Ljubezen je nekaj najlepšega, ko jo da Bog obema hkrati, tako dekletu kot fantu.

Spoznala sva se nekega lepega dne na vlaku. Ona je bila sama in jaz sem bil sam. Na videz sva se poznala že od prej, ampak med nama ni bilo nobenega kontakta. Neka iskrica je preskočila med nama, ko sva se peljala proti mestu, kjer se začenja najina zgodba. Vlak je vozil in midva sva se pogovarjala odkrito, zelo odkrito, kot se dva popolna tujca ne moreta.
Vem, da je bil ta dan zelo lep. Dal mi je novih moči. Takrat mi je tudi zaupala številko svojega stanovanja, ki je bila magična ‘001’. Povedala mi je, da sem vedno dobrodošel pri njej, da imam vrata odprta. Tako je prišlo do tega, da sem zbral pogum in jo poklical. Spominjam se tega dne, te ure tako živo, kot bi bilo včeraj. Nato sem jo klical še v nedeljo in bilo je lepo, božansko lepo. Prišla je v mesto, kjer sem jo čakal jaz. Bil sem ves preplašen, kako jo bom ogovoril, kaj ji bom rekel. Ampak, ko sem jo videl, je strah izginil, bila sva samo ona in jaz, jaz in ona in ves svet je bil najin.
pismo meseca 05 2016Nato sva se sestajala. Počasi sem prebijal led, počasi se mi je odpirala. Spoznal sem, da jo imam rad, da jo ljubim, da bi zanjo naredil vse. Nato so prišli meseci, ko sem čakal na njeno ljubezen. Bil sem že malo nesrečen. Ampak govorila mi je, počakaj, počakaj še malo, da se bo vzbudilo v meni. Bodi moj, ampak pogovoriva se o ljubezni. Vendar jaz nisem mogel čakati. Čakanje je bilo neprijetno in nisem mogel več vzdržati. Vendar je bila moja ljubezen tako močna in tako slepa, da je vse to premagala. Prišel je mesec maj, mesec ljubezni, mesec pomladi. Bilo je zelo lepo. Bil sem srečen, da sem ob njej, da uživam te trenutke ob njej. in tako mi je na poti domov, na tistem vlaku podelila svoj prvi poljub. Ta poljub je bil nekaj, česar nisem še nikoli okusil, kot nektar, kot predajanje, kot sprejem mene. Toda te občutke vidim sedaj, sedaj jih razumem. Takrat sem videl to kot nekaj telesnega. Takrat sem jo začel želeti telesno. In sedaj vem, da je bila to napaka, kajti v naslednjih mesecih se je v meni razraščala želja po spolni, telesni ljubezni, za katero pa zdaj vem, da je bila zanjo prepovedana. Vem, da si je želela, ampak samo takrat in pod pogojem, da bova najprej duševno na isti ravni, da jo bom tako ljubil, kot je ona mene. Na žalost v tem ni uspela. To moje nerazumevanje je pripeljalo tako daleč, da sva si postajala vse bolj tuja. Jaz sem se začel do nje obnašati, kot da je moja last, ji jemati energijo, zavestno ali nezavestno jo zatirati, ji jemati njen ponos. Ona pa je bila tako dobra, da je to pustila. Sedaj vem, da je bilo to grdo, greh, zakaj hotel sem v njej ubiti nekaj, kar je bilo ona sama, to v kar sem se zaljubil. Vem, da tega ni mogoče popraviti, saj jo je to zelo potrlo. Povzročil sem ji bolečino, a to spoznavam šele sedaj, ko spoznavam to bolečino na sebi, ko mi je dejala: »Ne ljubim te več, ne želim te več videti, pusti me pri miru.«
Sedaj vem, kakšna je ta bol, ampak najhuje mi je, ko tega ne morem več popraviti. Vem, da ljubezni ne moreš vsiliti. Ljubezen pride sama. Ljubezen je nekaj najlepšega, ko jo da Bog obema hkrati, tako dekletu kot fantu, lahko pa jo eden ali oba tudi zlorabita. In to se je zgodilo meni, kajti zlorabil sem edino ljubezen doslej.
Ne naredite take napake tudi vi! Če malo premislite, boste spoznali, da je vredno počakati in se zato marsičemu odreči.
Tobi
P.S. To razmišljanje je bilo namenjeno mojemu bivšemu dekletu, katere nisem razumel takrat, ko je bil še čas, ampak jo razumem sedaj, ko je vsega konec. Hvala ti cvetlica moja, hvala ti!

