Beato Angelico

* okoli 1395, Vicchio – umrl 18. februarja 1455, Rim

Beato Angelico je bil slikar po naravnem navdihu in poklicu in tega svojega poklica ni opustil, ko se je odzval Gospodovemu klicu, naj hodi za njim. Rodil se je okoli leta 1400 v Mugellu severno od Firenc. Ima mu je bilo Guido de Pietro di Gino. Umetniški dar, ki mu je bil položen v zibelko, je uspešno obrusil pri slikarju Lorenzu Monacu v Firencah. Leta 1417 je že postal član florentinske slikarske družbe. Njegovo prvo znano delo je iz leta 1419, ko je živel še med svetom.. Leta 1423 pa je ustvaril prvo delo, katerega je podpisal kot dominikanski redovnik Fra Giovanni da Fiesole. Okoli leta 1421 je namreč mladi umetnik skupaj s svojim starejšim bratom Benedet- tom vstopil v dominikanski red. Izbral je dokaj reven samostan San Domenico di Fiesole, katerega člani so živeli v strogem duhu prvih pravil sv. Dominika.

Ta izbira razodeva njegovo globoko vero in predanost Kristusu, kajti odpovedal se je obetajoči umetniški karieri, ki se mu je kot sposobnemu in zgodaj uveljavljenemu slikarju nasmihala. V samostanu se je posvetil najprej preoblikovanju samega sebe. Potopil se je v premišljevanje evangelija in poslej bo upodabljal samo verske prizore, za katere je dobil navdih iz evangelija, iz bogoslužja in iz svetniških zgodb. V samostanu je imel odlične učitelje duhovnega življenja. Pod njihovim vodstvom se je usposobil za izvrševanje prvega poslanstva dominikanskega ali pridigarskega reda: oznanjati evangelij. Beato Angelico je to delal ne s pridigami ali spisi, temveč s svojim slikarskim čopičem. Čeprav je živel za samostanskimi zidovi, se je kot slikar nenehno izpopolnjeval, tako da ga umetnostni zgodovinarji postavljajo med največje slikarje zgodnje renesanse (Ghiberti, Brunelleschi, Donatello idr.).

V samostanu je Fra Angelico imel svojo umetniško delavnico in okoli njega so se zbirali učenci in pomočniki. Ti so nadaljevali njegovo delo, kadar je mojster šel k skupni molitvi ali ko so ga klicale druge samostanske dolžnosti. Bil je zelo blagega značaja, ponižen, skromen, družaben, zato so ga bratje večkrat izvolili za samostanskega ekonoma in oskrbnika, enkrat celo za predstojnika (priorja). Leta 1439 so ga poklicali v samostan Sv. Marka v Firencah, ki so ga bili malo prej obnovili, da bi ga Fra Angelico poslikal. Mojster je stene dvoran, dolgih hodnikov in štiriinštiridesetih redovniških celic okrasil z evangeljskimi prizori, ki podajajo zgodovino odrešenja od Oznanjenja do Vstajenja. Iz njih izžareva odrešujoča ljubezen Boga do človeka, poosebljena v Jezusu Kristusu. Vsaka slika je kot „košček nebes" in razkriva srce umetnika, čigar čopič je vodila misel: božja ljubezen hoče, da ljubimo človeka in mu želimo vse dobro, posebno večne dobrine. Slike so se ohranile do danes in ta samostan je eden najbolj občudovanih krščanskih spomenikov na svetu. Za slike Fra Angelica so značilne žive, tople barve, cvetoče okolje in preprostost evangeljske govorice, ki je globoko človeška in zato razumljiva vsakomur, ki ima zdrave oči.

Leta 1445 ga je papež Evgen IV. poklical v Rim, da bi poslikal kapelo Najsvetejšega v baziliki sv. Petra. V večnem mestu je ostal tudi pod njegovim naslednikom Nikolajem V., Bival je v dominikanskem samostan Santa Maria Sopra Minerva. V tem času je sprejel tudi povabilo iz Orvieta: v znameniti stolnici tega mesteca sta ohranjeni njegovi sliki Kristusa Sodnika in Zbor prerokov. Leta 1450 je odšel nazaj v Samostan san Domenico di Fiesole v Firencah, kjer je bil dve leti (1450—1452) hišni predstojnik (prior). Potem se je vrnil v Rim, kjer je kot gost samostana Santa Maria Sopra Minerva še vedno ustvarjal, toda njegove moči so počasi ugašale. 18. februarja 1455 je svetniško umrl. Njegovi posmrtni ostanki počivajo pod velikim nagrobnikom, na katerem je upodobljen v redovniški obleki in s sklenjenimi rokami, kakor da bedi in moli. Vse njegovo življenje in njegovo slikarstvo sta bila ena sama molitev in šola molitve. Pa tudi šola umetnosti, ki posvečuje in ob kateri vsak človek, tudi tisti, ki ne veruje, skoraj otipljivo začuti navzočnost duhovnega, nadnaravnega sveta.

Ognjišče 02_1984