Vinko Kobal

* 19. januar 1928, Vrhpolje pri Vipavi, † 29. maj 2001, Godovič, pokopan je v Stržišču pod Črno prstjo

Mladi so željni pristnih odnosov

Na ta lepi svet, ki ga je znal vse življenje z otroškim strme­njem občudovati, je Vinko Kobal prišel sredi sončne Vipavske do­line. Rodil se je 19. januarja 1928 v Vrhpolju pri Vipavi v kmeč­ki družini. "Doma nas je bilo sedem otrok. Najbrž sem že od doma prinesel potrebo po občestvenem življenju." Osnovno šolo je ob­iskoval v rojstni vasi, gimnazijo pa v Malem semenišču v Gorici, med vojno v Castelleriju pri Vidmu, kjer je bilo življenje zelo trdo. Po maturi v Gorici leta 1947 je odšel v Ljubljano študirat bogoslovje. Bogoslovci so živeli pod stalnim pritiskom udbe, ki je izvajala hišne preiskave, zaslišanja in mlade fante, ki so se odločili za duhovniški poklic, skušala od tega namena odvr­niti z zastraševanjem in zapiranjem. Skozi te preizkušnje je mo­ral tudi Vinko. V bogoslovskem času je bil dvakrat zaprt: leta 1949 šest mesecev, leta 1951 pa štiri mesece: zaprli so ga ta­koj po mašniškem posvečenju, ki ga je prejel 29. junija 1951 po rokah škofa-spoznavalca Antona Vovka. Domača župnija se je vese­lila slavja nove maše, za katero je bilo že vse pripravljeno, toda doživeli so jo šele jeseni, ko je bil novomašnik izpuščen iz zapora. Po novi maši je nastopil službo župnijskega upravi­telja v Ročinju ob Soči. Takoj je navezal stike z mladimi pri verouku v svoji župniji in pri srečanjih s srednješolci na Kos­tanjevici (Nova Gorica). "Mladinska pastorala ni bila zame le nekak mladinski program, ampak izziv in preizkus vse moje duhov­niške vizije in ideala.

Tako kot mladi, sem čutil globljo žejo po pristni sreči. Hotel sem se prepričati, koliko jim pri ures­ničenju tega hrepenenja lahko resnično pomagam in obenem tudi sam izpopolnim svojo zavest poklicanosti. Spoznal sem, da jim lahko dam zanesljive odgovore le, če bom svojo osebno vero utr­jeval in poglabljal...Ob delu z njimi sem postajal zrelejši in srečnejši, živel sem polnejše življenje." Za mlade je s sodelav­ci izdajal ciklostiran list Veslajmo (1960-1964). Ko so "njego­vi" srednješolci postali študenti v Ljubljani, je prevzel duhov­no vodstvo skupine primorskih študentov. Sodeloval je pri snova­nju veroučnih knjig za otroke in mladostnike. Leta 1969 je odšel iz Ročinja za župnijskega upravitelja v Deskle in Plave, kjer je ostal do leta 1983, zatem je bil dve leti (1983-1985) duhov­ni pomočnik v novogoriški župniji Kristusa Odrešenika, zadnjih šestnajst let (1985-2001) pa župnik v Godoviču.

V poletnih počitnicah 1965 je položil temelje svojemu največ­jemu delu, za katero je zastavil vse svoje talente in pri ka­terem je užil veliko bridkosti, še več pa zadoščenja in radosti. Začel je zbirati mlade, predvsem dijake in študente, na mladin­ska duhovna srečanja, na katerih jim je želel omogočiti osnovno doživetje Cerkve kot občestva. Tako so se rodili "tedni duhovno­sti" v Stržišču pod Črno prstjo, mirni gorski vasici v čudovitem naravnem okolju. Vas je že od leta 1964 brez duhovnika (zadnji je bil Drago Klemenčič), zato so župnišče pod cerkvijo preuredi­li v dom duhovnosti, kjer se v juliju in avgustu leto za letom zvrstijo skupine mladih s svojimi duhovniki. Sprva je bilo pro­stora za okoli 50 mladih, zdaj pa jih hiša sprejme več. "Vse delo na tednih duhovnosti je zasnovano na triletnem programu, izraženem v treh geslih: SREČANJE, ZNAMENJE, ZAVEZA. V njih je zajet ves tradicionalni katekizemski zaklad, razdeljen na tri poglavja: vera, zapovedi, zakramenti. Izražanje je čisto drugač­no in izhaja iz življenjskih izkustev mladih... Mladi si želijo izkustvenih dejstev. Videti hočejo, kakšna je Cerkev kot prija­teljsko občestvo," je razlagal Vinko Kobal, ki je hotel biti čim več časa navzoč v Stržišču. Zato so tudi izpolnili njegovo zadnjo željo, naj ga k počitku do jutra Vstajenja položijo tam gori, kjer je bilo že dolga desetletja ob mladih njegovo neut­rudno srce. S svojo bližino bo spodbujal tiste, ki bodo njegovo delo nadaljevali.

Čuk S., Pričevanje, v: Ognjišče (2001) 7, str. 72.