»Živimo skupaj, razumemo se in se imamo radi«

Prisrčno vas pozdravlja vaša dolgoletna bralka. Spominjam se, da sem se komaj naučila brati, pa sem že iz meseca v mesec čakala na Ognjišče in nadaljevanke s slikami, ki so me takrat najbolj privlačile. Z leti sem seveda začela brati Ognjišče od začetka do konca in še vedno ga berem, čeprav jih imam že nekaj čez trideset.

Moram reči, da sem z odobravanjem brala vaše odgovore na pisma in probleme mladih vernih ljudi. Nikoli pa se nisem oglasila s svojimi problemi ali vprašanji. A zgodilo se je tudi to, da bi želela prebrati vaše mnenje oziroma nasvet, kako naj živim naprej.

Naj se predstavim: Ime mi je Metka, imam nekaj čez trideset let, za seboj pa neuspel zakon z alkoholikom. Groženj in ponižanja med ločitvenim postopkom je bilo toliko, da imam 'zlomljene živce'. Seveda sem bila poročena cerkveno, saj izhajam in verne družine, in kljub vsem težavnim preizkušnjam v mojem kratkem življenju, sem,mislim, še vedno verna.

Ločitev me čustveno ni prizadela, saj moža nisem mogla imeti več rada. Prav tako mislim, da ni prizadela otroka, saj ima na očeta samo slabe spomine. Takoj ko sem dala vlogo za razvezo, nama je mož začel groziti, da naju bo ubil. Maltretiral naju je cele noči, zato so mi moji zlati starši predlagali, naj prideva z otrokom domov k njim. Tja mož ni upal prihajati, zato sva imela toliko miru, da sva si lahko oddahnila in začela živeti svoje življenje brez moža in očeta.

Kmalu pa sva z otrokom spoznala fanta, ki naju je vzljubil tudi midva njega. V dvojini govorim zato, ker sem vedno imela otroka s seboj in to je želel tudi on. Pomagal nama je, da sva se zopet smejala in pozabila na nekatere strašne ure v najinem življenju ( na primer: mož je pijan opolnoči prišel v spalnico k nama z nabrušenim bajonetom in ob meni prerezal posteljo v dolžini pol metra, ali ko je prišel s kolegom in puško z daljnogledom in naju hotel ustreliti).

Z novim fantom smo se lepo razumeli in postali prijatelji. Tudi on je iz številne družine, ki je verna. Tako so tudi njega vzgojili. Njegovi starši so seveda zelo prizadeti, ker si je njihov sin našel ločenko. Nisva jezna, ker naju obsojajo. Moj sedanji fant pravi: »Če te bodo hoteli kdaj bolj spoznati, te bodo imeli radi, vendar vem, da potrebujejo čas.« Njegova mama mu je postavila ultimat: ali ona ali jaz. Fant se je odločil za naju. Vendar pa gre vsak teden domov na obisk ali kaj pomagat. Nasprotno pa mislim, da naju moji starši razumejo. Vem, da jim ni vseeno, ker sta globoko verna, a trudita se, molita in se žrtvujeta, predvsem pa nas imata rada in sta srečna, ker vidita, da sva tudi midva z otrokom srečna. Vem, lažje nas razumeta kot fantovi starši, saj sta bila mnogokrat priča zaničevanju, grožnjam in ponižanje s strani mojega bivšega moža. Vesta, da sem veliko pretrpela, zato me skušata opravičiti pred Bogom in svojo vestjo. Mislim, da sta prava kristjana. Tudi sama se trudiva, da bi bila takšna, a na žalost se bojim, da sem to možnost že zapravila.

Tako sedaj živimo skupaj, razumemo se in se imamo radi. Vsi trije si želimo, še enega našega otročička. Ob nedeljah gremo k maši, čeprav se ne počutimo najbolje. Ljudje lahko rečejo: »Glej ju, hinavca, v cerkev hodita pa na koruzi živita. In kaj naj storiva? Naj zaradi videza nehava hoditi v cerkev, da ne bova hinavca, otroka pa vzgajava brez vere? Vem, da je na tisoče tudi takšnih družin. Naj se pri dobrih tridesetih odločim, da bom, zaradi videza ali zaradi cerkve živela sama z otrokom? Naj rečem fantu, ki naju ima srčno rad: »Tako te imam rada, da nočem biti s teboj, poroči se z drugo, bodi srečen z njo«. Pravzaprav sem mu to že velikokrat rekla, a pravi, da mu z otrokom pomeniva več kot vse drugo in, da bo z mano ostal. Verjamem mu, ker je resen in odgovoren človek, kar z vsem svojim bitjem dokazuje, da mu res pomeniva največ.

Tako, vidite, nastane problem. Kolikor vem, Cerkev ne dopušča takšnega razmerja, a kaj naj bi mlada človek lahko storila? Kako naj živiva, "da bo volk sit in ovca cela"? Mislim, da ne gre. Zato vas prosim, oče urednik, da mi poveste, kaj vi mislite o tem:

Vidim, da je veliko takih primerov pri nas in po svetu, saj je vedno več ločitev in ponovnih porok oziroma ponovnega skupnega življenja brez porok. Takšno je, vidite, naše življenje. Upam, da nas ne boste preveč obsojali, Preveč je že ljudi, ki to delajo.

Metka

»Živimo skupaj, razumemo se in se imamo radi«

Upam, da bodo tisti, ki bodo prebrali tvoje pismo, dvakrat premislili, predno vaju bodo obsojali kar počez, po videzu. Res je, da bi bila lahko mnogim za zgled. Zato tudi naš novi papež toliko poudarja, naj ne sodimo prehitro, naj ne sodimo po videzu. Takoj bo kdo pripomnil: »A vi kot duhovnik smete dopuščati kaj takega?« Res je, Cerkev ne dopušča ločitve zakona, ki je bil veljavno sklenjen. Toda obstajajo izjeme. Cerkev je namreč preko cerkvenih sodišč za mnoge zakone, ki so bili na videz veljavno sklenjeni, po proučevanju dokumentov in zaslišanju prič ugotovila, da so bili v resnic neveljavno sklenjeni, in jih je razglasila za nične. Ko so ločitve bile redke, se to niti ni poglobljeno proučevalo. Sedaj pa je potrebno, da tudi to postane bolj jasno. Navadno je pomanjkljiva svobodna volja (namen) ali izključevanje otrok, kar pa je osnovni namen zakona. S tem seveda rešimo problem samo v določenih primerih, ki pa, kot kaže niso tako redki, kot smo doslej mislili.

Papež o zakonu velikokrat govori in hotel je, da bo letos škofovska sinoda o družini. Gotovo bodo ob poglobljenih razpravah najboljših strokovnjakov s tega področja odkrili nove vidike in poglobili razumevanje problemov s tega področja.

    Imate kakšna vprašanja, povezana z verskim ali moralnim življenjem, ali pa lepo doživetje, ki bi ga radi delili z drugimi?

    Pišite na:
    Ognjišče, Rubrika Pisma,
    Trg Brolo 11, 6000 Koper
    ali po e-pošti:
    pisma@ognjisce.si

Predvsem pa je že sedaj jasno, kar je papež že večkrat poudaril, da tisti, ki so ponovno civilno poročeni, niso kristjani drugega razreda. Res je, da ne morejo pristopati k spovedi in obhajilu, lahko pa naredijo v Cerkvi veliko dobrega, zlasti pri vzgoji lastnih in tujih otrok, pri dobrodelni dejavnosti (karitas), pri sodelovanju v dejavnosti, kot je cerkveno petje, pomoč in svetovanju pri ekonomskih zadevah župnije, pomoč na področju, kjer so sami bolj strokovnjaki. Žalostno je, da mora duhovnik skrbeti za opremo cerkve, vzdrževanje, zbiranje finančnih sredstev ... ko so za to v župniji mnogo bolj sposobni ljudje.

Napačno je prepričanje, da se civilno poročeni nimajo pravice s tem ukvarjati. Nasprotno, dobrodošli so. Če že ne morejo prejemati zakramentov, so lahko na drugih področjih bolj aktivni. Glede verske vzgoje velja, da morajo biti otroci še bolj vključeni v župnijsko življenje, bolj vestni pri verouku, bolj na razpolago za ministriranje, cerkveno petje, pomoč potrebnim, ostarelim ...

Bog se ne da prekositi v dobrotljivosti, čim več mi naredimo zanj, tim več bo on naredil za nas. Tako tudi bo dal takim ljudem in njihovim družinam veliko več milosti, tudi ob zadnji uri in v preizkušnjah. Zato bi moralo biti prav v takih družinah še več molitve, verskega branja, duhovnih vaj, odprtosti za kanale milosti ...

Čeprav je tvoj položaj tak, da ga trenutno ne moreš rešiti, ker bi naredila še večjo škodo, ne izgubljaj zaupanja. Bog te ima rad, rad ima tvojo družino in jo bo varoval.

oče urednik Franc Bole

Zajemi vsak dan

Človek je ustvarjen po Božji podobi in mora sodelovati s Stvarnikom pri dopolnjevanju stvarstva in zaznamovati zemljo z duhovno podobo, ki jo je sam prejel.

(bl. Pavel VI.)
Nedelja, 19. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh