bl. sestra Antonija Fabjan

 Drinske mučenke - bl. Antonija Fabjan

Med petimi drinskimi mučenkami, članicami reda Hčera božje ljubezni, ki so 15. decembra 1941 v Goraždu dale življenje za Kristusa kot žrtve četniškega nasilja in bodo 24. septembra 2011 v Sarajevu slovesno razglašene za blažene, sta tudi dve Slovenki: s. Krizina Bojanc iz župnije Šmarjeta pri Novem mestu in s. Antonija Fabjan iz župnije Žužemberk. Skupaj s s. Julo Ivanišević, Hrvatico in predstojnico samostana, s. Bernadeto Banja, Madžarko hrvaškega rodu, in s. Berhmano Leidenix, Avstrijko, sta delovali v manjšem samostanu na Palah pri Sarajevu. Po spopadih s hrvaškimi vojaki so četniki 11. decembra 1941 vdrli v samostan ter v zimo in mraz odgnali sestre brez tople obleke in obutve, skupaj s pisateljem Ksaverjem Meškom, ki je bil kot izgnanec njihov hišni duhovnik. Samostan so izropali, nato pa zažgali. Sestre so pet dni in pet noči vlačili s seboj do Goražda, kjer jih je čakala mučeniška smrt. Njihova trupla so četniki vrgli v deroče valove reke Drine, ki je postala njihov grob, zato jim pravimo "drinske mučenke". Škofijski postopek za njihovo razglasitev za blažene se je pričel leta 1999 in končal leta 2002.

Hčere Božje ljubezni zveste do konca

Sestre reda Hčera Božje ljubezni, katerih temeljno poslanstvo je vzgoja in izobraževanje otrok in mladine, je na prošnjo sarajevskega škofa Josipa Stadlerja že leta 1882 pripeljala v Sarajevo sama ustanoviteljica s. Frančiška Lechner (1833-1894). Že jeseni tega leta so v Sarajevu odprle Zavod sv. Josipa, katerega ravnatelj (pa tudi profesor, učitelj, svetovalec in spovednik sester) je bil Anton Bonaventura Jeglič, poznejši ljubljanski škof, takrat pa kanonik v Sarajevu. Kmalu so sestre ustanovile še druge šolske in vzgojne zavode, v katere so brez razlike sprejemale otroke katoliških, pravoslavnih in muslimanskih družin. Leta 1911 so sestre kupile na Palah pri Sarajevu dvonadstropno vilo za oddih in za potrebe svojih bolnih sester. Dogradile so nove stavbe in odprle osnovno šolo, ki je delovala do konca prve svetovne vojne. Po letu 1919 je samostan na Palah poleg bolnih sester sprejemal bolnike in turiste. Imel je tudi nekaj zemlje, ki so ga obdelovale sestre same.

V usodnem letu 1941 je bilo na Palah pet sester, ki smo jih že predstavili. Povedali smo že, kaj se je zgodilo 11. decembra 1941. V Goražde so jih privedli 15. decembra. Po obilni večerji so se hoteli četniški oficirji 'zabavati' s sestrami. Začeli so jih loviti po sobi v drugem nadstropju vojašnice in trgati obleko z njih. Sestre, ki so dale zaobljubo čistosti Bogu, so bile odločene: rajši v smrt, kakor prelomiti svete zaobljube. Prednica sestra Jula je stekla k oknu, ga odprla in zakričala: "Sestre, za menoj! ... Jezus, usmili se nas!" Potem je skočila skozi okno, za njo so skočile še druge. Na kamnitih tleh so se pri padcu poškodovale, a so ostale žive. Tedaj so prihiteli četniki in jih z bajoneti pomorili. Njihova trupla so odvlekli na obalo Drine, kjer so zmrznila in grobar jih je porinil v deročo reko, ki jih je odnesla - v Božje naročje ...

Sestra Marija Antonija Fabjan

Vas Malo Lipje, kjer je bila 23. januarja 1907 rojena Jožefa Fabjan, blažena sestra Antonija, je bila tedaj pod župnijo Hinje, zdaj pa spada v župnijo Žužemberk. Oče je bil dvakrat poročen: v prvem zakonu je imel tri otroke, v drugem pa pet, Jožefa je bila po starosti tretji otrok iz drugega zakona.

Oče je zgodaj umrl in vse skrbi so padle na ramena mlade vdove, ki jo je telesni in duševni napor strl. Jožefa je skrbela zanjo kot enajstletna deklica, vendar je lučka njenega življenja ugasnila. Otroci so bili premajhni, zato so jih po smrti druge matere po tedanji navadi razdelili med sorodnike. Jožefa je imela srečo: k sebi jo je vzela teta Marija Poznik, pobožna in dobra žena. Ko ji je nečakinja razodela svojo odločitev, da gre v samostan, je bila vesela. Jožefa je stopila v družbo Hčera Božje ljubezni v svojem 22. letu v Sarajevu. Kot sestra je opravljala hišna dela, delala je na vrtu, na polju, v hlevu. Leta 1937 je naredila večne zaobljube. Ohranilo se je lastnoročno napisano besedilo zaobljub, kjer obljublja "dosmrtno uboštvo, čistost in pokorščino ... Prizadevala si bom, da bom zaobljube izvrševala z vsemi svojimi močmi, s pomočjo milosti Gospoda Boga." To je potrdila s svojo mučeniško smrtjo.

(pričevanje 04_2011)