(v spomin na Otona Župančiča)

Zvezde hite čez visoko polnoč
tihe, zlate;
škoda zate,
duh, kam blodiš obupujoč?
Ptič prešumęl je plaho gaj
do družice;
tam – cvetlice:
vonj in šepet je obkrožil ves kraj.
Pošlji še enkrat k zvezdam oko:
svetla cesta
v bajna mesta,
duš tam hrepenenja pojo.
Slušaj navzdol: rodovi dreves,
od obzorja
daljna morja
zlagajo himno nižin do nebes.
Kakor iz školjke motnjava glasov:
dih skrivnosti —
ni radosti,
ni bolečine, a polno je snňv.
Sredi vsega razprostri peroti
kot dve zarji,
in v viharji
harpa boš, ki jo prebira Gospod.

Oton Župančič

Klic noči

Prišló je kakor klic noči,
klic polnoči, od vseh strani
iz mraka,
oko preplašeno strmi
in čaka.
In videl svetlo sem drevo
na vzhodu tam; čez vse nebo
je veje raztegnilo
in s koreninami zemljó
je kakor plug razrilo.
Kot blagoslov dobrotnih rok
se vzpenjalo je vseokrog
v višini,
bodoča pota svojih nog
vsa videl sem v jasnini.
A zdaj, poglej na drugo stran:
tam rasel hrast je velikan
v ozračje jasno —
mrakove bruhajoč vulkan,
tako pošastno.

Oton Župančič

Vsa razkosana,
v prah poteptana
čudežna vezenina!

Naskrivaj jo poberem,
jo s solzami operem,
skrbno jo zvijem,
si v nedra jo skrijem,
ob njej se grejem,
se jočem, smejem,
jo božam, se tešim,
da v bodočnost jo rešim:
o moja domovina!

Oton Župančič

Pravljična zgodba pripoveduje, da je kralj Midas sanjal o zlatu in bogastvu. Božanski Dioniz naj bi mu pomagal, da se njegove sanje uresničijo. Vse, česar se je kralj dotaknil, je postalo zlato. Če je pobral kamen s tal, se je spremenil v zlato. Ko je prijel svoj kozarec, je bil iz zlata, prav tako njegov krožnik in postelja. Kralj je bil presrečen.
Sledilo je žalostno odkritje. Ko je hotel jesti in piti, sta bila kruh in vino v njegovih ustih zlato. Kralj je bil nedopovedljivo bogat, ni pa mogel ničesar pojesti ali spiti. Dioniz je bil vendarle milostljiv in mu je poslal potok, katerega voda je izmila čar in je spet lahko normalno jedel in pil. (sč)

(v spomin na Srečka Kosovela)

Kaj bi bil človek, če ti je težko
biti človek? Postani obcestna
svetilka, ki tiha razseva
svoj sij na človeka.
Naj bo, kakor je, ker, kakor je,
vedno je on s človeškim obrazom.
Bodi mu dober, temu človeku,
in nepristranski kakor svetilka,
ki tiho obseva pijančev obraz
in vagabundov in študentov
na cesti samotni.

Bodi svetilka, če ni ti
mogoče biti človek;
ker težko je biti človek.
Človek ima samo dve roki,
pomagati pa bi moral tisočerim.
Bodi zato obcestna svetilka,
ki sveti tisoč veselim v obraz,
ki sveti samotnemu, blodečemu.
Bodi svetilka z eno lučjo,
človek v magičnem kvadratu,
z zeleno roko znamenja dajoč.
Bodi svetilka, svetilka,
svetilka.

Srečko Kosovel

»Dovolite, imam eno željo: rad bi kupil kozarec medu. Koliko stane? Pripravljen sem plačati. Za dobre reči mi ni žal denarja.« – »Hočete nekaj dobrega za svoj denar? Dobili boste nekaj najboljšega na svetu! Kupite zlate sončne žarke! Kupite samo zdravje! Česa boljšega kot je med, ni še nihče iznašel. Cena? Izračunala bom delovne ure. Čebele so preletele dvanajst tisoč ur, da so nabrale za kozarec medu. Da, moje delavke so bile pridne! Koliko stane ena ura? Zaračunam en evro. Tukaj je račun – 12.000 evrov za kozarec medu!« (sč)