Elie Wiesel

* 30. september 1928, Sighet, Maramureș, Romunija

"Brezbrižnost je zlo"

Njegov oče je bil trgovec. "Vzgojen sem bil v okolju, v katerem smo malo pričakovali od ljudi, vse pa od Boga. Tudi danes čutim globoko potrebo po Bogu. Auschwitz mi vere ni ugasnil, nasprotno, dal mi je nove razloge, da še naprej verujem vanj kljub njegovemu molku, kljub mojemu kriku protesta." Vsi člani družine Wiesel so bili odpeljani v nemška koncentracijska taborišča; mati in sestra sta končali svoje življenje v Auschwitzu, oče pa v Buchenwaldu. Preživel je samo Elie. Po vojni je odšel najprej v Pariz, leta 1948 pa v novoustanovljeno judovsko državo Izrael, kjer je začel opravljati po­klic časnikarja. Ko je postal dopisnik v Parizu, je nekoč srečal znane­ga francoskega katoliškega pisatelja Francoisa Mauriaca, ki ga je spod­budil, naj začne pisati knjige. Leta 1958 je izšla njegova prva knjiga spominov na Auschwitz. Sledile so nove in nove, v katerih je veliko avtobiografskega, vendar pa v njih ni sledu sovraštva in maščevalnosti do tistih, ki so njemu in njegovi družini povzročili toliko gorja. Piše v francoščini.

V Parizu se je tudi poročil z Marion, svojo zvesto so­potnico. Od leta 1956 živi Wiesel v Ameriki. Leta 1972 je začel preda­vati na univerzi v New Yorku, kjer je kmalu navezal stike s katoliškim nadškofom kardinalom O'Connorjem. Iz njunih dolgih pogovorov je nasta­la zanimiva knjiga Potovanje v svet vere. Leta 1976 je dobil mesto pro­fesorja humanističnih ved na univerzi v Bostonu. Leta 1986 mu je bila podeljena Nobelova nagrada za mir kot "kot enemu najpomembnejših duhov­nih voditeljev v dobi, ko po svetu še kar naprej prevladuje nasilje, zatiranje in rasizem". Svojo nagrado je posvetil vsem žrtvam nacistič­nega genocida.

Elie Wiesel veliko potuje po svetu kot glasnik miru. "Svoje sporoči­lo bi lahko povzel čisto na kratko: več odgovornosti! V tem našem svetu, ki se zdi ponorel, je treba še veliko storiti, ljudi še veliko naučiti, delati, da bi zgodovinskim dogodkom dali neki smisel. Edini način, da najdemo smisel, je živeti odgovorno. Mir je skupna odgovornost, je ide­al. Tisti, ki živijo udobno in mirno življenje, so dolžni pomagati ti­stim, ki žive v težkih razmerah, ki trpijo, ki ne vidijo nobenega izho­da." Po padcu treh totalitarnih ideologij, ki so zasejale toliko stru­pa in povzročile toliko trpljenja v tem našem stoletju, pravi, da se najbolj boji tega, da bi v prihodnjem stoletju zavladala fanatizem in integralizem. "To se poraja iz prepričanja, da vse veš, da imaš resnico v žepu in da lahko odgovoriš na vsa vprašanja."

pričevanje 07_1998