Po poti križa v vstajenje

Sveta dežela (spomin na romanje)

BAZILIKA BOŽJEGA GROBA
SD 05 2014 0
Iz našega betlehemskega zavetja v Casi novi se odpravljamo že zgodaj zjutraj, da bi lahko med prvimi obiskali baziliko Božjega groba, prvo cerkev sveta, ki stoji na kraju, kjer je Jezus opravil svojo krvavo daritev na križu.  Skalna pečina nad mestom, kjer so izvrševali smrtne obsodbe, je bila v Jezusovem času zunaj mestnega obzidja, s širitvijo pa je postala del mesta, zato Kalvarije in Božjega groba iz Jezusovega časa ni mogoče več videti. Te svete kraje danes varuje ena sama velika zgradba, kljub očitnim znamenjem časa in razpokam, ki so jih povzročili požari in potresi. Na dvorišču pred baziliko najprej prisluhnemo precej razgibani zgodovini tega kraja, ki so mu kristjani v Jeruzalemu že od začetka izkazovali veliko spoštovanje. Ko je Konstantin leta 313 (Milanski edikt) dal krščanstvu svobodo, je prišla v Sveto deželo njegova mati, sv. Helena, in na njeno pobudo je nad Jezusovim grobom zrasla veličastna bazilika (Martyrium), rotunda nad kapelico Božjega groba pa se je imenovala Anastasis (Vstajenje). Perzijci so (614) uničili vse Konstantinove stavbe, in ko so leta 1099 sveto mesto osvobodili križarji, so baziliko pozidali in sedanja ohranja njene osnovne obrise.SD 05 2014 1 Ko so tu zagospodarili Turki (1187), so svetišče podržavili, leta 1335 pa so postali varuhi svetih krajev frančiškani, ki so baziliko dvakrat obnavljali, nazadnje so jo po požaru 1808 obnavljali pravoslavni Grki, toda notranja kapelica nad božjim grobom kaže precej klavrno podobo, zvezana je s kovinskimi vezmi in vedno bolj propada.  Danes si ta najsvetejši kraj po uredbi iz leta 1852 (status quo - ki določa uporabo prostorov in urnike bogoslužnih opravil) delijo tri krščanske Cerkve (katoliška, grška pravoslavna in armenska) in tri manjše krščanske skupnosti (Kopti, sirski in etiopski kristjani). Kraj je vsem kristjanom tako svet, da vsak varuje svoj kotiček ali svojo kapelo, nihče pa ne more preseči zamer iz preteklosti ... .[Pred dobrimi tremi leti (2015) pa se je vendarle zgodilo: katoliška, grško-pravoslavna in armenska Cerkev so se dogovorile za obnovo kapele (edikule) - devet mesecev je trajalo restavriranje in lansko leto (2017) pred veliko nočjo so tu obhajali ekumensko bogoslužje ob zaključku obnovitvenih del -  več milijonov romarjev vsako leto lahko znova nemoteno obiskuje Jezusov grob.]

KALVARIJA
Ko stopimo v baziliko, se naprej usmerimo desno proti desetim stopnicam, ki vodijo na Kalvarijo. SD 05 2014 2Stopamo na kraj, kjer so Jezusu odvzeli oblačila, mu dali vina z žolčem mešanega in ga pribili na križ. Ta sveti kraj je okrašen z mozaiki, posrebren oltar obdajajo prizori trpljenja ... tu so ga križali ... poleg je oltar Marije Matere bolečin, spodaj se skozi steklo vidi delček svete skale. Potrpežljivo se prepustim množici in njenemu valovanju, ki me nosi sem in tja, mimo stebrov v prostor, kjer je Jezus izdihnil na križu ... Kapela na levi strani, za katero skrbijo pravoslavni Grki, sloni na častitljivi skali, ki je ob straneh oltarja vidna skozi steklene plošče.  Srebrna plošča, ki je v sredini odprta, kaže odprtino, v katero je bil zasajen križ. Zelo se moram potruditi, da pridem do nje in jo počastim ... Molimo te, Kristus, in te hvalimo, ker si s svojim križem svet odrešil ...  Ko se na drugi strani po stopnicah spuščamo s Kalvarije, se na dnu ustavimo pri Adamovi kapeli, kjer je videti del skale z razpoko, ki je nastala v trenutku, ko je Odrešenik izročil svojo dušo Očetu. Po Jezusu, novem Adamu, prihaja na vse ljudi opravičenje, ki daje življenje ... SD 05 2014 3Ob izhodu je na tleh kamnita plošča, postavljena na kraju, kjer je bilo nekdaj maziljeno Jezusovo telo, preden so ga položili v grob ... vzela sta (Jožef in Nikodem) Jezusovo telo in ga z dišavami vred povila s povoji ... Ob skali ves čas poklekujejo romarji in Jezusu izkazujejo čast, se dotikajo skale, nekateri prinašajo dišave ...

