"V avstralskem parlamentu molijo 'očenaš' na začetku vsakega delovnega dne"

Zdaj na stara leta mi je najbolj všeč revija Ognjišča, ki jo z užitkom prebiram. Sem že čez 60 let star in živim v Avstraliji. Bog je bil dober z menoj. Ker materialnih dobrin tukaj ni manjkalo, sem se zanimal bolj za duhovne dobrine. Kratki zapisi, ki mnogim ne pomenijo dosti, mi dajo snov za premišljevanje. V zadnji številki Ognjišča se lepo bere: "v življenju ni usode, je božja milost".

Delam z Azijci, Arabci in drugimi in sem spoznal pri Azijcih 'karmo' - usodo, pri Arabcih njih 'kismet'. Vsak po svoje Boga moli. V Avstraliji je vseh vrst ver, pa smo se navadili tolerantnosti in spoštovanja različnih narodov. Včasih le pride do nesporazumov in trenj, vendar se nihče ne postavlja nad druge.

Zelo me v Ognjišču pritegnejo molitve, ker verujem v moč molitve. Kako nas Oče, Stvarnik vsega stvarstva, ljubi in dokaže, da je njegova ljubezen močnejša od naših grehov. Skesane nas sprejme nazaj v svojo ljubezen. Kakor vidim različnost narodov v Avstraliji, vidim tudi božjo milost v tem, da v avstralskem parlamentu molijo Gospodovo molitev očenaš na začetku vsakega delovnega dne, čeprav so v parlamentu ljudje različnih ver. Večina teh le spoštuje višjo Oblast, ki je nad vsemi oblastmi. Zato vpletam v svojo večerno molitev tudi molitev za slovensko državo, da bi dolgo obstala. Pravijo, da imajo narodi tako oblast, kot jo zaslužijo. Ne vem. Zato prosim nebeškega Očeta, da bi tudi v slovenskem parlamentu molili podobno kot v avstralskem: »Nebeški Oče, izlij na ta parlament svoj posebni blagoslov, obenem za ljudstvo, deželo v kateri živimo, in za blagor ljudi te dežele: "Oče naš, ki si v nebesih ...", na koncu očenaša pa "... tvoje je kraljestvo, tvoja je oblast in slava vekomaj. Amen".

Iz debate se seveda začne tudi kreganje, kot povsod. Vendar v tej molitvi naših parlamentarcev v različnosti vidim velik božji blagoslov nad Avstralijo, kljub povodnjim, požarom, desetletni suši in drugim ujmam. Prosim Boga, da ohrani Avstralijo kot sveto deželo, kamor se v stiskah zatekamo vsi narodi sveta. Prosim tudi za vse ljudi na svetu, zlasti za te, ki danes zelo trpijo. Bog se ne vsiljuje v noben parlament in tudi v nobeno človeško srce, če ga sami ne povabimo. Imamo svobodno voljo, ki jo včasih uporabimo v svojo škodo. Prosim Očeta, da jo vodi po svoji volji, ker tam pri nejm se počutim bolj varnega, kot pa sam pri sebi.

"Bog ljubi brezpogojno," sem slišal avstralskega župnika pri maši v majhni cerkvici na deželi. Ali si ne bi tudi mogli privoščiti velike božje ljubezni, vse od vrha parlamenta do preprostega ljudstva? Dobimo, kar ga prosimo, sam se ne vsiljuje.

Kakor sem pred mnogimi leti čutil dolžnost javno prositi Boga za slovensko državo (na avstralski TV (2. 8. 1981), tako tudi danes molim, da svojo suverenost, ki nam jo je Bog podaril brez velikih človeških žrtev, obdržimo. Pred vojno, sem prijatelju rekel, da je bila slovenska država 'izmoljena' po mnogih žrtvah in molitvah, pa se mi je smejal.

Tudi danes nekateri mislijo enako, ko javno propagiran za 'očenaš' v slovenskem parlamentu. Kadar je hudo na svetu, je zaradi pomanjkanja ljubezni.

Janez

  pismo meseca 06-2014

Tvoje razmišljanje mi je prišlo prav, saj 25. junija praznujemo dan državnosti, ko je bila razglašena samostojna Slovenija. Da bi v našem parlamentu molili očenaš, si ne drznem razmišljati, lahko pa, tako kot ti, za to molim. Prepričan sem: če bi za svojo mlado državo več molili, ne bi imeli takšnega stanja, kot ga imamo, ne v parlamentu, ne v državi. Res je, marsikaj bi se morali naučiti od držav, ki imajo že dolgo zgodovino in demokratične izkušnje. Pa tega ne naredimo, niti poslanci niti mi volivci. Človek kar ne more razumeti, da po tolikih polomijah, ki smo jih doživeli, ljudje še vedno volijo iste ljudi in stranke. Res pa je, kar si zapisal: »Morali bi se zavedati, da je Slovenija 'izmoljena' po mnogih žrtvah in molitvah«. Koliko Slovencev in Slovenk je v pobojih po vojni umiralo z rožnim vencem v roki. Smo vredni njihovi nasledniki?

Slovenci, ki ste razkropljeni po vsem svetu, nosite Slovenijo v svojem srcu, bolj kot mnogi, ki živimo na tej blagoslovljeni zemlji. Potrjuje se resnica, da tistega, kar ti je blizu ne ceniš toliko, kot to, kar ti je daleč. Na to, kar vidiš, poslušaš, srečuješ vsak dan ... se navadiš in ti ne pomeni veliko. Lepot, ki nam jih drugi zavidajo, mi niti ne opazimo. Danes, ko je toliko mladih nezaposlenih, pa tudi odraslih brez dela, je naša domovina že izgubila nekaj čara, ki ga je do sedaj imela. Bili smo ponosni, da smo Slovenci, danes pa morda ne več tako. Morda smo se prej precenjevali, sedaj pa je nevarnost, da se podcenjujemo. Eno in drugo je zgrešeno. Ko slišimo, kaj so za svojo domovino storili tisti, ki so 'zunaj', kot naš Janez, nas mora biti kar malo sram.

Iz tvojega pisma izžareva prepričanje, da so duhovne vrednote nekaj, kar moramo ceniti, kar nam je v življenju dragoceno. Lahko so v raznih religijah te vrednote nekoliko različne, vendar jih sprejemamo kot nekaj pozitivnega. Potem se lahko o tem pogovarjamo. Pri nas pa smo prišli na tako točko, ko za veliko ljudi duhovne vrednote ne pomenijo nič, se zanje ne zmenijo in se posmehujejo tistim, ki jih cenijo. To zavračanje duhovnih vrednot je bilo nekdaj Slovencem tuje in večini ljudi po svetu, pa tudi pri nas doma, je še vedno tuje. Tak odnos do duhovnih vrednot se je umetno ustvaril s pomočjo medijev, ki so ostali v rokah tistih, ki naj bi 'sestopili z oblasti', pa niso. Ohranili so sovraštvo do vere in do vernikov. Ker kakšnih tri četrt Slovencev izjavlja, da so verni, je res čudno, da na volitvah zmagujejo stranke, ki so proti veri. Tiste, ki izjavljajo, da so na strani vernikov, pa izgubljajo. To stanje razodeva dejstvo, da smo v Evropi edina ali ena redkih držav, ki nima v šoli verouka. Po moje to pomeni samo dvoje: ali smo bolj napredni, kot vsa Evropa, ali pa smo bolj konzervativni kot vsa Evropa. Na drugih področjih se ne moremo pohvaliti z kakšno posebno naprednostjo, zlasti zadnja leta, tako da je lahko zaključek samo ta, da smo politično najbolj konzervativna država v Evropi, ki drugače mislečim pusti najmanj svobode. Tega nas je lahko sram. Tudi tega, da smo na samem vrhu koruptivnosti in neučinkovitosti sodstva. Ves čas pa govorimo o demokraciji, kar pomeni, da svoje voditelje sami izbiramo. Prav v bližnji prihodnosti bomo zopet imeli priliko, da na volitvah odločimo, kakšne ljudi in stranke hočemo imeti na vodilnih položajih, in kaj od njih pričakujemo.

Slovenija je vedno ista, prelepa in gostoljubna dežela, morda smo jo naredili bolj dostopno in privlačno z avtocestami, hoteli, smučišči ... Nimamo pa je več tako radi, kot jo nosijo v srcu tisti, ki so v tujini. Morali bi si priklicati v spomin, kar je rekel John Kennedy: »Ne sprašujte, kaj lahko domovina naredi za vas, vprašajte se, kaj vi lahko storite zanjo«. Te mesece bo prilika, da se izkažemo, ne samo, da gremo vsi na volitve, ampak, da se nanje tudi vestno pripravimo in volimo tiste, ki imajo našo domovino nesebično radi.

urednik Ognjišča Franc Bole

Zajemi vsak dan

Po krščanski viziji človek po telesni smrti ne samo ohranja svoje življenje, ampak ga ohranja v nepredstavljivo višji obliki.

(Alojz Rebula)
Ponedeljek, 20. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh