Če nekaj časa podarimo drugemu, (...)

Rada bi vam napisala nekaj besed glede romanja bolnikov, invalidov in starejših na Brezje.
Že nekajkrat sem se udeležila tega romanja kot prostovoljka – pomočnica. Občudujem vašo pripravljenost, neizmerno potrpežljivost, dobroto in veliko ljubezen do teh ljudi. Nekateri od njih se ne morejo zahvaliti z besedami, toda iskrica v očeh in tresoča roka nam povesta vse, prav vse. Za tako veliko množico ljudi ni lahko poskrbeti. Iz vsega opazovanega je bilo razbrati veliko mero organizatorskega truda, v oči mi je padel napis: Spoved za naglušne. Na kaj vse ste mislili!
pismo meseca 06 2018bPomočniki smo po jutranji prisrčni molitvi imeli nekaj kratkih sestankov, kjer smo od vodje prejeli navodila in usmeritve za potek dela. Med drugim nas je opozoril tudi na to, da ne smemo pozabiti nase, da moramo tudi sami piti. Smiselno je razdelil naloge, vse nam je nazorno pokazal na plakatu, po potrebi je ponovno razložil z dobro voljo.
Ob tej priliki bi vodstvo Ognjišča seznanila s svojo izkušnjo, ki sem jo doživela, sicer po telefonu, v treh vaših poslovalnicah (Ljubljana, Koper, Kranj). Kot stranka sem v zadnjih letih kupila dva kompleta Gasparijevih knjig, Katekizem (Youcat), Sveto pismo, nekaj drobnih knjižic itd. Velikokrat ste mi ustregli glede plačilnih pogojev, upoštevali ste moje želje in jih ugodili.
Iz pogovorov z vašimi delavci ni težko razbrati, da vso svojo energijo in veliko poznavanje stroke vložijo v to, da bi strankam ustregli.
Slovenci in ljudje na splošno smo ponavadi taki, da kakšno napako brž povemo naokrog, pa še nekoliko napihnemo. Zakaj ne bi tudi lepih stvari dali na plano?
Prijazne besede so tako spodbuda za nadaljnje delo. Verjetno ste v vodstvu Ognjišča ponosni na tako pridne, marljive in dobre sodelavce.
Še naprej se bom trudila imeti čuteče srce in si svoj urnik prirejala tako, da se bom lahko udeležila romanja bolnikov, invalidov in starejših. Če si namreč vzamemo nekaj ur svojega časa in ga podarimo drugemu, bomo ob tem tudi sami bogatejši za spoznanje, da smo naredili dobro delo, ki je nekomu polepšalo dan.
Bernarda

Zelo sem vesel takih pisem, kot je vaše, saj je tako sončno in s toliko plemenitega sporočila. Že pred časom sem ga želel objaviti, a sem ga prihranil za ‘zlati’ jubilej romanj bolnikov, invalidov in starejših. Bogu smo hvaležni za ta jubilej, obenem pa se dobro zavedamo, da brez številnih pomočnikov tega romanja ne bi mogli izpeljati. Vaše pismo je lepa priložnost, da se vsem iskreno zahvalim. V zadnjih letih so se poleg številnih posameznikov kot ste npr. vi, pri pomoči pridružili skavti, zlasti odrasli, in malteški vitezi. Nekateri posamezniki že toliko let pomagajo na romanju, da jim ni potrebno dajati veliko navodil, saj so že seznanjeni z delom.
Seveda ne moremo mimo brezjanskih patrov, ki so že pol stoletja gostitelji tega romanja. Občudujem zdravniško ekipo in nekatere zdravnike, ki že desetletja nudijo romarjem nujno medicinsko pomoč. Pa organiste in voditelje ljudskega petja ... in številne druge.
Romanja bi ne bilo brez ljudi, ki stojijo ob strani bolnikom, invalidom in starejšim in jih pripeljejo na božjo pot. Ker nekateri domači ali sorodniki tega ne zmorejo, so jim v preteklosti priskočili na pomoč prostovoljci. Zelo plemenito dejanje, saj so jim s tem polepšali dan. Nekateri so iz tega dne živeli še dolgo časa. Zlasti je to veljalo v preteklosti, ko so bili nekateri invalidi priklenjeni na posteljo in voziček in so izredno težko zapustili domače okolje. Pravzaprav se je iz te osamljenosti to romanje tudi rodilo. Ustanovitelj revije Ognjišče in ‘ustanovitelj’ brezjanskih romanj Franc Bole je obiskoval bolnike in invalide. Ti so mu potožili, kako so osamljeni in kaj bi jim pomenilo eno samo romanje ter srečanje z ljudmi, ki so v podobni preizkušnji kot oni. In tako se je rodilo romanje bolnikov in invalidov.
So pa nekateri duhovniki kmalu začeli organizirati avtobuse ali kombije, v katerih so pripeljali večje skupine na Brezje. Duhovnikov je vedno manj in so vedno bolj obremenjeni. Zato so ponekod prevzele organizacijo župnijske, dekanijske ali področne Karitas. Velikokrat razpravljamo, kaj naj bi v Cerkvi delali laiki ali stalni diakoni ali kaj je poslanstvo Karitas. Organizacija romanj je lepa priložnost za služenje. V naši družbi je vse več starejših in nekaterih domači jih ne ravno radi peljejo na romanje. Ali ne lahko tukaj vstopi Karitas in jim pomaga na romanje? Zato iskrena hvala vsem župnijam in Karitas ter njihovim prostovoljcem, ki organizirajo romanje.
Duhovnikom smo hvaležni ne samo za organizacijo romanj, duhovno spremljanje romarjev, somaševanje in podeljevanje bolniškega maziljenja, ampak tudi za spovedovanje na romanju, ki se ga udeležijo številni ljudje, ki težje pridejo do spovednika in so zato delivci Božjega usmiljenja na Brezjah toliko bolj potrebni in dragoceni.pismo meseca 06 2018a
Hvala vam, ker ste delili svojo dobro izkušnjo z uslužbenci Ognjišča. Pokazali ste, da se da tudi kakšno težavo, ki se na prvi pogled zdi nerešljiva, rešiti. Ko kdo naroči za večjo vsoto knjig, mu damo možnost, da znesek poravna v več obrokih. Radi mu pridemo naproti, ker vemo, da nekateri težko plačajo znesek naenkrat. Naše poslanstvo pa je, da knjige in verski tisk širimo med ljudi, ne pa da mu postavljamo ovire. Upamo, da bomo še dolgo lahko opravljali svoje poslanstvo, čeprav v zadnjem času naklade knjig upadajo. Velja, da so knjige Ognjišča poceni. Lahko so bile tudi zato, ker so imele visoko naklado. Z zniževanjem naklade morajo, žal, rasti cene.
Verjemite, ne samo na dobre sodelavce, ki so pri nas zaposleni, ampak tudi na vse prostovoljce, ki pomagajo na romanju in drugače, mednje spadate tudi vi, smo ponosni in zanje Bogu hvaležni.
Ko je Slovenska škofovska konferenca našemu ustanovitelju Francu Boletu izročila odličje sv. Cirila in Metoda, je v zahvalnem govoru poudaril, da odličje ni namenjeno samo njemu, ampak številnim marljivim sodelavcem. Večkrat je poudaril, da so ti velik blagoslov za delo Ognjišča. A ne priznanja in pohvale, predvsem zavest, da delamo dobro in da s služenjem najbolj ubogim služimo Jezusu, nam mora dajati moč za delo. Kajti lahko se zgodi, da za svoje dobro, ki ga storimo, nismo vedno deležni priznanj. Najlepše priznanje pa je, kakor ste vi zapisali, zavest, da bomo potem, ko bomo nekaj časa podarili drugemu, “tudi sami bogatejši za spoznanje, da smo naredili dobro delo, ki je nekomu polepšalo dan”. In kar smo dobrega storili ‘najmanjšim bratom’, smo storili Jezusu in to ne bo nikoli pozabljeno, saj je zapisano v Božjo ljubezen.

RUSTJA, Božo. (Pismo meseca), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 6, str. 6-7.

Zajemi vsak dan

Dokler bo človek hodil po zemlji, si bo v globini svojega srca želel samo eno: ljubiti in biti ljubljen.

(Janez Zupet)
Nedelja, 24. Junij 2018

Ognjišče na Facebooku

Na vrh