BOŽJI GROB
Postavimo se v vrsto, ki se od vhoda vije v levo okrog pravokotne kapele z majhno kupolo, ki so jo zgradili Grki in hrani ostanke v skalo vsekanega groba, kamor je Jožef iz Arimateje položil Jezusovo telo.  Ko pridem na vrsto, me menih spusti najprej v preddverje (nekdaj vklesano v skalo), kjer je ob kamnu sedel angel in ženam naznanil, da je Jezus vstal. ... SD 05 2014 4poglejta kraj, kamor so ga položili ... vstal je od mrtvih ... Od tam potem skozi nizka vrata vstopim v božji grob, dva metra dolg in približno toliko širok prostor, v katerega lahko hkrati vstopijo le trije ... na desni strani je kamnita klop, na kateri je ležalo telo mrtvega Jezusa Kristusa ... v nekaj trenutkih, ki so mi podarjeni, razmišljam o častitljivem grobu, ki je najbolj zgovorno znamenje novega dne, ki ga je začel Kristus. Velik kamen je odvaljen, grob je odprt, v resnici je to ‘zibelka’ Vstalega, ki je s svojim vstajenjem obnovil življenje tudi meni. [V zgoraj omenjenih obnovitvenih delih je bila največja pozornost namenjena odprtju Jezusovega groba (oktobra 2016). Našli so tanko ploščo še iz časov križarjev, kar pomeni, da grobnice niso odprli že 700 let. Pod njo pa so našli še drugo še starejšo ploščo iz časa Konstantina Velikega, ki je bil prvi cesar, ki je sprejel krščanstvo.]

KRISTUSOV KRIŽ
Pater nas popelje še po drugih kapelah, najprej v najbolj skromno kapelo sirskih kristjanov, in iz nje do groba Jožefa iz Arimateje, o katerem vemo, da je bil na skrivaj Jezusov učenec in mu je odstopil svoj grob, zase pa je dal narediti novega, ki je še do danes ostal tak, kot nekoč, vsekan v skalo ... Zraven je kapela, ki jo oskrbujejo Kopti in v njej imajo en del kamna, ki sega sem od božjega groba, in na njem gori svečka. Za Kalvarijo nas stopnice pripeljejo v kapelo sv. Helene, za katero skrbijo Armenci. SD 05 2014 5Pod Kalvarijo je bil prostor (opuščen vodnjak), kamor so metali križe obsojencev, ki so bili križani. Ko je leta 340 prišla v Sveto deželo sv. Helena, je bila njena glavna skrb, da bi našla Kristusov križ. Iz množice križev je izbrala tistega, ob katerem so se zgodila čudežna ozdravljenja ... Po stopnicah se spustimo še globlje, v kripto najdenja sv. križa, kjer na kamnitem oltarju stoji bronasti kip sv. Helene, ki drži v rokah križ, katerega je tu našla.

