Carlo Maria Martini

 15. februarja 1927, Torino; 31. avgust 2012, Milan

Doma je iz industrijskega velemesta Torino, kjer se je rodil 15. februarja 1927. Ko mu je bilo sedemnajst let, je vstopil k jezuitom (1944). Po dolgih letih študija in redovniške formacije je bil leta 1952 posvečen v duhovnika. Po novi maši je nadaljeval študije na Papeškem bibličnem inštitutu v Rimu in po končanem študiju postal najprej profesor, nato pa rektor tega uglednega znanstvenega zavoda. To nalogo je opravljal devet let (1969 - 1978). 29. decembra 1979 ga je papež Janez Pavel II. imenoval za nadškofa v Milanu, februarja 1983 pa mu je podelil kardinalski klobuk, ki je skoraj »obvezen« za naslednika sv. Karla Boromejskega. Milanski nadškof je bil v letih 1987-1993 predsednik Sveta evropskih škofovskih konferenc (ljubljanski nadškof in metropolit Alojzij Šuštar je bil podpredsednik) in v tej funkciji je odigral pomembno vlogo pri pripravi prvega evropskega ekumenskega srečanja »Mir in pravičnost« v Baslu leta 1989.

Navezoval je tudi številne stike z voditelji raznih krščanskih Cerkva. Potoval je v Moskvo, kamor ga je povabil ruski patriarh Aleksij II., kot prvi jezuit je pridigal v Canterburyju, svetišču anglikanske Cerkve. V svojih javnih nastopih se kardinal Martini z govorjeno in pisano besedo zavzema za pravičnost in sodelovanje med ljudmi. Leta 1986 je dal pobudo za škofijsko srečanje pod geslom »Postati bližnji drugim«, ki je odmevalo po vsej Italiji. Številne so tudi njegove pobude, kako vzbuditi zanimanje za evangelij pri ljudeh našega časa. V ta namen je ustanovil Katedro neverujočih, ki ponuja iskalcem resnice zanimive in pereče teme. Tematika enajstega leta te ustanove se glasi »Otroci Kronosa /boga časa/ se sprašujejo«. Predavanja obravnavajo vprašanje časa v odnosu do znanosti, filozofije in vere. Na njegovo pobudo je 20. novembra 2000 stekel program verskega izobraževanja mladih milanske nadškofije pod naslovom »Stražarji jutra«, ki se bo zaključil na praznik Gospodovega razglašenja (6. januarja) leta 2002.

Kardinal Martini je znan po tem, da izda zelo veliko knjig. Zanimivo je, kako njegove knjige nastajajo. Ne za pisalnim strojem, ampak pred mikrofonom. Njegovi tajniki potem njegove pridige, govore, konference zapišejo in pripravijo za natis. V svojih knjigah se kardinal Martini loteva perečih vprašanj sodobnih ljudi - svojih vernikov. Njegove knjige so praviloma uspešnice. Znamenita so njegova pastirska pisma, v katerih po zgledu svojega predhodnika sv. Karla Boromejskega nagovarja svoje vernike z besedo, »ki diši po življenju«. Mnoga od njih so taka, da jim prisluhnejo tudi izven meja njegove škofije. Leta 1991 je zbudilo veliko pozornost njegovo obširno pastirsko pismo Rob plašča - Cerkev in javna glasila. Imamo ga tudi v slovenskem prevodu (Cerkveni dokumenti 55) in iz njega navajamo nekaj globokih misli.

(pričevanje 02_2001)