetlobo.

• Najprej moraš ohraniti svoj položaj kot človek, šele potem boš prejel svoj delež pri Božji slavi. Nisi ti naredil Boga, ampak je Bog tebe naredil. Če si torej božje delo, čakaj potrpežljivo na roko Umetnika, ki dela vse stvari v vseh ob pravem času.

• Božja Beseda je prišla med ljudi in postala Sin človekov, da bi privadil človeka sprejemati Boga, privadil pa tudi Boga na bivanje v človeku.

• Kako je mogoče trditi, da naše telo, ki se hrani s Kristusovim telesom in njegovo krvjo, ni sposobno sprejeti milosti večnega življenja?

• Prav toliko, kot Bog ne potrebuje ničesar, toliko človek potrebuje občestva z Bogom. Človekova slava je namreč v tem, da stanovitno vztraja v božji službi.

• Hoditi za Gospodom se pravi imeti delež pri zveličanju, prav tako kakor če slediš luči: deležen si njene svetlobe.

• Bog ne stori ničesar brez namena in pomena.

zbral Marko Čuk

"... Kadar se mi je zdelo, da sem prišel v svojih mislih do konca, da sem spoznal jasno in razločno vse skrivnosti - dvignilo se je pred mano kakor visoka stena in videl sem, da ne vem ničesar. Iskal sem pri filozofih, ki so premišljevali vse življenje o zadnjih vzrokih življenja, a na najtežja vprašanja mi ni odgovoril nobeden. Vse se vrti v krogu, - kadar človek misli, da je spoznal dovolj, takrat zapazi, da stoji zopet tam, kjer je pričel svojo pot. Zato je naravno, da se svet tako krčevito oklepa  Boga; iz njega si more razlagati vse in jasno mu je, čemu živi. A kadar nima več vere, iskati mora resnico sam, če hoče, da je človek. Kadar pa prične iskati, naraščajo vprašanja zmerom bolj, dokler naposled ne obstane in ne more več naprej; v svoji utrujenosti se oklene navadno tujih, zmedenih nazorov, ali pa se vrne, odkoder je prišel ... "

Ivan Cankar, Pismo iz Pulja (1898)

Ognjišče, 1966, leto 2, št. 5, str. 4.