Poslovil se je Carlo Maria Martini

»Tvoja beseda je svetilka mojim nogam in luč na moji stezi.«

Martini Carlo-Maria1Sveto pismo ga je privlačilo že v zgodnji mladosti. »Po vseh knjižnicah v Torinu sem iskal italijanski prevod celotnega Svetega pisma nove zaveze in ga našel šele po mnogih poskusih. Takrat sem bil star kakšnih enajst, dvanajst let.« Rodil se je 15. februarja 1927 v Torinu, kjer je preživel svoje otroštvo in mladost. Ko mu je bilo sedemnajst let, je vstopil v Družbo Jezusovo. Po teoloških študijih v Torinu je 13. julija 1952 prejel mašniško posvečenje. Predstojniki so ga poslali na Gregorijansko univerzo v Rim, kjer je leta 1958 dosegel doktorat iz teologije. Nekaj časa je predaval bogoslovcem, nato pa se je vrnil Rim in leta 1966 doktoriral na Papeškem bibličnem institutu, kjer je postal najprej predstojnik katedre za tekstno kritiko Svetega pisma, leta 1969 pa je bil imenovan za rektorja te ugledne ustanove, ki jo je vodil do leta 1978. Tistega leta ga je papež Pavel VI. – malo pred svojo smrtjo – imenoval za rektorja Gregorijanske univerze.

Martini Carlo-Maria5Te visoke službe ni opravljal dolgo, kajti papež Janez Pavel II. ga je 29. decembra 1979 imenoval za milanskega nadškofa in mu podelil škofovsko posvečenje 6. januarja 1980. V milansko škofijo, ki je po številu prebivalcev (in vernikov) največja na svetu, je prišel 10. februarja 1980. Takoj je pokazal, da je 'dobri pastir', saj je iskal osebne stike z vsemi človeškimi resničnostmi, ki jih je odkrival. Na svoj prvi godovni dan v Milanu je k sebi povabil brezdomce in jim postregel z mineštro! Kmalu je ustanovil Šolo Besede, v kateri je svoje vernike učil odkrivati modrost Svetega pisma, ki je učbenik življenja. Papež Janez Pavel II. ga je 2. februarja 1983 uvrstil v zbor kardinalov. Vedno se je trudil božjo besedo, zlasti evangelij, presaditi v življenje. Sad teh prizadevanj je bila tudi njegova pobuda Postati bližnji – za dejavno sodelovanje kristjanov na socialnem in političnem področju. Od leta 1986 do 1993 je bil predsednik Sveta evropskih škofovskih konferenc. Kot mož širokih obzorij je leta 1987 ustanovil Katedro neverujočih kot stičišče med kristjani in neverujočimi. »Nagovarjam predvsem tiste, ki ne verujejo, toda razmišljajo, tiste, imajo močan čut odgovornosti, spoštujejo vrednote. Od njih sem se veliko naučil. Gre za to, da se nadaljuje dialog, da prepoznamo globoke želje človeškega srca.«

Martini Carlo-Maria6Zelo si je prizadeval tudi za pospeševanje edinosti med kristjani in imel prisrčne stike s predstavniki drugih krščanskih Cerkva. Ko je dopolnil 75 let je papež sprejel njegovo odpoved vodstva nadškofije. Ob slovesu je svojim vernikom povedal: »Želel sem srečevati vse, predvsem pa zadnje, uboge, potrebne, tiste, ki trpijo, tiste, ki jih je življenje ranilo, zapornike, ponižane in razžaljene. Rad bi storil veliko več in prosim odpuščanja tiste, ki so se čutili prezrti.« Iz Milana je odšel v Sveto deželo, v Jeruzalem, in se tam, kjer se je Božja Beseda učlovečila poglabljal v Sveto pismo. Tam je živel do konca leta 2007. Zaradi napredujoče Parkinsonove bolezni (ta je žrla moči tudi papežu Janezu Pavlu II.) se je leta 2008 vrnil v Italijo in se naselil v hiši jezuitov v mestu Gallarate. Od 28. junija 2009 pa skoraj do svoje smrti je enkrat na mesec v dnevniku Corriere della Sera odgovarjal na vprašanja bralcev o temeljnih resicah vere. Znal se je vživeti v ljudi in odgovore na njihova vprašanja je iskal v modrosti Svetega pisma in v svojih življenjskih izkušnjah. Ljudje so ga pogosto spraševali o smrti in o tem, kaj pride za njo. Odgovarjal jim je v luči Jezusovega sporočila zmage nad smrtjo. O svojem gledanju na to odločilno postajo našega življenja pa je dejal: »Z mislijo, da bo treba umreti, sem se sprijaznil, ko sem spoznal, da se ne bomo mogli popolnoma izročiti Bogu brez smrti.« Sredi avgusta se je njegovo zdravstveno stanje močno poslabšalo, da ni mogel skoraj ničesar zaužiti. 31. avgusta 2012 popoldne je mirno zaspal v Gospodu.

Martini Carlo-Maria8Položili so ga mrliški oder v stolnici in v mimohodu in tihi molitvi se je od njega poslovilo nad 200.000 ljudi. Pogrebnega slavja, ki je bilo 3. septembra, se je udeležilo okoli 21.000 ljudi. Vodil ga je papežev odposlanec kardinal Angelo Comastri, ki je prebral kratko poslanico Benedikta XVI., v katerem je med drugim zapisal: »"Tvoja beseda je svetlika mojim nogam in luč na moji stezi" (Ps 119,105). Te besede psalmista lahko povzemajo celotno življenje tega plemenitega in zvestega pastirja Cerkve.«

(pričevanje 10_2012)

 

Zajemi vsak dan

Kakor je mene poslal živi oče in jaz živim po Očetu, tako bo tudi tisti, ki mene uživa, živel po meni.

(Janezov evangelij)
Četrtek, 9. April 2020
Na vrh