Ernest Saksida

* 15. oktober 1919, Dornberk, † 13. marec 2013, Corumbà, Brazilija

Saksida1»Navezal sem se na uboge, oni pa name. Iz ljubezni do Marije Pomočnice sem se zaobljubil, da bom kaj storil zanje.«

»Hočeš vedeti, kdo sem? Ime mi je Ernest, po rodovini pa sem Saksida. Rodil sem se 15. oktobra 1929 v Dornberku očetu Jožefu in materi Jožefi, rojeni Vodopivec,« zvemo na začetku knjige. Oče je bil organist, najprej v Zaloščah, nato pa v Dornberku. Bil je zaveden Slovenec. Ko je Ernest kot enajstletni deček odhajal v Turin v šolo k salezijancem, mu je oče naročil: »Pojdi, moj sin, toda vedno pomni, da si Slovenec in to tudi povej!« Mati, sveta žena, pa mu je, ko ga je spremljala v Alojzijevišče v Gorico, kupila podobico sv. Terezije Deteta Jezusa, zavetnice katoliških misijonov. Podobica je bila prepognjena in v sredini je bila natisnjena devetdnevnica. Rekla mu je: »Moli to!« »Tisto devetdnevnico sem molil vsak dan veliko let. Podobico sem imel vedno pri sebi kot največjo dragocenost ... Svojega misijonskega poklica ne morem razlagati drugače, kot da je sad tiste molitve, kajti zame ne obstajajo slučaji.« Za božjim klicem je šel najprej v Gorico, od koder so ga po enem letu poslali domov. Kmalu pa se mu je odprla pot k salezijancem v Bagnolu pri Turinu, kjer se je pripravljal na svoj misijonski poklic. Po končanem četrtem razredu gimnazije je v družbi nekaterih sošolcev odpotoval v Brazilijo, v pokrajino Mato Grosso ob meji z Bolivijo. V mestu Corumba, kjer salezijanci delujejo že od leta 1899, je končal šolanje in bogoslovne študije ter bil 7. aprila 1945 v Sao Paolu posvečen v duhovnika. Po novi maši je trinajst let deloval v salezijanskem zavodu v mestu Corumba in hodil maševat v barakarsko naselje, kjer se je srečal z revščino ljudi, ki se niso zavedali svojega človeškega dostojanstva.

Ti ljudje so bili povečini katoličani, vendar samo krščeni, ne pa v veri poučeni. Začel jim je oznanjati evangelij tako, da so ga mogli razumeti. »Vsak večer smo od osmih do desetih krožili od barake do barake in molili rožni venec, vmes pa smo kaj zapeli. S seboj smo imeli tudi večji kip Marije Pomočnice, ki smo ga puščali v baraki, ki je imela vsaj mizo ... Ko sem hodil med revne, sem resnično spoznal, kdo so ti ljudje. Navezal sem se nanje, oni pa name. Iz ljubezni do Marije Pomočnice sem se zaobljubil, da bom kaj storil zanje.«

Saksida2Videl je, da so najbolj potrebni šole in vzgoje, zato je prve otroke 3. aprila 1961 zbral v šoli – leseni baraki. 5. novembra 1961 je bil blagoslovljen temeljni kamen prve stavbe za obrtno šolo, ki je bila prva ustanova Don Boskovega mesta. Oče Ernest je iskal pomoč pri bogatih someščanih, a je naletel na gluha ušesa. Odšel je po svetu 'beračit' za uresničitev svoje ustanove. Največ dobrotnikov je našel v Španiji, Italiji, Nemčiji, Franciji in tudi v Sloveniji. Stalno pomoč je prejemal od 'botrov', ki so se zavezali, da bodo 'posvojili' otroke in jim omogočili, da se izšolajo. »Šolanje je bistveni pogoj, da se bo otrok razvil v človeka, ki se zaveda svojega dostojanstva.« S pomočjo dobrotnikov in graditeljev je začelo rasti pravo Don Boskovo mesto (oče Ernest ga je rad imenoval tudi Slovensko mesto): sodoben splet stavb: šola za 2000 mladih, razne poklicne šole, igrišča, gledališče, kinodvorana, obednica (za 1800 lačnih ust), telovadnica, ambulante, cerkev sv. Janeza Boska.

Saksida3Še lepša je velikanska družina otrok, mladine, odraslih, vzgojiteljev, zdravstvenega osebja. »Ustanovili smo posebno 'mesto otrok', v katerem pri vodstvu in upravi odločajo tudi otroci sami, zlasti nekoliko starejši. Tako se naučijo odgovornosti in so pri svojem delu bolj vestni in zavzeti. Mladi iz svojih vrst izvolijo 'župana' in neke vrste 'občinski svet', ki me nadomešča, ko potujem po svetu in iščem pomoči zanje.« V Don Boskovem mestu je doslej prejelo izobrazbo in vzgojo za življenje nad 20.000 mladih, ki bi sicer postali plen ulice. Pod strehami tega mesta se dnevno zbira okoli 3000 mladih ljudi, ki se pripravljajo na odgovorno življenje. Eden najlepših prizorov, ki se je ponavljal vsak dan, je bil: ko se je oče Ernest pojavil na dvorišču, so z vseh strani otroci tekli k njemu, se ga hoteli dotakniti in mu tako izraziti svojo hvaležnost. To je bilo tudi zanj naj lepše plačilo na tem svetu. Zdaj uživa tudi zasluženo nebeško plačilo.

Silvester Čuk

Zajemi vsak dan

Slaviti Boga, to je odgovor blagoslovljenih, ki razumejo svojo nalogo in z njo smisel svojega zemeljskega bivanja.

(Lojze Kozar)
Sreda, 22. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh