Anton Trstenjak

* 8. januar 1906, Rodmošci pri Gornji Radgoni, Slovenija, † 29. september 1996, Ljubljana, Slovenija.

Bogato življenje v znamenju človeka

"Pot Cerkve je človek," je izpovedal papež Janez Pavel II. v svoji prvi okrožnici Človekov Odrešenik in s tem potrdil, kar je zapisal priznani slovenski psiholog dr. Anton Trstenjak v svoji knjigi V znamenju človeka: "Izhodišče našega krščanskega svetovnega nazora je danes - človek... Saj nas pot do Boga vodi preko poti do človeka.  Človekova podoba je ogledalo, skozi katero zremo tudi podobo Božjo, ob kateri nam postane pričujoča tudi njegova eksistenca. Če je spačena človeška podoba, se zamegli tudi Božja podoba." Pred sto leti rojeni raziskovalec človeške duše je v svojem dolgem življenju - dočakal je skoraj 91 let - napisal 47 izvirnih knjig v slovenščini in tujih jezikih. Dragocena so zlasti njegova dela "življenjske psihologije" za vsakdanjo rabo preprostega človeka, ki so izhajala pri Mohorjevi družbi.

Zibelka mu je tekla v Rodmošcih pri Gornji Radgoni, kjer se je rodil 8. januarja 1906 kot drugi sin malega kmeta v družini z osmimi otroki. V štirirazredno osnovno šolo je hodil v Negovi, nekaj pa v Radgoni, klasično gimnazijo z maturo je končal v Mariboru (1926). Že kot gimnazijec je kazal veliko ljubezen do filozofije in je sproti prebiral spise filozofa Franca Vebra. Rad je tudi risal in slikal, večinoma s svinčnikom in ogljem. V družbi je bil vedno sproščen, čeprav doma iz vinorodnih krajev, je bil abstinent. Bil je dober govornik in pevec z gromkim basom. Po maturi je vstopil v mariborsko bogoslovje, toda že po enem letu je odšel na jezuitsko univerzo v Innsbrucku, kjer je nadaljeval študij in ga končal z doktoratom iz filozofije (1929) in teologije (1933). V duhovnika je bil posvečen leta 1931. Nekaj mesecev je bil kaplan in katehet v Kamnici pri Mariboru, zatem pet let (1934-1939) katehet na realni gimnaziji v Mariboru, od leta 1937 pa je bil tudi profesor filozofije na Visoki bogoslovni šoli v Mariboru. "Na duhovniški poklic sem vedno gledal kot na povezanost z vsem svetom.

Že tedaj nisem duhovnika pojmoval ločenega od sveta, kot so ga takrat pojmovali, ampak tako, kot se začenja odpirati šele sedaj po koncilu. Duhovništvo sem jemal kot poklic v službi človeka. Duhovnik zdravi človeka z duhovne strani, zdravnik s telesne, oba pa celega človeka."

Leta 1939 se je habilitiral za univerzitetnega profesorja ter bil od leta 1940 do upokojitve leta 1973 profesor filozofije in psihologije na Teološki fakulteti v Ljubljani. Strokovno se je izpopolnjeval v Parizu in Milanu, kjer se je specializiral v eksperimentalni psihologiji. Izvirna dognanja s področja psihofiziologije barv so prinesla Trstenjaku mednarodni ugled in vabili so ga na številne univerze po Evropi in Ameriki. Svoje ogromno znanje je strnil v enciklopedičnem Orisu sodobne psihologije, ki obsega dve zajetni knjigi (1969, 1971).

"Bil je moder, plemenit in neopazen vzgojitelj vse življenje," je o Trstenjaku zapisal njegov učenec dr. Jože Ramovš, ki vodi Inštitut Antona Trstenjaka. Bil je pomočnik in svetovalec v stiski; prijazen človek med ljudmi z vedrim pogledom naprej. Že od malega je valjal za šibkega in bolehnega. "Pri vseh teh boleznih, ki mi jih vse življenje ugotavljajo," se je pošalil, "pa imam vseeno eno zadoščenje: mlad ne bom umrl" Umrl je 29. septembra 1996, tri mesece starejši kakor njegova ljubljena mati, ki dočakala devetdeset let in šest mesecev.

(pričevanje 01_2006)