ZID ŽALOVANJA
Zgodaj popoldne se od Jafskih vrat mimo Davidovega stolpa (utrdbe, ki jo je zgradil Herod Veliki in kjer naj bi ga obiskali Modri) in Sionskih vrat ... iz armenskega dela Jeruzalema odpravimo še v judovski del. SD 05 2014 7Po stopnicah se spustimo v del mesta, ki se imenuje Cardo, srčna os mesta, ki je nastala po uporu Judov leta 130 po Kr., ko so Rimljani Jeruzalem porušili in je cesar Hadrijan novo mesto preimenoval v Aelia Capitolina. Od Sionskih do Damaščanskih vrat je tekla ta glavna ulica Jeruzalema, s stebrišči in pločnikom za pešce ... s stranskimi ulicami.  Napis nas spomni, da vstopamo v sveto mesto Jeruzalem. Tu smo si ogledali tudi del mozaičnega zemljevida, ki je nastal v Madabi (na jordanski strani), iz 5. stol. ko je bilo še vedno tako urejeno, kot so naredili Rimljani. Tu je tudi menora, kopija svečnika iz templja ... Smo že blizu srca starega mesta, kamor se srca Judov še danes obračajo z velikim hrepenenjem in upanjem ... le nekaj korakov odtod, kjer je nekoč stal tempelj sta danes muslimanski svetišči: Svetišče Skale in mošeja El Aqsa, kamor hodi ob petkih molit na tisoče muslimanov. Naš glavni cilj pa je seveda zid žalovanja, najbolj svet prostor na tej zemlji, ki je Judom še ostal, potem ko so jim dokončno porušili tempelj. SD 05 2014 6Od njega je ostal samo zahodni zid, nekaj kamnov je bilo na vrhu dodanih, še vsaj toliko zidu pa je v zemlji zasutega. Žene gredo na desno stran (vmes je zid) moški pa na levo, do zidu,  lahko pa tudi v notranji prostor, kjer je vidnega še več zidu.

KRIŽEV POT
Starodavna Via crucis (Križev pot) je obujanje spomina na pot, ki jo je Jezus prehodil iz Getsemanija do Kalvarije, danes pa se začenja s Pilatovo obsodbo. To pot sem si predstavljal nekoliko drugače, vendar nisem računal, da je bilo mesto večkrat porušeno, in bogve kako globoko pod nasutimi ruševinami so ostale poti, po katerih je hodil Jezus. Že kakšno uro pred začetkom križevega pota se s patrom odpravimo po poti, ki so ji opravili vojaki na veliki petek zjutraj, ko so Jezusa od Kajfa odpeljali pred Pilata. Tako si lahko v miru ogledamo določena mesta, ki jih med križevim potom ne bomo mogli obiskati. SD 05 2014 8Zdaj stojimo pred trdnjavo Antonijo, kot tisto jutro Judje, ki niso stopili v sodno hišo, ker so se bali, da bodo nečisti. Pilat je zato prišel ven, da so mu ga izročili, na notranjem dvorišču ga je dal prebičati, s trnjem kronati, potem pa ga je pri drugem vhodu pripeljal pokazat. V tem delu nekdanje trdnjave je zdaj bazilika Ecce homo (Glejte, človek), za katero skrbijo sionske sestre, ki nenehno molijo za spreobrnjenje vsega človeštva. Zberemo se na dvorišču pred muslimansko šolo, kjer je stal eden od štirih stolpov trdnjave Antonije – tu se začne naše premišljevanje o Jezusovi obsodbi in poti proti Kalvariji ... Sin človekov bo izdan ... obsodili ga bodo na smrt ... Križev pot se nadaljuje pod slavolokom Ecce homo, ulica se spušča in pri avstrijskem zavetišču zavija levo. Tu sta blizu skupaj tretja in četrta postaja, za kateri skrbi Armenski patriarhat, ki ima tu tudi svojo cerkev. Majhen relief zaznamuje kraj, kjer se za trenutek ujameta pogleda Matere in Sina. Na kraju, kjer ulica zavija desno, se ustavimo pri frančiškanski kapeli spomina na kraj, kjer so vojaki prisilili Simona, da mu je pomagal nositi križ ... Skupina patrov (tudi pater Peter) vodi križev pot v različnih jezikih  in posebno doživetje je, ko se na Jezusovi poti križa oglasi tudi slovenski očenaš in premišljevanje ... SD 05 2014 9Ulica je polna ljudi, gnetemo se med razstavljenim blagom trgovcev, vzkliki in glasnim govorjenjem nekaterih sredi množice ... smo na Jezusovi poti na Kalvarijo, sredi vsakdana kot nekdaj ...  Kjer se je končalo jeruzalemsko obzidje (Sodna vrata), je kraj, kjer je Jezus padel drugič ... Na steni grškega samostana je križ, ki spominja na srečanje med Jezusom in ženami ... jokajte nad seboj in nad svojimi otroki ... Zadnjih pet postaj je znotraj bazilike Božjega groba. V desni kapeli na Kalvariji, ki so jo zgradili frančiškani, obhajamo spomin na deseto in enajsto ... križali so ga in si razdelili njegova oblačila ... Pot križa se nazadnje vzpne na Kalvarijo, kjer se spominjamo Jezusovega nečloveškega trpljenja, ob strani stoji Mati bolečin ... o, kaj žalosti prestati morala je sveta Mati ... na drugi strani Kalvarije se pri majhnem oltarju, posvečenem žalostni Materi, spominjamo trinajste postaje ... Jezusa snamejo s križa ... Zadnje srečanje božje Matere z mrtvim Sinom je ob skali maziljenja. Vsa doživetja vere in molitev med postajami nam kličejo v spomin zadnje dni življenja Jezusa iz Nazareta in so za vsakega nekaj nepozabnega.

