Obisk Matere Terezije v Ljubljani

Mati Terezija v Ljubljani (30. junija 1980)

Povabilo nadškofa Šuštarja in prihod Matere Terezije

Mati Terezija v LjubljaniMati Terezija je Ljubljani darovala sončni ponedeljek, 30. junija 1980, potem ko je nedeljo, praznik apostolov Petra in Pavla, preživela v Zagrebu. V glavno mesto naše ožje domovine je prišla sredi dopoldneva. Spremljala jo je sestra Silvija, Indijka, predstojnica zagrebške hiše misijonark ljubezni. Na dvorišču škofijskega doma jo je pričakal gostitelj, nadškof Šuštar, ki ji je povedal, da so s predsedstva skupščine mesta Ljubljana izrazili željo, da bi jo, ugledno in po vsem svetu cenjeno delavko za mir in resnično bratstvo med ljudmi, radi sprejeli. Tako je nadškof Šuštar opoldne mater Terezijo po-spremil na ljubljanski magistrat. Marijan Rožič, predsednik skupščine mesta Ljubljana, je nobelovki izročil plaketo Ljub-ljane in knjigo o našem glavnem mestu. V svojem pozdravnem nagovoru je dejal, kako se Indija in Jugoslavija trudita, da bi bilo na svetu čimbolj tako, da bi mati Terezija imela čim manj dela. Mati Terezija pa je odgovorila, da so ji taka prizadevanja zelo pri srcu, vendar pa bo kljub temu ostalo še veliko dela, kajti ljudje umirajo ne samo od lakote po kruhu, ampak tudi od lakote po ljubezni.

Skromno kosilo, kakršnega je ta služabnica najbolj ubogih med ubogimi vajena, je mati Terezija zaužila skupaj z redov-nicami - šolskimi sestrami, ki vodijo gospodinjstvo v ljubljanskem bogoslovnem semenišču. V kramljajočem pogovoru je tudi sestram rekla, kar ponavlja ljudem ob vsakem srečanju: »Kar delate ve, tega me ne moremo delati, tistega, kar delamo me, pa ve ne morete delati. Vse skupaj pa lahko naredimo nekaj lepega za Boga.«

Srečanje z materjo Terezijo na škofiji

Ob štirih popoldne se je začelo srečanje z materjo Terezijo v veliki dvorani škofijskega doma. Ob drobni ženi v belem sariju, oblačilu revnih indijskih žena, ki je »uniforma« misijonark ljubezni, je bil nadškof Šuštar, ljubljanski pomožni škof Lenič, koprski škof Jenko, predstavniki republiških oblasti, predstavnice redovnih skupnosti, ki delujejo v Cerkvi na Slovenskem, precej duhovnikov in lepo število ljudi, zlasti mladih. Niso manjkali tudi zastopniki tiska. Nadškof Šuštar se je materi Tereziji prisrčno zahvalil, da je povabilo sprejela in je prišla v središče Slovenije. Izrazil je željo, da bi njena beseda in zlasti njen zgled med nami vzbudila posnemovalce.

Potem je spregovorila mati Terezija. Njen prijetno pojoči glas prav nič ni dal slutiti, da bo kmalu dopolnila sedemdeset let življenja. Nagovor je začela z molitvijo, ki jo misijonarke ljubezni molijo vsak dan po svetem obhajilu. Molila jo je v angleščini, v slovenskem prevodu pa se glasi takole: »Gospod, naredi nas vredne, da bi služile ljudem, ki pa vsem svetu živijo in umirajo v uboštvu in lakoti. Daj jim danes po naših rokah njihov vsakdanji kruh, po naši razumevajoči ljubezni pa mir in radost.« Dobrih dvajset minut je govorila o ubogih, ki jim ona in njene sestre »smejo služiti«. Preproste besede, ki jim daje vrednost dejstvo, da je vse, kar je povedala, že neštetokrat doživela sama pred Jezusom v evharistiji med vsakdanjo uro tihega češčenja, s katerim misijonarke ljubezni po vseh svojih hišah zaključujejo dan, in pred Jezusom v osebi najbolj ubogih med ubogimi, katere rešuje pred nečloveškim koncem na ulici. Pripovedovala je o možu, čigar telo je bilo vse polno črvov, le njegov obraz je bil nedotaknjen; kako je, umirajoč v njenih rokah, rekel: »Živel sem na ulici kot žival, toda umrl bom kot angel, ljubljen in spoštovan.« Pa o ženi v New Yorku, ki je umrla v svoji sobi, a stanovalci stolpnice niti njenega imena niso vedeli. »Po velikih mestih v Ameriki in Evropi, mogoče je tudi tu v Sloveniji tako, je v bogatih hišah veliko ljudi, ki imajo vse, samo nimajo stika z ljubeznijo, nimajo nikogar, ki bi jim zares dal to ljubezen, zato mislim, da se ljubezen začne doma.«

Mati Terezija skrbi za brezdomce, gobave in umirajoče, hrani lačne otroke, zavzema se tudi za nerojene. »Služite življenju in ga branite od njegovih prvih začetkov do zadnjih trenutkov,« je dejal nadškof Šuštar. Mati Terezija je govorila: »Kar je najmanjše, je najbolj ubogo, ker zase ne more še nič storiti. Najmanjši je otrok, ki se še ni rodil... Največje uboštvo je med narodi, kjer je uzakonjen splav. Če more danes mati sama uničiti svojega otroka, kaj mi potem še brani, da jaz ne uničim nekoga ali da nekdo mene uniči? Zdaj je postalo tako naravno, da ljudje drug drugega uničujejo... Mati je začela ta nemir v svetu, kajti otrok je največji božji dar družini.« Misijonarke ljubezni se proti splavu borijo s posvojitvijo: sprejemajo nezaželene otroke in jih, ko nekoliko odrastejo, dajo družinam, ki bodo zanje skrbele kot za lastne, in pa tako, da revne zakonce poučujejo o načinih naravnega načrtovanja rojstev.

Njihovo delo s svojimi darovi podpirajo dobri ljudje z vsega sveta. »Vse polagamo v roke božje previdnosti in vsak dan pride, kolikor je potrebno... Pred nekaj dnevi sem dobila iz Amerike pet dolarjev od nekega moža, ki je od nog do glave paraliziran, uporablja lahko le roke, da kadi. Cele dneve gleda v strop in kadi, cigareta je njegova edina družba. Slišal je za nas in tudi on bi rad kaj storil za naše uboge. En teden ni kadil in ta denar je poslal meni v Kalkuto. To je veličina ljubezni!«

»Današnja mladina hoče dati vse ali nič«

Ko je mati Terezija končala svoje kramljanje, jo je pozdravil prelat Vilko Fajdiga, nacionalni direktor za misijone. Izročil ji je slovenski prevod knjige Malcolma Muggeridga »Nekaj lepega za Boga« in pozdrave za slovenskega misijonarja Jožeta Cukaleta, ki deluje v Kalkuti. Nato je mati Terezija odgovarjala na vprašanja navzočih. Nekdo je vprašal: »Vemo, da je vaše poslanstvo izredno težko, znano pa nam je, da imate veliko poklicev. Kaj mlade tako privlači v vašo družbo in kako dosežete, da ti poklici pri tako napornem napornem poslanstvu vztrajajo?« Mati Terezija je smehljaje odgovorila: »Današnji mladi ljudje želijo več videti kot pa slišati, hočejo dati vse ali nič. Res imamo veliko poklicev: v Indiji imamo 311 novink, v Rimu 58, na Filipinih 26, v New Yorku 16, v Zagrebu smo včeraj dobili 4 kandidatke, kmalu jih bo še več. Upam, da bodo prišle tudi iz Slovenije. Kaj iščejo ti mladi ljudje? Iščejo življenje v uboštvu, molitvi in žrtvi, ki ga bodo darovali službi ubogim. To izražajo v svojih pismih, s katerimi prosijo za vstop v našo družbo. Kar delamo, je zelo težko, vendar je to sad naše molitve, naše povezanosti z Bogom. V naši družbi imamo vsak dan eno uro adoracije - zvečer, ko smo vse končale - pa tudi začenjamo dan z molitvijo in sveto daritvijo.« Nekdo drug je želel vedeti, če se državne oblasti ne bojijo njihove misijonarske gorečnosti, da bi ljudi spreobračale h krščanstvu. »Vedno poudarjamo, da Bog ljubi nje in nas. To oznanjamo s svojim delom. Nihče, niti Bog sam, ne more nikogar na silo spreobrniti. Vsakomur dajemo priložnost, da vrši dela ljubezni. Vsako dejanje ljubezni pa človeka pripelje k Bogu.« Dopisnik švedske televizije se je zanimal, kakšno pomoč nudi materi Tereziji vlada te države. »Pomoč dobivamo z vsega sveta, a ne od organizacij, temveč od družin in skupin, ki zbirajo denar in drugo pomoč. Vse, kar dobimo, je sad žrtev. Tako se npr. več družin vsak teden odreče enemu obroku hrane (kosilu ali večerji) in denar zlagajo skupaj. Ko se nabere dovolj, kupijo rešilni avtomobil in nanrtt ga pošljejo.« Le malo časa je ostalo za osebni stik s to edinstveno ženo. Vsak ji je želel stisniti roko in biti deležen njenega dobrotnega nasmeha.

Mati Terezija pri maši v nabiti stolnici

Ob petih je bila maša v stolnici, ki je bila polna do zadnjega kotička. Celo nadškof Šuštar je bil prijetno presenečen. »Še zdaleč nismo pričakovali, da se vas bo toliko odzvalo, ker niti nismo mogli povsod obvestiti o obisku matere Terezije,« je dejal na začetku maše, »in zato je naša tako številčna navzočnost znak, da imamo mater Terezijo radi, da se navdušujemo za njeno delo in poslanstvo, ki ga izvršuje vpričo vsega sveta, da bi tudi sami nekoliko bolj spoznali, k čemu nas vabi in kliče Bog.« Posebej razveseljivo je bilo dejstvo, da je bilo med množico izredno veliko mladih ljudi. »To je dokaz, kako znate v mladih buditi navdušenje za iskanje novega življenjskega smisla, da življenjski smisel ne obstaja v sebičnem uživanju, ampak v nesebičnem služenju človeku, v ljubezni,« se je v homiliji nadškof obrnil k materi Tereziji. Začel jo je z besedami: »Draga mati Terezija! Upal sem, da boste mogli vi razložiti ta odlomek iz evangelija svetega Mateja o hoji za Kristusom, a dejali ste, da boste raje spregovorili ob koncu svete daritve. Razlago tega evangelija, popolne odločitve hoditi za Kristusom, biti ubog z ubogimi, to razlago daje vse vaše življenje in delovanje. In ta dejanja in to življenje je bolj prepričljivo kakor vsaka beseda... Od vašega rojstnega kraja in potem prek vaše poti v Indijo - in sedaj ste obhodili že ves svet — povsod povezujete ljudi, verne in neverne, najrazličnejših veroizpovedi, v eni ljubezni in v eni skrbi za človeka, ki je naš brat... Vi, draga mati Terezija, ste dokaz in vaše delo po vsem svetu je dokaz, kako je tudi danes med ljudmi čut in smisel za človeka, za njegovo dostojanstvo in vrednost, še živ. Tudi čut in smisel za tistega človeka, ki gospodarsko ni več ustvarjalen, ampak, j e ubog, bolan in zapuščen in ga morda družba porine na rob življenja. Vi pa hočete ravno takemu ubogemu in trpečemu človeku posvetiti vso svojo ljubezen in s tem izzivate ves svet. Izzivate tudi nas, kako potrebne so te temeljne etične vrednote in kako ves svet pričakuje in išče ljudi, ki imajo srce za brata in sestro, ki trpi... Vi, draga mati Terezija, ste misijonarka v najglobljem pomenu besede, ker imate iz Kristusovega evangelija res nekaj povedati in nekaj dati, nekaj prinesti iz bogastva božje resnice in božje ljubezni. Vaše delo je dokaz, kaj zmore živa vera v Boga, kaj zmore zaupanje in kaj zmore popolna predanost Bogu... Čeprav ste sami ubogi, je ves svet po vas postal bogatejši, kajti pokazali ste ljudem, da je bogat tisti, ki daje, ne pa tisti, ki ima in jemlje zase. In bogat je tisti, ki pridobi še druge za to, da bi dajali, da bi bili vsi ljudje nekoliko srečnejši... Vaša navzočnost med nami je vabilo in klic, naj bo tudi v nas čut za človeka iz božje ljubezni in dobrote še bolj živ in bolj globok, naj bo v nas nekaj več ljubezni, ki se hoče pokazati v dejanju, še nekoliko več pripravljenosti, da spoštujemo vsakega človeka, da smo prijatelji med seboj, da vsi hočemo drug drugemu pomagati ...«

Mati Terezija, ki je vsa drobcena na svojem klečalniku pod kupolo stolnice živo spremljala evharistično daritev, je po maši med navdušenim ploskanjem pristopila k ambonu. Svoj dvajsetminutni nagovor je začela z besedami: »Prosimo Mater božjo, naj nam da svoje srce: tako lepo, tako čisto, tako sveto, tako polno ljubezni in ponižnosti, da bi mogli prejeti Jezusa v Kruhu življenja in mu služiti v naših bratih in sestrah, v naših ubogih.« Vsa stolnica se ji je pridružila, ko je molila zdravamarijo. Dejala je, da je prinesla hvaležnost ljudi iz Indije, posebej iz Bengalije, kjer so slovenski misijonarji oznanjali evangelij in »v srca ljudi vsadili ljubezen do Jezusa.« Nadaljevala je: »Ko je Jezus prišel v Marijino srce, isti Jezus, ki smo ga zdaj prejeli pri svetem obhajilu, je takoj šla ven - šla je, da služi. Jezusova navzočnost v njenem srcu je rodila željo, da ga podari drugim.« Tako moramo njegovo navzočnost uresničevati tudi mi: v dajanju. »Jezus je napravil sebe za kruh življenja, a to mu še ni bilo dovolj; samega sebe je napravil lačnega, žejnega, bolnega, golega. Kakor da je lačen naše ljubezni, nam je dal priliko, da ljubimo Boga v bližnjem... Kako bomo mogli ljubiti? Če bomo molili. Sad molitve je čisto srce. Jezus je rekel, da bodo tisti, ki so čistega srca, gledali božje obličje. Če vidimo božje obličje drug v drugem, ni težko ljubiti, ni težko žrtvovati...«

Ko je svoj nagovor končala, se je med množico počasi prebijala proti notranjemu dvorišču škofijskega doma. Tam so se lahko z njo srečali tisti, ki niso mogli priti v cerkev. Še je odgovarjala na vprašanja in še enkrat je ponovila prošnjo: »Molimo, da bi se naučili videti, ko gledamo okoli sebe. Prosimo Boga, naj nam odpre oči, da bi spoznali lakoto po ljubezni, ki je večja kot lakota po kruhu. Prosimo Boga, da nas uporabi, da postanemo njegova ljubezen in njegova svetloba v današnjem svetu.«

Silvester Čuk v Ognjišču 08_1980

Zajemi vsak dan

Kristjan ve, kdaj je čas govoriti o Bogu, in kdaj je prav o njem molčati in preprosto pustiti, da govori ljubezen sama.

(Benedikt XVI.)
Sobota, 17. November 2018

Ognjišče na Facebooku

Na vrh