    Ne gre za to, da Cerkev mladim ne bi ‘privoščila’ spolnosti, ampak za to, da jo hoče prav usmeriti. Koliko pristne in plemenite ljubezni je v mnogih družinah. Takšna ljubezen zahteva darovanje, premagovanje in vse tisto, kar naredi življenje med nami, zlasti v družini, lepo in osrečujoče. Do takšne ljubezni pa se ne pride brez žrtev.

Hranil sem tvoje pismo za mesec maj, ker se je vse to nekega maja v resnici dogajalo in ker je to mesec ljubezni, Marijin mesec, ker je ona mati vsake plemenite ljubezni. Danes se toliko govori, piše in poje o ljubezni. V glavnem je to sebična ljubezen, ki sloni na strasti in želji po posesti drugega. Taka ljubezen je samo videz ali, kot si izkusil sam, prevara. Lepo si razčlenil napačne korake te samoprevare. Mnogi mladi ne razumejo, zakaj Cerkev tako vztraja, naj bo ljubezen že v mladosti čista. Tisti, ki bodo prebrali tvoje pismo, bodo to morda malo bolje razumeli. Ne gre za to, da Cerkev mladim ne bi ‘privoščila’ spolnosti, ampak za to, da jo hoče prav usmeriti. Koliko pristne in plemenite ljubezni je v mnogih družinah. Takšna ljubezen zahteva darovanje, premagovanje in vse tisto, kar naredi življenje med nami, zlasti v družini, lepo in osrečujoče. Do takšne ljubezni pa se ne pride brez žrtev.
Danes je toliko skušnjav in zank, da ni lahko ohraniti čisto srce. Zato se moramo naučiti skušnjave premagovati. Veliko sodobne tehnike je usmerjeno v vzbujanje najnižjih strasti. Najraje bi pomislili, da včasih ni bilo težko živeti krepostno, da ni bilo televizije, filmov, interneta, pornografije in vsega, kar ‘morajo’ gledati naši mladi, zlasti pubertetniki. Z druge strani pa je res, da ti mediji posredujejo veliko spodbudnih in plemenitih zgledov velikih osebnosti. Vzgojna modrost narekuje, da se naučimo izbirati.
Moramo priznati, da še nikdar ni bilo toliko čudovitih zgledov, opisanih v knjigah ali tudi v filmih, ki prikazujejo vzornike, ki bi jih lahko posnemali, če bi se le potrudili, da vzamemo v roke primerne knjige, filme, TV oddaje. Tisti, ki delamo na področju medijev, iščemo načine, kako bi katoliški mediji, knjige, ilustrirane zgodbe, tudi filmi bili čim bolj dostopni tudi tistim, ki imajo malo denarja. Ko gledamo nazaj, se čudimo, kako smo mogli izdati toliko lepih knjig po tako nizki ceni. Odgovor sicer poznamo: Naklade so bile pred desetimi leti neprimerno višje kot so sedaj. To je danes problem vseh založb, vendar bi nam višje naklade omogočile nižje cene in večji izbor.
Veseli smo, da Ognjišče ohranja razmeroma visoko naklado, da ga tako lahko sproti ‘moderniziramo’ in naredimo bolj privlačno. Zato seveda potrebujemo ‘zveste’ bralce in bralke. Hvaležni smo vsem, ki nam ostajate zvesti in računamo, da naredite za Ognjišče tudi kaj reklame pri svojih prijateljih in znancih.
Vse, kar vam v Ognjišču napišemo, prihaja iz naših in vaših izkušenj, zato smo veseli, če nam tudi v bodoče posredujete vaša mnenja in s svojimi izpovedmi popestrite naše strani.
oče urednik Franc Bole

Bole F., Pismo meseca, v: Ognjišče (2016) 5, str. 6.

Zajemi vsak dan

Govorjenje te razodeva: blago sodimo po barvi, vino po okusu, rože po vonju, človeka po govorjenju.

(Mirko Mahnič)
Petek, 24. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh