Rafko Vodeb

* 26. julij 1922, Dolenja vas pri Artičah; † 5. julij 2002, Maribor

Bolniška soba je moja kapela

"Ko sem septembra leta 2000 prišel v dom za ostarele duhovnike v Maribor, to mesto zame niti malo ni bilo novo, saj sem v njem osem let obiskoval gimnazijo in na pragu vojne leta 1941 maturiral," je o mestu, kjer sedaj živi, povedal Rafko Vodeb, upokojeni duhovnik z zelo razgibanim življenjem. Po gimnaziji se je namreč za dalj časa poslovil od mesta ob Dravi.

V slovo so ga primorali drugi. Začela se je vojna in Nemci so ga iskali, da bi ga zaprli. Kmalu so njegovo družino izgnali v Šlezijo. Ko se je spominja, pove, da se je v družini rodilo enajst otrok. Rafko je najmlajši. "Bili smo kmečka družina. Kljub temu pa so naši veliko dali na šolanje otrok. Najstarejši brat Ivan, ki je od mene starejši 18 let, je tudi postal duhovnik. Šolal se je v Škofovih zavodih v Šentvidu. Bil je tako dober v šoli, da je imel šolanje zastonj," se spominja Rafko. "Plačevati mu od doma ne bi mogli." Tudi nečak Ivan je duhovnik, župnik pri Sv. Martinu pri Vurbeku. Vedno, tudi ko je bil v Rimu med visokimi ljudmi, se je rad spominjal svojih kmečkih korenin. "Za kaj vse ste bili prikrajšani, ker ne poznate kmečkega življenja," je nekoč dejal patru plemiškega rodu. "Za nič na svetu ne bi zamenjal z vami."

Kmalu po začetku vojne je takratni mlad študent nekajkrat ilegalno šel čez mejo med italijansko in nemško okupacijsko cono, dokler ni zbežal v Ljubljano, potem pa je prišel usodni trenutek, ko je takratni cel prvi letnik mariborskega bogoslovja odšel na študij v Rim. "Osem nas je bilo, med drugimi Štefan Falež, ki je pozneje izstopil in postal prvi veleposlanik pri Svetem sedežu, njega je nadomestil Maksimiljan Jezernik, prvi rektor Slovenika, pa Janez Belej, ki je delal na kongregaciji za evangelizacijo narodov." To je bila papeževa pomoč bogoslovcem, ki so jih pregnali nacisti. "Kajti dobiti smo morali posebna dovoljenja od italijanskih okupacijskih oblasti, da smo lahko šli v Rim, on pa nam je tam omogočil študij. Ko sem prišel v večno mesto, sem znal le malo jezika, sem pa v dobrem mesecu že skoraj vse razumel." Tu se že kaže Vodebova izredna nadarjenost za jezike, kar mu bo pri njegovem poznejšem delu še kako koristilo. "Sprejeli so nas v zavodu De propaganda fide (za širjenje vere), kjer so se izobraževali bogoslovci iz misijonskih dežel in stoji na gričku nad trgom sv. Petra. Gojenci smo bili iz različnih narodov."

Leta 1948 je bil posvečen v duhovnika, vendar nove maše ni mogel imeti doma, jugoslovanski komunisti so mejo dobro zaprli. Ostal je v zavodu in začel sodelovati pri slovenskih oddajah na Radiu Vatikan. Obenem se je privatno študijsko izpopolnjeval pri slovenskem jezuitu, profesorju Vladimirju Truhlarju. Uradno pa je študiral vzhodno teologijo in s profesorjem sta se že dogovorila za doktorsko nalogo: Kritika Solovjojojevih ruskih del. Toda profesor je umrl, tako da je ostal brez mentorja in spet na začetku dela. "Potem sem bil imenovan za podravnatelja bogoslovja v zavodu in nisem mogel več delati doktorata." Čeprav se je kot podravnatelj srečeval z Azijci in Afričani, poudarja, da v njegovem času še niso prihajali množično študirat v Rim. To se je zgodilo pozneje.

RIMSKA SREČANJA

Med svojim bivanjem v Rimu, je spoznal in srečal precej tudi znanih ljudi, od profesorjev in teologov do kardinalov, državnikov in bodočih papežev. Zanimiv je njegov spomin na kardinala Fumasoni Biondija, predstojnika kongregacije za širjenje vere. Že ob prvem srečanju je povedal, da ceni Slovence, medtem ko nekateri takrat za Slovence sploh še slišali niso. Slovenskim študentom je povedal, da je pred njimi v istem zavodu študiral samo znani misijonar Ignacij Knoblehar, potem pa se pozanimal za znanega pravnika Pitamica, za katerega je trdil, da je njegova knjiga o državi najboljše delo v tej stroki. Slovitega slovenskega pravnika je spoznal, ko je bil papeški nuncij v Združenih državah Amerike in sta skupaj s francoskim diplomatom in pesnikom Paulom Claudelom prihajala v njihovo kapelo k maši. Gospodu Rafku se potem spomin ustavi ob točnosti kardinala Montinija, poznejšega papeža Pavla VI., ki je povabil študente iz zavoda za ministrante, ko je šel maševat v zapore.

Seveda pa zavzema posebno mesto med vsemi srečanji "prošnja" jugoslovanskega kralja Petra za vatikanski potni list. Še danes gospodu Rafku ne gre v glavo, da je "vladar" prosil "podanika", kar je Rafko Vodeb nekoč bil, za uslugo. Toda Vodeb ne samo, da mu ni mogel ustreči, tudi hotel mu ni. Spomnil se je zapostavljanj Slovencev v Kraljevini Jugoslaviji, trganja slovenskih besedil iz čitank in izgovora, da Sveti sedež ne daje potnega lista pravoslavnim. Pozneje je zvedel, da je bil to samo njegov "izgovor", kajti obstajali so primeri, sicer izjeme, ko so pravoslavni imeli vatikanski potni list.

Umetnost, prevajanje, pesnikovanje

Toda Rafka Vodeba je delo začelo utrujati. Biti podravnatelj tako velikega zavoda, kjer so bivali študentje s celega sveta, največ iz "tretjega sveta", je pomenilo veliko pisarniškega dela, za katero pa človek z umetniškim čutom ni rojen. Zaželel si je, da bi nekoliko ušel temu hudemu ritmu in izprosil si je študijski dopust. Ene počitnice je šel "na oglede" v Pariz, da bi se laže odločil, kam naj gre na izpopolnjevanje. Dal je na kup vse svoje prihranke in vsa sredstva ter se odločil za študij cerkvene umetnosti, umetnostne zgodovine ter arheologije na katoliški univerzi v Louvenu v Belgiji. V štirih letih je študij končal in se vrnil v Rim in začel na papeški univerzi Urbaniana predavati cerkveno umetnost in umetnost v misijonskih deželah ter spet sodelovati pri vatikanskem radiu in v letih 1965 do 1971 je bil ravnatelj slovenskih oddaj vatikanskega radia.

Gospod Vodeb pa ni bil samo ljubitelj umetnosti, ampak je tudi sam rad kaj naslikal. Tako, bolj za dušo. Kako je lepota zaznamovala njegovo dušo, kaže tudi to, da je tudi pesnik, ki je izdal kar tri pesniške zbirke. Je pa tudi prevajalec. Njegov vidnejši prevajalski podvig je Ricottijeva knjiga Jezusovo življenje. Ko je gospoda Rafka pred kratkim obiskal mariborski škof, mu je dejal, da njegov lepi prevod knjige o Jezusu še vedno uporablja pri premišljevanju. "Veliko ur dela je v tisti knjigi. Večinoma sem prevajal zvečer in potegnil v noč," se spominja. "Na ta prevod sem ponosen, saj je knjiga lepo prevedena in tudi izvirnik je kvaliteten. Avtor se ni opiral na bajke, niti ni iskal senzacionalnih novotarij, ampak se je držal preverjenega. Še danes stvari, ki so tam zapisane, stojijo."

Čeprav je Rafko dolgo živel v tujini in bil prisiljen govoriti v različnih tujih jezikih, je vedno ohranil izredno lep jezik. "Imam veselje do jezika. Rad imam slovenščino in to ljubezen sem vedno gojil. Vedno sem skrbel, da sem se tudi v tujini iskal slovenske sogovornike in z njimi govoril v materinem jeziku. Na Propagandi sva bila z gospodom Jezernikom podravnatelja. Seveda sva govorila slovensko."

Leta 1971 se je Rafko Vodeb vrnil v domovino. Zaprosil je za jugoslovanski potni list, najprej mu ga niso hoteli dati, pozneje so se omehčali. Pet let po prihodu je postal tajnik Celjske Mohorjeve družbe, na Teološki fakulteti v Mariboru je predaval cerkveno umetnost. Bil je dejaven kot urednik, obenem pa je še naprej prevajal in svojega bogatega prevajalskega dela zlepa ne bi mogel bolje okronati kot ga je s prevodom izredno zahtevne in obsežen monografije o mozaični poslikavi papeževe kapele Odrešenikova mati, ki jo je opravil p. Marko Ivan Rupnik. "Mesec dni sem prevajal sedem ur na dan, od jutra do večera. Bival sem v kapucinskem samostanu v Vipavskem Križu, da sem lahko v miru natančno prevajal. Rekli so, da sem jaz najbolj primeren za to delo, ker poznam v slovenskem in italijanskem jeziku umetnostno zgodovinske in teološke izraze in seveda vzhodno teologijo. Ko sem knjigo prevedel, sem bil popolnoma izčrpan. Za mozaike sem se navdušil, že ko sem obiskal Rim in videl, kako pater dela kapelo. Takoj sem spoznal, da gre za veliko delo in s p. Markom sva se pogovarjala o tej umetnini. Vesel sem bil, ko je prišel delat mozaike tudi v mariborsko bogoslovje in sem si od blizu ogledal tudi ta dela." Nad umetnikom je bil tako navdušen, da je sprejel vabilo Ognjišča, da bi prevedel Rupnikovo knjigo Reči človek. Začel je z delom, prevedel dve poglavji, potem pa zaradi izčrpanosti ni mogel več. Pa tudi bolezen je naredila svoje.

Sedaj lahko prisluhnem ljudem

Ko si je ogledoval mozaike v bogoslovju, je že stanoval v domu za ostarele duhovnike mariborske škofije. Opešal je in pred dvema letoma se je iz mlina, ki si ga je preuredil in kjer je preživljal pokoj, moral preseliti v dom. "Noge so tako slabe, da ne morem niti stati. Lahko pa me peljejo z vozičkom. Sicer pa mi nič ne bolijo. Le včasih, ko se nerodno obrnem, me zabolijo."

Gospod Vodeb tudi sedaj ne počiva. V njegovi sobi boste videli ogromno knjig in časopisov, od Nove revije do umetnostno zgodovinskih in teoloških knjig. "Vsako jutro po zajtrku dve uri sedim, da nisem stalno v postelji. Še vedno rad veliko berem."

Pa še ena stvar zapolnjuje dneve in ure, ki mora biti duhovnik Rafko v postelji -številni obiski. To mi potrdi tudi sestra Mateja, ki skrbi za varovance duhovniškega doma. Gospod Rafko pa pojasni: "Sedaj ne morem nič več drugega delati, zato zelo rad sprejemam ljudi in imam veliko obiskov. Prihajajo na pogovor." Rafko Vodeb je bil več let eksorcist. Vlogo izganjalca hudega duha mu je poveril mariborski škof. "Zelo resno sem vzel to stvar. O tem imam tudi rokopis knjige Hudi duh obstaja in deluje. Pisal sem tudi o eksorcizmu. K meni je prihajalo veliko ljudi, vendar ni šlo vedno za obsedenost, ampak sem bil velikokrat priča zmedenosti, ljudje so mislili, da so obsedeni. Treba je izredno dobro razlikovati med obsedenostjo in bolezenskimi znaki. Številni obiski pri duhovnikih kažejo na duhovno stisko, ki vlada med ljudmi, in na zmedo pa tudi trpljenje, skozi katero so šli ljudje."

Pred koncem pogovora mi je gospod Vodeb še dejal: "Sedaj je soba moja kapela. Vsak dan pride ob štirih popoldan v sobo mašavat gospod Vlado Rutar. Zelo sem mu hvaležen za to. Tako sem vsak dan pri maši." In ko ga je gospod Rutar prišel obiskat, je zatrdil, da zelo rad prihaja maševat in da razveseli gospoda Rafka.

(naši preizkušani bratje 07_2002)