VSTAJENJE IN ODHOD
Prav tako posebno doživetje ob koncu romanja po Sveti deželi je tudi popoldanska procesija znotraj bazilike Božjega groba, ki jo vsak dan pripravljajo Frančiškovi bratje v čast skrivnostim, ki so jim posvečene posamezne kapele. Za konec romarji prejmemo evharistični blagoslov in obiščemo še tiste kraje, ki se navezujejo na dogodke po vstajenju. Tako gremo tudi v kapelo Marije Magdalene, katere jok se je tu nekje, na vrtu Jožefa iz Arimateje, spremenil v velikonočno radost, ko je prepoznala Vstalega ... SD 05 2014 10vzpnemo se v frančiškansko kapelo Kristusovega prikazanja njegovi Materi, za konec pa se pri slovesni vstajenjski daritvi v frančiškanski župnijski cerkvi Sv. Odrešenika Gospodu zahvaljujemo za vse milosti, ki smo jih na tem romanju prejeli.
Ko se še zadnjič peljemo skozi Jeruzalem, se oziram proti Oljski gori, na vrhu je kapela (rotunda),  kjer je Jezus štirideseti dan po vstajenju zadnjič blagoslovil svoje učence ... ločil se je od njih in se vzdignil v nebesa ... učenci pa so se veseli vrnili v Jeruzalem, v upanju, da bodo kmalu videli Jezusa ponovno priti ... Tako se tudi mi vračamo domov, obogateni z željo, da bi bolje spoznali in se poglobili v iskanje edine resnice, ki je Kristus. Za ‘domačo nalogo’ nam ostaja doživetje obeh učencev na poti v Emavs. Podobni smo jima: dvomimo, radi bi razumeli, tudi v naših srcih ugaša plamen ljubezni in upanja, potrebujemo pomoč, da bi nam nekdo podal roko, razvnel srce. Vidimo ga vsak dan na naši poti, toda, ali ga bomo spoznali in ga povabili, da postane naš sopotnik?

piše in fotografira: Marko ČUK
marko.cuk@ognjisce.si

Zajemi vsak dan

Sporočilo Kristusovega križa je prezgovorno, da bi ga mogli preslišati, prerazločno, da bi ga mogli krivo razumeti, predragoceno, da bi ga mogli zavreči.

(Jože Smej)
Sreda, 25. April 2018

Ognjišče na Facebooku

Na vrh