Alexis Carrell

* 28. junij, 1873, Lyon, Francija, † 5. november, 1944, Pariz, Francija.

"Če bom v Lurdu videl čudež, bom veroval."

Mož, ki ga predstavljamo, je bil znanstvenik na področju medicine. Po spletu okoliščin, katerih "nitke" ima v rokah Bog, je leta 1903 namesto svojega kolega spremljal bolniški vlak v Lurd. "Bom vsaj na lastne oči videl, kakšni so ti čudeži, o katerih govorijo katoličani," si je dejal. Rekel je, da bo veroval, če bo "postavljen pred dejstvo". Dejstvo čudežnega ozdravljenja je res doživel in pošteno je priznal, da medicinska veda za to nima odgovora. Toda verovati še ni mogel, kajti vera je milost, za katero je dovzetno le ponižno, otroško srce. Za milost vere je iskreno molil. V svoji knjigi Potovanje v Lurd piše, da je v noči po doživetju čudeža šel v lurško baziliko in nebeško Mater prosil: "Premila Devica, pomočnica nesrečnih, ki ponižno kličejo k tebi, ozri se name! Verujem vate. Na moj dvom si odgovorila z jasnim čudežem. Ne zmorem ga še videti in še vedno dvomim. Toda moja največja želja in najvišji cilj mojega hrepenenja je, da bi veroval, veroval z vsem srcem in brez pridržka."

V cerkvenem bogoslužnem koledarju je 11. februarja spomin Lurške Matere Božje. Tega dne leta 1858 se je v francoskem mestecu Lurd pod Pireneji Marija prvič prikazala štirinajstletni Bernardki Soubirous. Cerkev je ta prikazanja potrdila kot verodostojna. V Lurd se leto za letom zgrinjajo milijoni romarjev z vsega sveta. Veliko je med njimi bolnikov, ki iščejo pomoči in tolažbe pri Mariji, zato je papež Janez Pavel II. leta 1992 razglasil 11. februar za svetovni dan bolnikov. Nekateri bolniki v Lurdu čudežno ozdravijo, vendar je postopek za priznanje čudeža izredno strog.

Priča enemu takih čudežnih ozdravljenj je bil leta 1903 tudi tridesetletni francoski zdravnik Alexis Carrell, ki je to svoje doživetje izpovedal v knjigi Potovanje v Lurd in si s tem onemogočil kariero v Franciji, kjer je tedaj vladalo veri sovražno vzdušje. Alexis Carrell se je rodil 28. junija 1873 blizu Lyona, kjer je njegov oče, bogat industrijec, imel vilo in je družina tam preživljala počitnice. Ko je bil Alexis star štiri leta, je ostal brez očeta in breme vzgoje je padlo na ramena matere, kateri pa so veliko pomagali njeni bratje. Odraščal je v okolju blagostanja in tradicionalne vernosti. Srednjo šolo je obiskoval pri jezuitih, po maturi pa se je vpisal na medicinsko fakulteto lyonske univerze, kjer je bil vedno med najboljšimi študenti. Bil je zelo samostojen, imel je izreden dar opazovanja in sošolci so o njem govorili, da "ima oči tudi zadaj". Z vsem srcem se je posvetil medicini, čisti znanosti, popolnoma pa je zanemaril svoj notranji, duhovni svet. Za tedanjimi zagovorniki scientizma in pozitivizma (nazorov, da bo znanost dala odgovor na vsa človekova vprašanja in da zato samo čista znanost nekaj velja), ki so tedaj imeli v Franciji glavno besedo, je ponavljal: "Resnično je le to, kar je znanstveno dokazano!" Kot študent je prišel ob vero. V svoji knjigi Potovanje v Lurd je priznal, da sta se njegovo srce in njegova duša upirala življenju v tisti puščavi, kamor ju je bil izgnal. Študij medicine je končal z najvišjimi ocenami in po diplomi je postal profesor anatomije. To je bilo leta 1903 in takrat je Bog prvič potrkal na zanemarjeno dušo bleščečega mladega profesorja. Kolega zdravnik, ki bi moral v Lurd spremljati bolniški vlak, je bil nujno zadržan in prosil je Carrella, če bi šel namesto njega. Pristal je. Na vlaku se je pogovarjal s kolegi in trdil: "Nesmiselno je govoriti o čudežih, kajti naravni zakoni so nespremenljivi. Če so kakšno ozdravljenje razglasili za čudežno, pomeni, da so bolnika pred 'ozdravljenjem' preveč površno preiskali. No, pred dejstvom se bom uklonil tudi jaz. Postavite me pred trdno dejstvo in bom verjel."

Zavzel se je za mlado, umirajočo bolnico Marie Ferrand, ki je imela tuberkulozno vnetje trebušne mrene. Bila je brezupen primer, da so vsi zdravniki dvignili roke od nje. "Če bo tale ozdravela," si je dejal Alexis Carrell, "bo to res čudež!" Marie Ferrand je že umirala, zato je doktor Carrell odločno prepovedal kopel pri lurškem čudežnem studencu. Marie so z lurško vodo samo umili, nato pa jo odnesli pred votlino. Carrell je bil ves čas ob njej. Zdelo se mu je, da sanja: umirajoče dekle je vstalo, njen obraz je dobil zdravo barvo, utrip žile je bil normalen. Carrell je vzel svoje pero in na rokav svoje halje zapisal natančno uro: 2,40. "Ozdravila sem!" je vzkliknila Marie in prosila kozarec mleka. "Nemogoče! Nezaslišano! Pred mojimi očmi se je zgodil čudež!" je zapisal Alexis Carrell v svojem Potovanju v Lurd, ki ga je podpisal s prevdonimom "dr. Lerrac". Z dvema zdravnikoma je ozdravljenko natančno pregledal: nobenega dvoma ni bilo - bila je popolnoma zdrava! Na vprašanje, kaj bo storila zdaj, je Marie odgovorila: "Šla bom k usmiljenim sestram sv. Vincencija in stregla bom bolnikom."

Alexis Carrell se je vrnil v Lyon in je svoje lurško doživetje popisal v knjigi Potovanje v Lurd. Odšel je v Ameriko, kjer je kot predstojnik kirurškega laboratorija na Rockefellerjevem medicinskem raziskovalnem inštitutu v New Yorku prišel do pomembnih odkritij, za katera je leta 1912 prejel Nobelovo nagrado za medicino. Še večja nagrada zanj je bila vrnitev k veri otroštva. Za Božič leta 1939 je zapisal v svoj dnevnik: "Življenje ni v tem, da nekaj razumemo; življenje je v tem, da ljubimo, da pomagamo drugim, da molimo..." Zadnja stran knjige njegovega življenja se je zaprla 4. novembra 1944.

(pričevanje 02_2010)