Kipar Stane Jarm

* 31. oktober 1931, Osilnica, † 1. oktober 2011, Kočevje

»Grob bi bila dokončna, zadnja postaja, če ne bi bilo vere v vstajenje.«

Rodil se je 31. oktobra 1931 v Osilnici ob Kolpi ("Osilnica – to je senčna dolina") kot najmlajši od devetih otrok v družini očeta rezbarja, ki je delal predvsem za cerkve. Mati je ob tropu otrok imela na skrbi hiško, v kateri je danes Jarmova galerija, in kravico, ki jih je preživljala. »Mene je mati učila, da je najbolj pomembno biti dober človek: dober namen moraš ti imeti, pa bo tudi drugi do tebe dobronameren.« Po končani osnovni šoli v Osilnici je bil leta 1946 po uspešno opravljenih izpitih sprejet na srednjo šolo za umetno obrt v Ljubljani. Šolanje je nadaljeval na likovni akademiji, kjer je študiral kiparstvo pri bratih kiparjih Borisu in Zdenku Kalinu.

Po diplomi je pri njiju opravil tudi kiparsko specialko. Po končanem študiju se je preselil v Kočevje, kjer je bil zaposlen kot likovni pedagog na osnovni šoli in gimnaziji do upokojitve leta 1995. Ko se je po dveh letih samskega življenja v Kočevju nekoč peljal z vlakom v Ljubljano, se je z dvema sopotnicama – ena od njiju je bila njegova bodoča žena – "tako prisrčno zapletel v pogovor in ko smo prišli v Ljubljano, je tako treščilo vame, da bi se takoj oženil in pet mesecev kasneje sva se res poročila". Imela sta štiri otroke, eden je umrl, živijo pa še Vaclav, Staš in Rosana. O svoji pokojni zvesti družici je dejal: »Žena je bila zame najlepša na svetu in dobra, znala se je postaviti tudi zame in za vse. Bila je poštena pokončna, bila je zelo verna in to je tudi javno pokazala: pri glavnih vratih je vstopala v cerkev, na nič se ni ozirala razen na svoj pošten odnos do življenja in vsega.«

S svojimi zgovornimi sakralnimi deli je kipar Stane Jarm obogatil številne cerkve po naši domovini. V njih, zlasti v križevih potih, je upodabljal velikonočno skrivnost: Jezusovo trpljenje, smrt in vstajenje. Eno njegovih prvih del je Križani na nosilnem stebru ob vhodu v cerkev v Idriji, ki je bila posvečena leta 1969. »Delo za cerkve me je mikalo, ker sem lahko po svoje delal, lahko sem izrazil sebe.« Všeč so mu dela kiparjev Franceta Kralja in Franceta Goršeta, vendar ni maral nikogar posnemati, hotel je ostati zvest samemu sebi. Rad je povedal, kako mu je znani slovenski slikar Nikolaj Omerza, ko je prišel k njemu v Kočevje in je občudoval njegova dela, dejal: »Veš, Jarm, ostani Jarm in se ne pusti podjarmiti!« Njegova posebnost je, da 'kipari' z motorno žago. Prvič jo je uporabil leta 1976 pri kipih, ki so mu jih naročili kočevski gozdarji. »Motorna žaga je zelo primerno orodje za takega kiparja, kot sem jaz, ki rad hitro uresničim zamisel, ki jo imam v glavi ... Motorka zapusti za seboj posebno sled, podobno žuljem, koži, hrapavim dlanem.«

Jože Zadravec je v spominskem zapisu ob Jarmovi smrti lepo izpovedal: »Ob pogledu na njegove skulpture se človeku vselej izlije iz prsi vzdih: Oh, v les vklesani jok, v les vklesani kriki po odrešenju. V molk in bolečino zazrti liki, melanholično zavezani človekovi stiski. To je Jarmova zgodba o krhkosti in minljivosti bivanja, trpka pripoved o bivanjski stiski sodobnega človeka, grozljiva velika črna maša o dvanajsttisočglavi množici mučencev Kočevskega Roga in stotine drugih molčečih domovanj v nedrjih slovenske zemlje.« Njegov pogled na trpljenje je zaznamoval vojni čas in strahotna morija po končani vojni, ki je kakor svinčen oblak tlačila ljudi, pa se o tem ni smelo govoriti. Njegov pogled na trpljenje odseva z obrazov trpečega Kristusa. »Kristus zame ni samo Kristus iz krščanstva, ampak je zame podoba človeka, ki trpi ... Ko sem gledal Kristusovo trpljenje, se mi je zdelo, da ljudje podobno trpijo. Name je trpljenje naredilo velik vtis, da se mi je zdelo, da je življenje polno trpljenja, da drugega v življenju ni.« Ko je ustvarjal križev pot za cerkev Kristusa Odrešenika, ga je prešinil poseben božji navdih: »Pri križevem potu sem nizal postajo za postajo, ko pa sem prišel do smrti na križu (dvanajsta postaja), sem tam naredil samo križ in srce, ki ga je razgnalo, ki je umrlo iz ljubezni. Tisti Kristus, ki bi moral biti tam, je ob strani. To je vstali Kristus, ki se dviga v nebo. Je že Odrešenik, ki je odrešil človeka smrti, ker je vstal od mrtvih.«

pričevanje 11_2011