Zakaj morajo nedolžni trpeti

Vsakokrat, ko gledam slike pohabljenih, lačnih, me pretrese in sprašujem se, le zakaj morajo tako trpeti. Zakaj mora ubogi otročiček, ki ni nikomur nič naredil, stradati in zaman prositi za kos kruha. Zakaj se morajo mnogi že roditi prizadeti ali pohabljeni. Čeprav je trpljenje Kristusov poljub (mati Terezija), se vseeno ne morem sprijazniti s tem dejstvom, ne morem razumeti te neenakosti. Nekdo se rodi zdrav in živi srečno celo življenje, drugemu pa ni z ničemer prizaneseno. Zakaj mora za grehe staršev (mati je jemala kontracepcijske tablete) trpeti otrok? Poznam več takih primerov.
Prav tako tudi ne bom nikoli razumela, zakaj nimamo vsi vsaj približno enakih pogojev, da spoznamo Kristusa, da spoznamo naš cilj. Veliko jih je, ki se rodijo v ateističnih družinah in žive v takem okolju, ki vero zavrača. Kako naj ti ljudje verujejo, ko so z rojstvom pogojeni, in ves čas, ko oblikujejo svojo osebnost, ne slišijo nič v prid vere? Ne vem, kje, ampak slišala sem že, da imamo vsi enake pogoje, da spoznamo Kristusovo pot in hodimo po njej, praksa pa mi govori drugače. Sprašujem se, kakšna je krivda moje sošolke, ki so jo starši ves čas uvajali v primarnost materije, da ne veruje in je srečna na svoji krožnici, ki ne vodi nikamor? Zakaj tudi njej niso dani pogoji, tako kot meni?
Zakaj je meni dano, da imam verno mamo, zakaj so bila meni dana znamenja, ki so me vodila v Stržišče, ona (in še mnogi) pa bodo leta ali kar celo življenje hodili po krožnici, namesto da bi se vzpenjali k svojemu cilju in, nenazadnje, kaj bo s temi ljudmi po smrti? Saj vendar za svojo nevero sami niso nič krivi? Morda boste rekli, da bi se lahko vključili k mladinskemu verouku, šli v cerkev, toda premagati bi morali ovire, ki so za marsikoga nepremagljive (sprememba navad, odpor staršev...)
Dragi oče, zahvaljujem se vam že, če ste moje pismo prebrali do konca, neizmerno pa bom hvaležna, če mi boste tudi odgovorili. Z vprašanji sem že prišla na dan, vendar mi niso znali odgovoriti. Z odgovorom: »Tako mora biti,« pa nisem bila zadovoljna.
Dolores

pismo meseca 08 2007aPri vprašanjih zakaj zlo, zakaj trpljenje, čemu krivice, neenakost, lakota, bolezni, invalidnost in smrt na tem našem svetu, morda pomislimo, da je Bog naredil vse narobe. Zakaj naš svet ni popoln? Kriminalci in hudobni ljudje so zdravi, dobri ljudje pa trpijo. Zakaj Bog dovoli, da umre mati mladoletnih otrok, ničvrednež, ki dela slabo in ogroža bližnjega, pa je zdrav. Mi bi takemu poslali infarkt ali raka, materi pa zdravje! Toda Bog ni hotel imeti le popolnega sveta, ki se neizogibno ravna po njegovih zakonih, to je že imel, ko je ustvaril materialni svet z vsemi njegovimi čudovitimi zakoni, hotel je nekaj več: ustvaril je človeka in mu vdihnil neumrljivo dušo ter mu dal sposobnosti, da bi ustvarjeni svet še izpopolnjeval. Dal mu je nadvse dragocen dar - svobodo. Sam se lahko odloča, kaj bo storil. Dar svobode pa se lahko uporabi za dobro ali za slabo. Vemo, da sta prva človeka, ki ju Sveto pismo imenuje Adam in Eva, na tem izpitu padla. Bolj sta verjela hudobnemu duhu (kači), kot pa Bogu. To je bil greh napuha (»bosta kakor Bog«) in nezaupanja do Boga. Nekaj se je v človeški naravi prelomilo, temu pravimo izvirni greh.
To niso pravljice za otroke.
V nas je neka dvojnost, kot pravi sv. Pavel: »V sebi odkrivam tole postavo: kadar hočem delati dobro, se mi ponuja zlo. Kot notranji človek namreč z veseljem soglašam z Božjo postavo, v svojih udih pa vidim drugo postavo, ki se bojuje proti postavi mojega uma in me usužnjuje postavi greha, ki je v mojih udih« (Rim 7, 21-23). Če ne bi vedeli za izvirni greh, si ne bi mogli razložiti, kako to: vemo, kaj je prav, pa vendar nas strasti in poželenje silita, da delamo narobe.
Večino trpljenja in gorja povzroči prav greh. Če bi obvladali svoje strasti in bi živeli v miru in slogi, bi ne bilo lačnih otrok, ločenih družin, zapuščenih starčkov, brezposelnih in lačnih. Naš pesnik Simon Gregorčič je lepo zapisal: »Za vse je svet dovolj bogat in srečni vsi bi bili, če kruh delil bi z bratom brat...« Za vse hudo in za vse krivice Bog ni nič kriv, krivi smo sami.
So bolezni, pohabljenost, invalidnost, smrt »enake možnosti za vse«?. Tu pa je Bog kriv? Ljudje bi s pravilno uporabo razuma, lahko premagali mnoge bolezni. Če bi farmacevtska industrija ne temeljila na pohlepu velikih multinacionalk po dobičku, bi bilo tudi marsikaj drugače. Glavni krivec za trpljenje je človek sam. Res je, vsi nimamo enakih možnosti na vseh področjih. Vendar za srečo to ni bistveno. Naši predniki so imeli veliko manj materialnih dobrin, manj udobnosti, malo šol, pa so bili najbrž bolj srečni, kot smo mi sedaj, ker so imeli veliko več vere. Tudi danes ni rečeno, da je tisti, ki ima veliko, bodisi intelektualnih zmožnosti ali zdravja in lepote (športniki, pevci, filmski igralci), premoženja, tudi bolj srečen. Poglejmo te afriške otroke na sliki, nimajo skoraj ničesar, kar imajo otroci pri nas, pa kar prekipevajo od veselja.
Glede vere Bog seveda upošteva to, da nekdo ni imel možnosti verske vzgoje. Od nas vseh zahteva plemenitost srca. Vsi imamo vest, ki nam govori, kaj je prav in kaj ne, po njej se moramo ravnati. To je potrebno za zveličanje. Mislim, da bomo v nebesih zelo začudeni, ko bom med zveličanimi našli tudi take, ki smo jih imeli za »ateiste«. Bog se razodeva po svojih delih in nemogoče je reči: vse to je nastalo samo od sebe, slučajno. In mnogi teologi so prepričani, da bo ob smrti mnogim postalo jasno, česar prej niso razumeli, in se bodo odločili za Boga.

Franc Bole, Pismo meseca, Ognjišče, 2007, leto 43, št. 8, str. 6-7

Zajemi vsak dan

Če odpustite ljudem njihove prestopke, bo tudi vaš nebeški Oče vam odpustil. Če pa ljudem ne odpustite, tudi vaš nebeški Oče ne bo odpustil vaših prestopkov.

(Matejev evangelij)
Četrtek, 21. September 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh