don Antonio Mazzi

* 30. november 1920, Verona

Pričevalec in sejalec evangelija na televiziji

"Televizija. Najmočnejši gospodinjski aparat. Utripajoče srce v mnogih hišah. Orodje politike. Kaj naj storimo? Jo ugasnemo, se zanjo ne zmenimo? Ne smemo. Pravilno jo moramo uporabljati. Razločevati. Razumeti. Upreti se. Predlagati. To so pravi glagoli, ki jih moramo spregati. Uporabljati daljinca. Skromni predlogi za sožitje s čarobno škatlo." Tako je na začetku poglavja o televiziji, ki mu je dal naslov Televizija ni hudič, v svoji knjigi Hvalnica oslu zapisal italijanski duhovnik don Antonio Mazzi, ki pogosto nastopa v najbolj gledanih oddajah raznih italijanskih televizijskih postaj. S svojo prisrčnostjo in toplino "trosi sem in tja tablete evangelija in zdrave pameti", kot je zapisal urednik omenjene knjige. Ob njegovi osemdesetletnici konec novembra 2009 so ga povabili na televizijsko oddajo z naslovom "Duhovnik, kot bi si ga želeli". Don Mazzi spada med "duhovnike s ceste", ki svoje duhovniško poslanstvo opravljajo med takimi, ki jih Jezus imenuje "najmanjši". Pred petindvajsetimi leti je ustanovil skupnost Exodus (Izhod), katerega člani so zasvojenci z mamili, mladi brez družine, nekdanji teroristi.

Njegova ustanova, ki je nastala leta 1984 v Milanu, nosi ime Exodus po latinskem naslovu Druge Mojzesove knjige, ki pripoveduje o "izhodu" judovskega ljudstva iz egiptovske sužnosti. Ustanova, ki ima zdaj 26 občestev po vsej Italiji, štiri središča pa so tudi zunaj Italije (na Madagaskarju, v Etiopiji, Argentini in Hondurasu), opravlja vzgojno poslanstvo, ki poteka po štirih "kolesih": delo "vsak mora poskrbeti za lastno preživljanje"), šport ("tvegaj in preizkusi svoje moči"), glasba in gledališče ("odpri se drugim, premagaj svojo plahost") in prostovoljstvo ("sooči se s težkim položajem ljudi"). Člani skupnosti ne živijo v zaprtih hišah, v njih samo prenočijo, čez dan pa potujejo na razna delovna mesta v "karavanah" z vsemi mogočimi vozili: od koles, mopedov, motorjev do avtomobilov. V življenju skupnosti Exodus igra pomembno vlogo kapitelj, ki je vsako leto od 1. do 4. oktobra (god sv. Frančiška) in se na njem zberejo mladi iz vseh skupnosti. "Iznašel sem ga jaz," pravi don Mazzi, "kajti moj stik z mladimi in s skupnostjo je fizičen, neposreden. Sovražim telefon, ljudi hočem videti v obraz. Na kapitlju lahko vidim vse, letos jih je prišlo 530 in pomešal sem se med nje vse štiri dni. Prepričan sem namreč, da ljudem, ne samo mladim, več kot besede pomeni navzočnost."

Rodil se je 30. novembra 1929 v kraju San Massimo pri Veroni. Zelo zgodaj je izgubil očeta, ki je bil v službi pri železnici, pobrala ga je pljučnica. Šest mesecev po očetovi smrti se je rodil njegov edini brat. Za oba sina je požrtvovalno skrbela mati Marija. "Nisem čutil samote, ker sem otroštvo preživel v patriarhalni družini (moj je imel dvanajst) in smo živeli vsi skupaj na veliki kmetiji. Rad sem se učil in naš pobožni župnik je hotel, da bi šel k patrom v Padovo, jaz pa sem rekel: k redovnikom ne. Ker nismo imeli denarja, da bi lahko šel v šole, sem šel v zavod, ki ga je vodil duhovnik Giovanni Calabria. Sprejemal je revne dečke, ne da bi zahteval, naj vsi postanejo duhovniki." Giovanni Calabria (1873-1954) je bil duhovnik iz Verone, ki je svoje življenje posvetil skrbi za sirote in uboge. Za pomoč zapuščenim je ustanovil redovno družbo Ubogih služabnikov Božje previdnosti, katere enakopravni člani so duhovniki in laiki, obstaja pa tudi sestrska družba Malih služabnic. Papež Janez Pavel II. je tega apostola dejavne ljubezni do bližnjega leta 1988 razglasil za blaženega, leta 1999 pa za svetnika. Med vojno je Antonio Mazzi hodil v srednjo šolo opatiji Maguzzano ob Gardskem jezeru. Kot sedmošolec je dobil slabo oceno v vedenju in ravnatelj je rekel njegovi materi: "Vaš sin lahko postane kar koli, duhovnik pa nikoli ne bo!" Ta "razgrajač" pa ni hotel postati nič drugega kot duhovnik. Stopil je v družbo Ubogih služabnikov Božje previdnosti, ker se je želel posvetiti službi ubogim. Po bogoslovnem študiju je bila leta 1956 posvečen v duhovnika. V letih 1955-1962 ravnatelj ustanove Don Calabria pri Mestu otrok v Ferrari, v letih 1962-1969 je vodil župnijski mladinski center v predmestju Rima, zatem je deset let deloval v Veroni, leta 1979 pa je prišel v Milan, kjer je vodil šolo svoje družbe pri parku Lambro, veliki tržnici mamil pod milim nebom. Tam je leta 1984 zaživela zamisel skupnosti Exodus in Milan je od takrat "njegovo mesto".

Ob njegovi osemdesetletnici je italijanska družinska tedenska revija Famiglia cristiana objavila pogovor z njim. Zelo je poudarjal pomen odpuščanja. "Če odpuščaš, si v evangeliju, če ne odpuščaš, si zunaj ... Mati, ki ne odpušča sinu, mož, ki ne odpušča ženi, najsi bo katoličan ali ne, ne more ljubiti." O sebi je povedal: "Vem, imajo me za površnega duhovnika, ker grem na televizijo, se družim s pevci, mi je všeč nogomet in navijam za Inter. Preprosti ljudje pa me razumejo ... Vedno sem zelo malo spal, delam 18-20 ur na dan, vse svoje knjige (op. teh je zelo veliko). Eno noč v tednu prebijem v molitvi, tudi zato, ker moram narediti red v duši in v glavi." Nazadnje je povedal še to: "Mislim, da moramo biti duhovniki bolj pričevalci in manj klepetavi. Živeti moramo z ubogimi, ne za uboge ... Evangelij je zgodovina Boga, ki se je naredil slabotnega, majhnega iz ljubezni. Pri osemdesetih letih lahko rečem, da me je prav ta misel reševala."

(pričevanje 01_2010)